“Ali si predstavljaš, da greš v trafiko in kupiš revijo z imenom Lesbo?”

Ena od značilnosti družbe v tranziciji je spremenljivost vsebin in kontekstov pojmov, ki pogosto ali že kar neizogibno krožijo v javnem življenju. Spremembe so posledica drugačne in različne provenience nosilcev moči: tisti, ki bodo po končanem političnem, ekonomskem in socialnem preoblikovanju družbe dosegli višjo možnost dostopa do politične, ekonomske ali socialne oblasti, bodo pridobili tudi možnost dostopa do definiranja in določanja pomembnosti. Zato je, denimo, denacionalizacija eksklu-zivna tema za lezbijke. Vendar pa so za lezbično populacijo zanimivi premiki v tematiziranju tudi vsebin, kot sta, denimo, lezbištvo ali žensko vprašanje.

O podobah lezbijk, ki nam jih ponujajo množični mediji ali popularni jezik v vsakdanjem življenju, je bilo napi-sanega že dosti, ravno tako so problematiziranje, kritika ali zavračanje mistificiranja homoseksualnosti prihajali predvsem iz gejevske in lezbične strani. Za gejevsko in lezbično sceno v Sloveniji je bil takšen pristop konstitutiven v prvih letih, saj je aktivistična taktika morala poudarjati razliko, da je sploh lahko utemeljila potrebe po novi obliki socialnosti. S postavitvijo osvobojenega ozemlja je poudarjanje razlike dobilo videz drugotne ali sploh nikakršne pomembnosti in na njeno mesto je stopil šik, posnemanje dopadljivih vzorcev, ki jih podobam o homoseksualnosti nudi še vedno s stereotipi obremenjen populistični prostor.

Nadaljevalne strategije, ki torej slonijo na poudarjanju podobe lezbijke kot potrošnice zabave, so dobile tako prednostno mesto, da mnogo lezbijk in lezbičnih aktivistk zelo natančno ve, kje se k.d.lang, Madonna ali njej slične translezbijke domače estrade trenutno nahajajo, ne ve pa, na kakšen način bi v tukajšnjem civilnem vsakdanu vsaj mislili, če že ne dosegli, legalizacije istospolnih partnerstev. Ponovno preusmerjanje lezbištva v socialni in politični vakuum, v resocializacijo lezbijk nazaj v vzorce kulturnega kiča, ki pa ga tokrat vršita tako retra-dicionalizacijska družba kot lezbični šik kompleks, že vodi v izginjanje radikalnega aktivističnega naboja.

Druga točka, kjer bi se morali zaustaviti, je prenos ženskega vprašanja v neokonservativne politike, kar se najbolj pritajeno in dopadljivo kaže skozi podobo idealne ali trendovske ženske devetdesetih. Do počasnega mehčanja identitetnih politik - kot strategij vztrajanja pri razlikah - prihaja predvsem pri vprašanjih, ki razbijajo želeno fantazmagorijo o večinskih potrebah skupnosti. V času tranzicijskega novoreka lezbični medij skorajda pade, saj želena podoba lezbične skupnosti ne more več zaobseči ekstrovertiranega aktivizma v javnem prostoru in dopušča kvečjemu interni homoerotični bilten z internimi razvedrili, ki sledijo straight delovniku. Seveda je to le simptom širšega dogajanja, kjer postajajo Bernarda Jeklin, Gorazd Suhadolnik in Tea Hegeduš velikani ženskega časopisja: kjer je horizont notranje scene edini ključ, po katerem lahko ugotavljamo domet in obseg uspeha ter moči akcij žensk.

Skratka: bebavost samoumevnega postaja merodajna, ker vsi, ampak resnično vsi centri in sateliti odločanja - tako v političnem in medijskem kot v institucionalnem in neformalnem prostoru - krčijo mesto analitskemu razgrajevanju realnosti. Družbeno dogajanje se torej umirja in vojne ni več. Je le običajno civilno preživljanje delovnega in prostega časa. Medtem pa se v državi Sloveniji zarisujejo nove pravne sheme legitimne nadrejenosti in legitimnega podrejanja, znotraj katerih bodo tako ženske kot lezbijke sčasoma spuščene na dno možnosti. Ampak, who cares. Lezbijke v Sloveniji baje zanimajo izleti v tujino in pustovanja.

Nataša Velikonja