Postavljanje in potrjevanje vladnih ministrov oziroma vlade RS, zima: da tranzicija še vedno poteka, kaže postavljanje izključno državotvornih, sistemskih tem, ki se tičejo makro strukture družbe (denacionalizacija, Evropa, Nato, itd.), brez prikazovanja posledic, ki jih bodo prinesle takšne ali drugačne dokončne rešitve na vsakdanje življenje. Da bo, kar se statusa homoseksualnosti v družbi in državi tiče, tranzicija trajala večno, je dokazala poslanka SDS dr. Majda Ana Kregelj Zbačnik, ki je kot protiargument izvolitvi kandidata za vodenje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Antona Ropa, navedla mnenje, da daje preveč denarja lezbijkam in akcijam za preventivo proti aidsu. Doktorica Kregelj Zbačnik se je tako dvakrat zmotila v navajanju dejstev, storila en kazenski delikt in enormni racionalno-argumentacijski fiasko, saj je predsodke pomešala v ekspertizo. Vzorčni primer stanja znanosti in politike v sodobnem življenju postzaposlitvene slovenske družbe!

Radio Glas Ljubljane, 23.2.1997: v oddaji “Nedeljska duhovna misel”, ki jo je vodil teolog R. Koncilija, je bilo govora o izvenzakonski skupnosti. Povsem povprečno zastavljeni katoliški dikciji je dala dodatni ščepec horrorja “definicija” diskriminacije žensk, ki da je moment, ko fant sili dekle v izvenzakonsko skupnost, medtem ko bi se ona rada poročila. Dekle, ki živi v izvenzakonski skupnosti, je zgolj zaradi dejstva, da je skupnost izvenzakonska, žrtev diskriminacije žensk. Tranzicija pojmov!

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, razstava “Žensko časopisje na Slovenskem 1897-1997”, marec: avtorica razstave je Karmen Štular Sotošek, ki se je v uvodu razstavnega kataloga zahvalila mnogim, pa tudi svoji fakultetni profesorici Maci Jogan, ki ji je “pred leti, takrat še absolventki, odkrila ženske študije, ki jo vznemirjajo še danes.”

Postavitev razstave je torej najprej rezultat ene od zmožnosti zapopadenja ženskih študij, nato pa tudi zmožnosti ene od razsvetljenskih zgradb - kakršna naj bi knjižnica bila - da na osnovi knjižničnega fonda predstavi neke podobe. Da se družba retradicionalizira vedno močneje in hitreje, tako ne kaže le rastoči del konservativnosti v zlahka prepoznavni desno orientirani misli, temveč predvsem v tistih institucijah, ki so v javnosti še vedno prepoznavane kot liberalne, svobodnjaške ali svobodomiselne.

Tako najdemo v vitrini, ki ponazarja obdobje 1946-1990, revijo Naša žena in sliko urednice, revijo Jana in sliko urednice ter ediciji Ročna dela in Lady, pa še revijo Elle ter, seveda, sliko urednice. V vitrini z nazivom “prevladujoče podobe” vidimo šiviljsko krojno polo, na njem pa vzorčne primere ženskega časnikarstva v stilu “Sto ženskih polžev” ali “Tajništvo za gospodinjsko rabo”. Potem sledi vitrina “Devetdeseta”, kjer so postavljene časopisna priloga Slovenskih novic Ona in revije Jana, Naša žena, Moja skrivnost, Glamur, Sara, Moda In, Viva, Modna Jana, Pepita, Nora; “devetdeseta” so pospremljena s tekstom: “Z demokratizacijo in kapitalizacijo slovenske družbe v ‘90., je žensko časopisje spet vzcvetelo. Najprej smo dobili Lady, prvi slovenski ženski tabloid. Z vestmi o najbolj slavnih ljudeh, je prinesel ženskam čisto novo tiskano hrano. Ženske so ga razgrabile. Z njimi so dale duška svoji čutnosti.” Nenazadnje je predstavljena še revija Delta kot “ženska tiskovina popolnoma drugačne vrste, ... ki se je namenila osveščati na drugačen način še o drugačnih ženskih prostorih.” It’s cute, but it’s wrong.

Da ne gre za feministično, ampak za fašistično razstavo o ženskah, je jasno. V ženskem časnikarstvu so potekale tudi drugačne dileme od ženitvenih, materinskih, kuharskih, modnih in kozmetičnih, in ki so predvsem spodkopavale podobo o navedenih ženskih prioritetah. Jasno je tudi, da ne gre za merodajno, temveč za diletantsko in žaljivo razstavo, saj je njena avtorica nabrala le najbolj agresivne primere t.i. ženskega tiska, najbolj amatersko površen presek javnih medijev, da je uporabila najbolj populistične prijeme najbolj populoidnih medijev, da ni torej niti kompetentna za to področje niti ni raziskovala po arhivih, saj bi tako naletela na odlične primere ženskega časnikarstva vsaj v Teleksu, v Mladini iz ‘80. let in v celi se-riji fanzinov, biltenov in podobnih ekskluzivov marginaliziranega ženskega časnikarstva. Jasno je, da gre za homofobično in heteroseksualistično raz-stavo, saj niti v njenih vitrinah niti v katalogu ni omenjenih 22 številk Revolverja, dveh številk Lesbozina, šestih številk Pandore in Lesba. Ein reich, ein folk, ein führer, una donna, zivjo. Novi kriteriji liberalnosti pri socialnem, političnem in kulturnem delu!

Akcija Lezbični grafiti: na zidovih in pločnikih Ljubljane, Maribora in drugih lezbičnih mest so se - po lanskoletni akciji, ko so mesto preplavili lezbični in feministični grafiti napisi - letošnjo zimo pojavile lepe grafiti lezbične zgodbe. Dykes on the Street - Act on the Wall!

Tiskovna konferenca ob izdaji prve številke revije Lesbo, 25. februarja 1997 v Galeriji ŠKUC v Ljubljani. Kvaliteta medijske pozornosti: od nevtralnega do odobravajočega novinarskega poročanja o izdaji revije, kar kaže na pozitivne premike v novinarski etiki, saj novosti iz lezbične kulture niso več nujno pospremljene s senzacionalistično zvedavostjo.