Teorija, ki pravi, da je nasilje način komuniciranja, se sprehaja po spolzkih tleh. Nasilje se v resnici dogaja tam, kjer ni komunikacije. Izvira iz ne-sposobnosti komuniciranja in ni nič drugega kot dokazovanje premoči v odnosu.

Nasilje v odnosih običajno delimo na fizično, psihično in spolno. Največkrat se te tri vrste nasilja prepletajo v različnih kombinacijah; v vseh je pri-sotno psihično nasilje, ki pa pogosto obremenjuje tudi tiste odnose, v katerih fi-zičnega in spolnega nasilja ni.

Nasilje v odnosih je pri nas še vedno izredno tabuizirana tema, toliko bolj, kadar gre za homoseksualna partnerstva. Kadar govorimo o tem, da so v več kot 95% primerov nasilja v odnosih žrtve ženske, je seveda naša neizrečena misel, da so storilci v teh primerih moški. O nasilju v lezbičnih parih nismo vajene govoriti.

Toliko slabše za tiste, ki ga doživljajo - če želijo spregovoriti o tem, kar se jim dogaja, morajo prelomiti dva tabuja hkrati. Tako rekoč vsaka ženska, do katere je partner nasilen, se tega sramuje, čeprav je edini, ki ima v resnici razlog za sram, nasilnež. V lezbičnem paru je lahko ta sram še močnejši, kadar ženska idealizira lezbično ljubezen, češ, da naj bi bila nekaj čisto drugačnega (= boljšega) kot heteroseksualna ljubezen. Ko se pojavi nasilje, ga je torej treba opravičiti, če naj odnos še ustreza tej idealizirani podobi. Tako lahko včasih slišimo, da ženske partnerkino nasilnost razumejo kot izraz (neobvladljive) ljubezni. Toda natanko tako opravičujejo ženske tudi nasilje svojih moških partnerjev.

Zaradi fizične neenakovrednosti (ki ni biološko pogojena, da se razumemo) ima lahko nasilje moškega nad žensko veliko hujše fizične posledice kot nasilje ženske nad žensko. Psihične posledice pa niso nič manjše oz. so zaradi tabuja okrog homoseksualnosti lahko še hujše. Posledice doživljanja nasilja so občutki manjvrednosti, ponižanosti, nemoči, izgube kontrole nad lastnim živ-ljenjem... V družbi, ki homoseksualnost tako ali tako razume kot manjvredno in nezdravo (če že uradno ne velja več za bolezen), so ti občutki, kadar gre za nasilje v lezbičnem paru, lahko toliko močnejši. Med njimi predvsem občutek nemoči in ta zlasti v trenutku, ko si tista, ki doživlja nasilje, želi poiskati pomoč. Ker večina lezbijk skriva svojo spolno preferenco, tak korak - poiskati si pomoč - pomeni najprej razkriti svojo spolno identiteto, in to v situaciji, ki je že tako ali tako “krizna”, razkritje pa lahko prinese še dodatno krizo (če pustimo ob strani bojazen, kako bo morebitni/a terapevt/ka sprejel/a klientkino spolno usmerjenost).

Toda poiskati si pomoč in podporo je zelo pomembno. Zato naj za zaključek zapišem, da poleg Galfona vedno lahko pokličete tudi na SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja. Čeprav morda večina misli, da je namenjen samo tistim ženskam, ki doživljajo nasilje moških partnerjev, je v resnici namenjen vsem ženskam.