Hrvaške lezbijke sta pretekle jeseni pritegnila dva medijska dogodka. Prvi je bil 24. 10. 1996 na Rijeki premierno prikazana drama “Sekretarice” HKD Teatra. Avtorice so “The Five Lesbian Brothers”, režija Larry Zappia. Gre za enega med najbolj ta-lentiranimi mladimi režiserji in to ni prvič, da je njegova dramska družina osvojila publiko s kontroverznimi predstavami, ki vnašajo potrebno svežino in odmik v atrofiranem hrvaškem gledališču nacionalno pobudniških iger. Avtorice Moe Angelos, Babs Davy, Dominique Dibell, Peg Healey in Lisa Kron (ki so se same poimenovale “The Five Lesbian Brothers”) so za svoja dela že požele nekaj nagrad in dobrih kritik, leta 1995 so za “Sekretarice” dobile “Obie”, prestižno off-Broadway nagrado.

Predstava se, ob elementih campa, grškega kora, draga in horrorja giblje med teatrom absurda in kabaretom. Klasični hollywoodski stereotip plavolase žrtve je transformiran v svoje nasprotje, tako da ob zaključku plavolasa sekretarka Patty ubije svojega fanta, mu odreže glavo z motorno žago, s čemer je iniciirana v mali lezbični krog svojih kolegic. Uporabljen je torej arhetipski in kastracijski strah moških pred samozavestno, svobodno žensko močne volje, usodne zapeljivke, neodvisne od moškega in zato nevarne, saj se je ne da nadzorovati. Tako se je Patty uvrstila v dolgo kolono žensk, ki dekapitirajo moške iz različnih pobud, od biblijske Judite do Lilit, prve Adamove žene, obskurne osebnosti, ki zavrača poslušnost moškemu in se tako izobči.

Kot piše o predstavi Sanja Nikčević v izčrpnem opisu v spremljajoči brošuri: “ ... subverzivno uničenje veljavne ameriške slike žensk in ženskosti na vseh nivojih, kot moške fantazije, kaj počno ženske, ko so same in ko so skupaj (nenasitne in mračne pohotnice); kot fantazije žensk o lezbijkah (kot o grabljivkah); kot lezbične fantazije o običajnih ženskah (vse so lezbijke); kot slike družbene skupnosti (ženska kot žrtev).”

Drugi dogodek je izdaja knjige “Ljubičice i bič” pri “Nakladi Pavičić”, predstavljene na lanskem Frankfurtskem sejmu knjig. Ob izdaji je bil v “Globusu” 8.11. objavljen intervju, sicer precej senzacionalistični, z Marijo Buretić - Bogović, avtorico te eksplicitno lezbične knjige, avtobiografsko-intimne izpovedi z močnim erotičnim nabojem. Knjiga vsebuje spomine na otroštvo, strastne ljubezenske izjave, pisma, opise in erotične fantazije, avtorica je izbrala tudi fotografije (nekoliko staromodne), s katerimi je dopolnila ta prvi hrvaški literarni manifest lezbične ljubezni. Vrednost knjige je izjemna predvsem zaradi avtoričine hrabrosti in njenega odprtega izstopa v nekem zelo indikativnem in občutljivem trenutku hrvaškega političnega in družbenega razvoja. Izgleda, kot bi bila izdaja te knjige v skladu z vse močnejšimi zahtevami po odprtosti in raznolikosti hrvaške družbe. Nekatere lezbijke ji zamerijo pornografske poteze, ki naj bi bolj škodile kot koristile, in trdijo, da je avtorica že prej izstopala v pornografskih časopisih, ter da je nekaj pisem objavila brez privoljenja druge strani.

Dilema o mejah med pornografijo in erotiko je stara, vendar pa gre tu še za nekaj drugega - za strah pred javnim izpostavljanjem lezbične seksualnosti. Vendar pa prikazovanje erotičnega vidika zveze med dvema ženskama ukinja inhibicije, predsodke in odpore tudi v nas samih. Lezbična erotika lahko le osvobaja in krepi občutek moči in ponosa. Močne in globoke emocionalne vezi lahko namreč obstajajo tudi med dvema prijateljicama, med dvema sestrama, materjo in hčerjo, dvema kolegicama in podobno. Vendar je ravno erotika odločilna komponenta, ki daje odnosu povsem novo dimenzijo. Oporekati ji pomeni oporekati lastni identiteti; je znak notranje homofobičnosti in negotovosti.

