Danes se o homoseksualni kulturi, ne ravno dosti in ne preveč naglas - razen ob ekstremnih, usnjenih, sadomazohističnih dogodkih ali pa ob lezbično-feminističnih grafitih - govori tudi v “izven medijih”, ne samo v eni ali dveh gejevskih in/ali lezbičnih politično-kulturno-protidiskriminatorno usmerjenih revijah, ki obstajajo znotraj le-te marginalne, od zunaj v stereotipe potisnjene populacije. Zelo malo pa se tudi v medijskih krogih same gejevske populacije govori o mladoletnih gejih in njihovi večji ali manjši problematiki.

Mladoletnikih, ki se zaradi gejevskega ponosa v vedno mlajših najstniških letih odločajo, kako, kdaj in na kakšen način povedati staršem, prijateljem in ostalim ljudem, ki jih obkrožajo, o svoji, po mne-nju njihovih staršev, verjetno napačni in nedopustni spolni usmerjenosti. Mladoletniki, ki morajo o svoji že izdelani - najstniki vendar vedo! - spolni identiteti s strani staršev, morda celo raznih psihiatrov poslušati, da je celotna zadeva “samo prehodno obdobje”, “najstniška muha” in “te bo že minilo”. Takšne in podobne izjave lahko seveda pripeljejo posameznika/co marsikam; tiste ta soft, po socialni varnosti težeče mlade mamine maze, ki bodo tako ali tako spali v mamini postelji do svojega 30-ega leta, v zaprtost, zafrustriranost, raznorazne depresije, obiske psihiatrov, ker ima pač mama verjetno prav in “me bo s strokovno pomočjo že enkrat minilo”. Kaj pa je s tistimi, ki imajo v sebi vsaj kanček gejevskega ali lezbičnega ponosa in se jim morda zdi nesmiselno tratiti energijo za vsakodnevne prepire, dopovedovanja, skrivanja pred okolico, “da ne bodo izvedeli sosedje”, tistimi, ki bi raje to energijo vložili v gejevsko sceno samo, jo po svojih zmožnostih in v okviru svojih talentov porabili za nadaljni razvoj in napredovanje homoseksualne kulture? Kaj se zgodi s temi malimi uporniki? Možnosti je seveda veliko, kar tri ali štiri; lahko dopoveš staršem, da ni s tabo popolnoma nič narobe, ker si gej in funkcioniraš naprej izpod varne strehe svojega domeka - seveda, če se ti uspe uspešno pogovoriti s starši. Kako bi to bilo lepo. Na žalost se vedno več zgodb (če so se sploh kdaj) ne konča v spravi in srečnem življenju do konca dni. Tudi med starši in otroci ne.

Vedno več mladoletnih gejev se zaradi psihičnih pritiskov, poniževanj in nasilja s strani staršev zateka na družabno (ker druge skorajda ni) gej sceno, kjer ponavadi ne obstaja drugega kot zastonj pijača in “nocoj lahko prespiš pri meni” od prijateljev/ic in znancev/k. To morda deluje nekaj tednov. Če sploh. Odvisno od kroga poznanstev. Potem pa nazaj domov s pisno prošnjo odpuščanja in “saj se bom spremenil/a” ali pa se začneš preživljati po svoje, kot se pač situaciji primerno znajdeš. In tako marsikdo zaide v prostitucijo, se pridruži kakšnemu izkušenemu snemalcu za mladino neprimernih filmov ali pa samo krade naokoli. Da ne govorim o drogah. Pa kaj bi o tem, to so danes že čisto vsakdanje zgodbe. Nič pretresljivega. Sploh pa, kaj se pritožujemo, saj imamo vendar GALfon, kjer v dolgih treh urah na dan prostovoljci/ke poskrbijo za vse naše probleme, nas potolažijo, nam svetujejo,... In če bi vse delovalo po politiki, kjer se coming out ne sme niti omeniti, kaj šele predlagati kot možnost, tako ali tako geji sploh ne bi imeli nobenih bivalnih in podobnih problemov. No, potemtakem ne bi bili niti geji, temveč samo homoseksualci, če se ne bi v družbi deklarirali kot le-ti. Niti ne bi bilo nikakršne scene. Ne Roza diska, ne kafiča na Metelkovi. Če se ne bi deset let nazaj določeni posamezniki/ce deklarirali kot geji in lezbijke, ne bi bilo nobenega GALfona in sploh bi nas ne bilo. Vsaj v Sloveniji ne. In tako smo spet na začetku - coming out in vse, kar spada zraven.

Pa saj, te zgodbe, ki se končajo s prostitucijo in s kriminalom, se lahko odvijajo tudi drugače. Lahko se enostavno zatečeš h kakšni socialni delavki ali v institucije, namenjene mladoletnikom s problemi doma, kot je npr. Krizni center za mlade. Tam ti najdejo kakšen topel domek z varno streho nad glavo, te namestijo v kakšno stanovanjsko skupino ali pa zavod. Odvisno od preteklosti posameznika. Stanovanjske skupine so danes že polne gejev in lezbijk, ki seveda prihajajo tja iz enega in istega razloga - netolerantnosti staršev in ožje okolice ob coming outu ali pa kasneje, ko to ne “ostane v naši hiši in že vsi vedo”. Konstanta, ki se vleče od enega do drugega, prava povezanost, bi lahko rekli. Vedno je en sam razlog, ki jih vodi od institucije do institucije, iz ceste ali pa na cesto. Njihovi problemi ne izhajajo iz socialno ogroženih domov, kjer bi bili starši kakšni duševni bolniki in bi zato otroci morali bežati od doma ali pa, ker so pač zabredli v slabo družbo in jih starši ne morejo več obvladovati. Ne; vedno je problem samo v tem, da so - geji ali lezbijke.

Potemtakem bi morali pričakovati, da nam bo država - razen GALfona - dovolila ali celo pomagala ustanoviti nekakšne gej in lezbične azile za mladoletnike, ki vsak dan ostajajo brez varne strehe nad glavo. Azile, v katere bi se lahko zatekli mladi, ki nimajo namena prenočevati vsako noč pri drugem/i “prijatelju/ici”, mladi, ki imajo namen dokončati šole in fakse, mladi, z visokimi in tudi tisti z malo manj visokimi ambicijami, mladi, ki ne nameravajo zaradi nesprejemanja družbe zavreči svojega življenja kar čez noč. Mladi, ki po tekočem traku kličejo: “I’m coming out. Protect me!”. Mladi, ki tako ali drugače iščejo pravo, zase sprejemljivo in dosegljivo življenjsko pot. In jo živijo. In kličejo.