IMMAGINARIA 97

Od 27. februarja do 2. marca 1997 je v Bologni potekal 5. festival lezbičnega filma Immaginaria 97. S podporo različnih lezbičnih skupin in posameznic (Desiderandae - Bari, Arci Lesbica - Napoli, Pianeta Viola - Brescia) je dogodek organizirala Visibilia - kulturno lezbično združenje iz Bologne. Ta separatistični festival je pravzaprav potujoča karavana in se bo iz Bologne premaknil še v druga evropska mesta - Pariz, Berlin, Freiburg, London itd.

V treh dneh se je zvrstilo približno 50 filmov in več spremljevalnih dogodkov, diskusij, srečanj z režiserkami, raz-stav, koncert itd. Med filmi so prevladovali igrani kratkometražni filmi, nekaj manj je bilo dokumentarcev in eksperimentalnih filmov. Predstavljena je bila večinoma neodvisna lezbična filmska produkcija, kar nam pove, da so režiserke (razen nekaterih izjem) financirale filme iz svojega žepa, s podporo svojih simpatizerk ali s sponzorstvom različnih skupin. Naj omenim nekatere, ki sem si jih utegnila ogledati. Can’t help lovin dat’ man (Alix Umen-Lisa Prisco, ZDA 1995) je kratek dokumentarni video o življenju ženske, ki je uspela v svetu jazza kot moški z imenom Bill Tipton. Šele ko je umrla, je svet odkril njen pravi spol. Moj otrok (Lizzie Thynne, VB 1996), polurni dokumentarni film, odstira problematiko umetne inseminacije in lezbičnega materins-tva. Tema lezbičnega materinstva očitno postaja top tema velikega števila zahodnoevropskih lezbijk, primerno pospremljena z lezbičnim baby-boomom, ki smo mu priča v zadnjih letih. Tabuji glede materinstva so med lezbijkami padli, odpirajo pa se tudi nova vprašanja in problemi. Trije lezbični pari pripovedujejo o zagatah biološkega in socialnega materinstva. Eden od problemov je, kako legalno urediti nelegalno starševstvo, pravice in obveze do otroka, še zlasti, če gresta mami narazen in se sami ne moreta sporazumeti. Ker država teh reči ne ureja, otrok avtomatično pripade biološki materi. Film je bil kar odmeven - pospremljen je bil z debato na isto temo in s pogovorom z režiserko Lizzie Thynne. Jodie:an icon (Pratibha Parmar, VB 1996) je filmska študija raz-logov, zaradi katerih je Jodie Foster postala lezbična ikona. Filmski kritičarki Claire Whatling in Terry Brown analizirata momente v njenih filmih, ki so postali neizbrisljivi med lezbič-nim občinstvom: npr. lezbično razmerje z Nastassjo Kinski v filmu The Hotel New Hampshire. V dokumentarcu spremljamo Jodiino filmsko odraščanje - od otroških, adolescentnih in odraslih vlog; skupna lastnost njenih interpretacij vlog je, da je zmeraj uspela vanje vnesti nekaj “deviantnega” glede na prevladujoče podobe ženskosti, kar pričujočemu filmu uspe zelo dobro pokazati. V kratkem videu Kiss- ing (Gruppo Praticare Atti di Lesbismo, Italija 1996) lahko z mirnimi živci in distanco opazujemo, kaj vse se lahko zgodi dvema ženskama, ki sedita na zidu v centru Milana in se poljubljata, oz. pravilneje, kaj vse se dogaja slučajnim mimoidočim, ki na ta prizor naletijo. Naslednja boom tema in zadnja večja preokupacija zahodne lezbične misli je sindrom t.i. “lezbične smrti v postelji” ali kar “smrt lezbične postelje”. Torej, kaj narediti, ko strast med dvema ugasne in ko v postelji zazija neizgovorljiva praznina? V filmu Lesbian bed death: myth or epidemic? (Stacey Foiles, ZDA 1995) so se nekatere lezbijke odločile javno spregovoriti o tem problemu. Njihovi zaključki so bolj ironično- pesimistične sorte: lezbična razmerja definitivno ne bi smela trajati več kot dve leti in pol! Film je dobil nagrado za najboljši video na Mednarodnem gejevskem in lezbičnem festivalu v San Franciscu leta 1995. Video Druge v mojih očeh: prikazovanje erotike v lezbičnih filmih (Marina Genovese, Christina Zanetti - Visibilia, Italija 1996) kaže na to, da stvari okoli erotike in lezbijk kljub vsemu ne stojijo tako slabo, ravno obratno. Film je kolaž devetnajstih erotičnih scen iz različnih neodvisnih lezbičnih filmov ter dobra refleksija načinov prikazovanja lezbične erotike. Video