Lezbična ekonomija

Medtem ko je lezbično gibanje doseglo številne politične cilje, ostaja področje lezbične ekonomije “nikogaršnja zemlja.” Sintagma pink economy (roza ekonomija) vključuje tako lezbijke kot geje, vendar je to v resnici prej gejevski kot pa lezbični pojav. V sistemu roza ekonomije - ki vključuje vse oblike podjetništva, managementa, servisnih in drugih dejavnosti, namenjenih predvsem gejevskim in lezbičnim odjemalcem/kam - imajo geji primat, lezbijke so znotraj njega močno marginalizirane.

Geji so kot pripadniki moškega spola bolj izpostavljeni prevzemanju moškega klišeja, zato so precej vidnejša družbena skupina kakor lezbijke. Tako imajo večje možnosti na trgu delovne sile, zaradi česar se uspejo v večji meri kakor lezbijke plasirati na bolje plačana delovna mesta, ki jim omogočajo višji standard in višjo ekonomsko - s tem pa tudi družbeno - moč.

Gejevski način življenja in družbeno normirani vrednostni sistem, ki so ga geji sprejeli za svojega, najočitneje odraža zahodni gejevski tisk, v katerem najdemo skoraj izključno populistične, preverjene komercialne prijeme (avtomobili, vodka, veliki modni kreatorji, prestižne kozmetične hiše itd.), česar v lezbičnih revijah ne bomo našli. Gejevsko prevzemanje trenutno aktualnih in vodilnih komercialnih trendov je eden od glavnih določevalcev gejevske ekonomije, česar se vodilni v svetu mode, kozmetične, avtomobilske in turistične industrije še kako dobro zavedajo.

Ekonomski položaj in moč gejev in lezbijk se torej močno razlikujeta, vzroka temu pa sta predvsem dva. Prvič gre za drastično drugačen življenjski stil, za dve popolnoma različni subkulturi. In drugič, razmerja roza ekonomije v bistvu odslikujejo večinska, seksistična družbena razmerja med spoloma. Geji reagirajo na moške, lezbijke pa na ženske družbeno vsiljene vloge in stereotipe. Prvi s povišano stopnjo ekonomske zmogljivosti želijo na vsak način ugajati, ustrezati in biti “sprejeti” in takorekoč kupujejo naklonjenost heteroseksualnega sveta, medtem ko lezbijke zapadajo v drug ekstrem in svoje potenciale usmerjajo v predvsem privatno sfero, gojijo medsebojno solidarnost in razne oblike samopomoči in se tako vedno bolj oddaljujejo od ekonomske sfere. To pomeni, da so lezbijke aktivne predvsem na političnem in manj na ekonomskem področju; v zadnjih desetletjih je več kot očitno, da kombinacija lezbičnega feminizma in komercialnega momenta ne velja za politično korektnega.

Študija lezbične kulture, nastala pri Evropski Skupnosti, je v primeru lezbijk pokazala očitna odstopanja od modela roza ekonomije. Lezbijke v manjši meri zasedajo atraktivna delovna mesta, manj je lezbijk na vodilnih položajih in v politiki, lezbijke prejemajo manj štipendij, lezbične organizacije prejemajo skromnejše finančne podpore itn. Biti lezbijka pomeni na evropskem trgu delovne sile svojevrsten hendikep. Glavni razlog temu ni homofobija, temveč seksizem. Zaradi dvojne stigmatizacije, ki se drži lezbijk, je njihov položaj težji tako v primerjavi s heteroseksualnimi ženskami kot v primerjavi z geji. Lezbijka v kontekstu patriarhalnega seksizma odstopa tako zaradi spola kot zaradi spolne usmerjenosti. Glavni del lezbične ekonomije se torej ne realizira v okviru gejevskega in lezbičnega gibanja, temveč v okviru feministične ekonomije, s katero ima določene skupne točke.

V državah Evropske skupnosti so bile tudi ekonomsko močne podjetnice - lezbijke, lastnice lokalov, hotelskih kapacitet, privatnice - prisiljene v specifično strateško potezo. Ne morejo si namreč privoščiti, da bi svoje usluge nudile izključno lezbijkam (izjema so posamezne nemške turistične organizacije).

V ZDA je situacija nekoliko drugačna, čeprav tudi tam lezbijke ekonomsko delujejo v okviru feministične ekonomije. Po podatkih NWBO (National Foundation of Business Owners) so ženske lastnice ene tretjine ameriškega nacionalnega gospodarstva, z okrog 8 milionov podjetij, zaposlujejo 26% celotne delovne sile. 75% ženskih in lezbičnih podjetij predstavljajo trgovska in različna servisna podjetja, sledijo pa odvetnice, terapevtke, lastnice trgovin. Na zadnjem mestu je industrija, transport, gradbeništvo in agrikultura. Znotraj tega naj bi lezbijke predstavljale okrog eno polovico. Uspešne ameriške poslovnice, urednice, direktorice, borzne posrednice itd., so ugotovile, da geji dominirajo v številnih poslovnih in profesionalnih družbah v New Yorku, San Franciscu in drugih velemestih, da so gejevska podjetja večja in bolj vidna. Zaradi tega je pred dvemi leti v New Yorku nastala organizacija “Second Thursday Networkig Women”, namenjena splošni podpori lezbijk in žensk na področju gospodarskega poslovanja in managementa.

Lezbijke se na tleh kapitala srečujejo s podobnimi težavami kot heteroseksualne ženske (majhen začetni kapital, partnerji, odjemalci, bančna posojila, itn.), zato so z združenimi močmi začele spreminati podobo ameriške ekonomije. Izkušnje so pokazale, da ustrezno ekonomsko zaledje omogoča tudi večji vpliv na širšo skupnost, in olajšuje politični boj. Tako vplivne ameriške gospodarske organizacije, ki nikoli prej niso investirale v roza ekonomijo, danes podpirajo kampanje gejevskega in lezbičnega gibanja. Medijsko odmeven poziv investitorjem, ki ga je izvedlo podjetje Mayers, Sheppard & Co., ki ga vodi lezbijka, je imelo neslutene posledice; že individualni investitorji so bili pripravljeni investirati zneske v višini 125.000 USD in več. Športnica in lezbična aktivistka Martina Navratilova je realizirala projekt kreditne kartice Rainbow Card, ki z geslom “Moč posameznika/ce” aktivirala milijone lezbijk in gejev po vsem svetu, ki s svojim skupnim članstvom omogočajo velikanske vsote, namenjene podpori gibanjem homoseksualcev in lezbijk.

Rešitev je le v boju v javnem prostoru. Samo večja vizibilnost bo omogočila lezbijkam nastanek maneverskega prostora, ki ga je potrebno izkoristiti v najširšem smislu, od civilnih pravic in sprememb zakonodaje do pozicij na trgu delovne sile.

Tatjana Greif