Gejevsko in lezbično gibanje na Zahodu je v sedemdesetih in osemdesetih dodobra izostrilo svoje politične zahteve in temu primerno tudi prilagodilo svoj besednjak; izumilo je celo vrsto preprostih, pronicljivih in učinkovitih sintagem, ki naj bi mobilizirale pripadnike homoseksualne skupnosti in s sesuvanjem negativnih stereotipov o homoseksualnosti postopoma izrinile predsodke in odklonilna stališča v strejt javnosti. Njihova vloga je bila bolj ali manj politična, naperjene so bile tako proti heteronormativom in proti družbeni zaroti molka, kot tudi proti lastni, ponotranjeni homofobiji - od sintagem tipa “FIGHT BACK!”, “PROUD TO BE GAY”, “GAY BY NATURE, HAPPY BY CHOICE”, “I’M OUT, THEREFORE I’M” ... do tistih, povezanih z ACT-UP gibanjem, ki se bori za pravice HIV-pozitivnih in obolelih za AIDS-om, kot sta na primer: “SILENCE=DEATH” in “IGNORANCE=FEAR”.

V devetdesetih zahodnjaki lansirajo tako imenovano queer paradigmo, ki naj bi postala osrednja teorija in akcija sodobnih civilnih družbenih gibanj. Le-ta želi preseči omejena spoznanja o spolni identiteti, in pod svojim okriljem združuje lezbijke, feministke, geje, transvestite, transgenderje, biseksualce, transseksualce ... Skratka, tudi vse tiste spolne identitete, ki do sedaj niso bile umeščene nikamor in so se nekako izgubljale v vmesnih prostorih, brez takšnih ali drugačnih poimenovanj. Pri queer gibanju pride do bistvenega premika - ne gre več za zahtevo po toleranci v družbi, pač pa za vztrajanje po prepoznavnosti. To pa je izrazito politična zahteva, izražena v sintagmi: “WE’RE HERE! WE’RE QUEER! GET USED TO IT!” Sama ideja povezovanja je, kar se teorije tiče, resda odlična, saj bi v idealnem primeru navznoter delovala tako, da bi prispevala k večji senzibilnosti in boljšem medsebojnem razumevanju problematike pripadnikov različnih skupin, navzven pa bi okrepila moč gibanja in pridodala težo političnim zahtevam po enakosti v družbi. Vendar, realnost nekako ne sovpada z idealno zamišljenimi modeli; poskus preseganja identitetnih razdelitev, ki jih pogojujeta spol in spolnost, je eno, težko pa je verjeti, da so gibanja povsem imuna pred, na primer, patriarhalno strukturiranostjo in seksističnimi obrazci, ki še zmeraj vladajo v sodobnih družbah. Drugače povedano, naivno bi bilo pričakovati, da se bodo prav vsi geji, samo zato, ker so v družbi diskriminirani zaradi svoje spolne naravnanosti, odrekli občutku moške večvrednosti in temeljnim vrednostnim normativom sedanjosti - denarju, moči in, s tem, logični posledici, oblasti. Prav tako je težko verjeti, da bi se feministično gibanje lahko povsem integriralo z lezbičnim samo zato, ker gre v obeh primerih za ženske in so kot take v povsem enako brezpravnem (drugorazrednem) položaju. Ali, kako bi lahko lezbijke od feministk pričakovale, da bodo le-te povsem solidarne z njimi, ko pa se ni mogoče pretvarjati, da družbeni mehanizmi homofobičnih stališč ne segajo preko meja, četudi jih zarisuje pripadnost feministični, se pravi, marginalizirani skupini. Poleg tega feministke zavračajo sodelovanje z geji, ker so ti, kot moški, že po definiciji njihovi naravni nasprotniki, saj imajo v vsakdanjem življenju še zmeraj delež pri seksistično naravnani dvopolni razdelitvi na žensko-moški svet, ki predpostavlja razlike med spoloma, in iz njih tudi izhaja, svoj delež pa imajo tudi pri ekonomskem, s tem pa tudi političnem obvladovanju sveta, ki moškim na vseh ravneh družbenega življenja povsem neupravičeno omogoča in podeljuje priviligiran položaj.

Lezbijke so v dokaj zagatni situaciji. Niso v off, pač pa globoko v off off prostoru. Out. Nekakšna margina na margini. Pesti jih dvojna diskriminiranost: zavest, da so diskriminirane kot ženske, jih gotovo zgodovinsko veže na feministično tradicijo, brez katere bi bilo lezbično gibanje povsem brez hrbtenice. Vendar, gre tudi za diskriminacijo zaradi istospolne usmerjenosti, ki lezbijke logično pripelje do vsaj minimalnega sodelovanja z geji, pa četudi so ti moški, pa četudi gre v primeru takšnega povezovanja v končni fazi za večni konflikt med spoloma in torej za zelo labilno ravnovesje v smislu enakosti. Zagata je tem večja, ker sodelovanje z geji lezbijke nujno oddaljuje od feministk in obratno!

Kaj bi bilo treba storiti v nastali, skorajda shizofreni situaciji? Queer teorija tovrstnih antagonizmov gotovo ni sposobna razrešiti, zato je to samo utopična ideja, ki v teoriji resda prinaša določene alternativne rešitve pri moderni analizi konstrukcije spola in spolnosti, dejansko pa jo je v realnem življenju, na osnovi povedanega, težko, če ne že nemogoče izpeljati.

Sodobna lezbijka ne bi smela biti zadovoljna z zapiranjem v homoseksualni geto, ki ji v devetdesetih, razen socializacije in prividne varnosti, ne prinaša nič bistvenega in jo celo potiska v samozadovoljen, pasiven položaj, v katerem težko prepozna svojo dejansko (ne)umeščenost v družbi, kar hromi njeno voljo po poskusu spreminjanja obstoječega sveta in razmerij v njem. Pri svojem povezovanju z geji bi morala imeti zadostno mero samorefleksije; to pomeni, da bi se nujno morala zavedati svoje feministične biti, ki v primerjavi s problematiziranjem homoseksualne spolne identitete ni drugotnega pomena!

Če sploh je sintagma, ki nasploh velja v devetdesetih - “VOTE FOR EQUALITY!” - morda eden tistih odgovorov, ki ponuja vsaj možnost razrešiteve nastale situacije.