je bil podlaga za diskusijo, ki sta jo organizirali Visibilia ter Gruppo Linguaggio del Centro Femminista Separatista di Roma. Udeleženke, režiserke, gledalke in kritičarke so razmišljale o razlikah med neodvisnimi lezbičnimi in ostalimi filmi, ki prikazujejo lezbično erotiko ter si poskušale odgovoriti na vprašanje, ali pri tem obstaja nekaj takega kot “specifični lezbični pogled”. Seveda obstaja, kaj pa drugega. Najodmevnejši dokumentarni film je bil Paris was a woman (Greta Schiller in Andrea Weiss, VB 1995) in to ne brez razloga. Film nas dobesedno “odpelje” v dvajseta leta, ko so v Parizu živele in ustvarjale pisateljice Colette, Natalie Clifford Barney, Djuna Barnes in Gertrude Stein, slikarki Romaine Brooks in Marie Laurencin, fotografinji Berenice Abbot in Gisele Freund, založnici Sylvia Beach in Adrienne Monnier. Film je večplasten: življenja teh žensk nam predstavlja skozi kontekst njihovega ustvarjanja in ga vmešča v takratno umetniško m(ač)i(s)tično pariško sceno; predstavi nam jih tudi skozi osebnejše dele njihovih biografij; sprem-ljamo pa tudi lahko, kako so se mešala njihova pota in življenjske zgodbe, kako so se med seboj podpirale, da bi preživele. Vse so bile lezbijke, nekatere od naštetih so dolga leta živele v paru. Film odlikuje tudi dobra glasbena spremljava z jazz motivi dvajsetih let ter originalni dokumentarni posnetki. Prvič lahko slišimo originalni glas in pripoved Gertrude Stein in Alice B. Toklas. Režiserki sta naredili tudi več intervjujev z ženskami, ki so še žive priče tistega časa (npr. Gisele Freund in Berthe - governanto Natalie Clifford Barney). Film je dokaz, kako nujno je odkrivanje lezbične zgodovine. Neodvisni režiserki, ki smo ju imele priložnost srečati na festivalu na debati “Re-konstrukcija lezbične zgodo-vine” pravita: “Zanima naju pozabljena zgodovina in želiva jo osvetliti preden bi se lahko zgodilo, da bo pozabljena za zmeraj.” Skupaj sta režirali več dokumentarcev o zgodovini feminističnega gibanja, o ženskah v jazzu, o borbi za civilne pravice itd. Film Pazza d’azzuro (Nietta’s diary) - Nora na modro (Niettin dnevnik) (Gabriella Romano, Italia-VB 1996) je zgodba o Antoniette Apra - umetnostni zgodo-vinarki, rojeni na začetku tega stoletja v Italiji. Režiserka je dobila inspiracijo za film v njenih dnevnikih, v katerih opisuje svoje prijateljstvo in ljubezen do Flafi, ki jo je leta 1937 spoznala v Milanu in s katero sta bili skupaj vse do Flafine smrti leta 1974. Zgodba je svetla, pozitivna in otožna, priča o hotenju in volji ženske, da je srečna, četudi živi v časih, ko je nesprejeta zaradi tega, kar je; govori o njeni in naši potrebi, da pretrgamo tišino in začnemo pripovedovati naše lastne prave zgodbe. Naše vsakdanje zgodbe in fantazije. Watching her sleep (Barbara Rose Michael, ZDA 1995) je kratka lezbična video fantazija, ki jo v petih minutah, kolikor traja video, sanja in izsanja Janelle - mlada ženska, ki se v supermarketu pred blagajno zabulji v žensko, ki lista po časopisu. Resničen čas in prostor izgineta, Janelle odplava v domišljijskem srečanju s to žensko: srečata se, zaljubita, ljubita in na koncu v prepiru razideta. Janelle se zdrami, zdrzne, plača na blagajni in steče na pločnik.

Zgodb je bilo seveda še veliko. Kot rečeno, jih je še mogoče ujeti v kakšnem drugem evropskem mestu, npr. enkrat jeseni v Parizu (informacije se da dobiti na Centre Gai et Lesbien; 3, rue Keller, 75011 Paris; tel. 0033-(0)1-43572147; kontakt Alexis Meunier, Nathalie Millet, Sonia Abecassd). Od spremljevalnih dogajanj na festivalu je poleg razstav slik, stripov in fotografij različnih avtoric, vredno še omeniti predstavitev Tikkale - znanih munchenskih distributerk različne glasbe, ki jo delajo ženske, pa predstavitev knjig neodvisne piratske lezbične založbe Antelitteram iz Fana (nekatere njihove knjige si lahko sposodite v knjižnjici Ženskega centra na Metelkovi) ter koncert Kick La Luna - ženskega etno-funk benda iz Dortmunda.

Mojca Urek, Kasandra (Ženski center)