Ko že govorimo o pojmu identitete, naj opomnim, da je od jeseni 1996 mogoče na Hrvaškem vpisati ženske študije v Centru za ženske študije, na Palmotićeva 5, tel. 01/279-821. Program nudi 14 dvosemestralnih kolegijev, na primer: ženske in moč, ženska umetniška praksa, globinska ekologija in ekofeminizem, antropologija ženske, itd. Lezbijkam je morda posebno zanimiva “Ženska identiteta”, v sklopu katere se govori tudi o lezbični identiteti. Ta projekt je pomemben prispevek k razvoju ženske, pa tudi lezbične zavesti, in gotovo neizbežen v razvoju demokratične družbe. To je tudi pravi odgovor na militantno patriarhalno-katoliško demagogijo režima v funkciji kontrole ženske.

Skratka, molk se doseže tudi z molkom, ignoriranjem in avtocenzuro, ki ustvarja in podaljšuje izolacijo. Izolacija je najhuje, kar se lezbijki na Hrvaškem lahko pripeti, če že nima te sreče, da enostavno pripada eni od skupinic (petih do desetih lezbijk), ki so dobro zaprte, samozadostne in nezainteresirane za nove, ki nikogar ne poznajo. Te skupinice ne bodo nikdar razumele pomembnosti političnega združevanja in delovanja za izboljšanje zakonske zaščite pravic homoseksualne populacije. Njihov občutek pripadnosti lezbični skupnosti se zaokroži na mejah njihove skupinice. Da pa v zadnjem času vidimo po “gejevskih” kafičih policaje v civilu, ki si marljivo zapisujejo vse, kar vidijo in slišijo, in da se nihče niti ne vpraša, odkod jim ta pravica, nikogar ne impresionira.

Torej, kako prebiti ta vicious circle, kako komunicirati?

Obstaja nekaj naslovov. Imperativ je, seveda, da živite v večjem mestu, če ne Zagrebu, pa vsaj v velikosti Rijeke. Prvo mesto je nacionalna gejevska in lezbična organizacija “Ligma” v Zagrebu, p.p. 488. Drugi naslov je vsekakor ženska skupina “Nona”, ustanovljena leta 1993. Deluje v multimedijskem centru za ženske, na Draškovićevi 47, tel. 419-262, lahko pa jo obiščete vsak dan od 12 - 17 ure. Skupina je pisana, lesbian friendly, nekatere aktivistke so lezbijke in zelo pripravljene pomagati pri informiranju. Skupina organizira tematske workshope, filmske in video projekcije, zainteresiranim pošilja svoj program aktivnosti, pripravlja pa tudi interne predstavitve lezbične književnosti. Skupina funkcionira kot nevladna organizacija, financira se z donacijami, od mesta pa še ni dobila svojega prostora. Ženska infoteka na Berislavićevi 14, tel. 276-188, je pravtako dober info-punkt za lezbijke. Imajo knjižnico, pošiljajo program aktivnosti in popis knjižnega fonda, odprti pa so v torkih in četrtkih od 12. do 16.00. ure.

In tako na Hrvaškem dandanes geji in lezbijke sklepajo zakone, da bi se izognili družbenemu in družinskemu pritisku, kot nekdaj davno Virginia Woolf na začetku stoletja. Na Balkanu, preddverju Vzhoda in provinci Zahoda, čas nikamor ne beži, iz zgodovine pa se nič ne nauči. Hrvaška, z njo pa tudi homoseksualna scena, čaka svojo tretjo hrvaško pomlad. Dotlej pa vsi odhajamo v najbližji “logistični” center gejevske in lezbične populacije, v Ljubljano, brez razmišljanja, da bi to ustvarili tudi doma.