V enem izmed poglavij knjige NEVER MIND THE BOLLOCKS, Women Rewrite Rock avtorice Amy Raphael, nam svojo življenj-sko zgodbo razkriva Ellyot Dragon. Naslov poglavja :

Sister George

Ellyot Dragon, bivša izraelska vojaška desetarka si želi, da bi bili Sister George tako veliki kot so bili the Carpenters. Rojena in odraščala je v Izraelu, sovraži narodno glasbo, ki je -”totalno sranje”- in svojo ljubezen posveča indie rocku. Pri osemnajstih je v vojski končala obvezno dvoletno služenje. Tam je srečala svojo prvo punco.

Spoznala sem jo na osnovnem urjenju. Nosila sem Lou Reedovo majčko, ona je imela na sebi Bauhausovo. Ljubezen na prvi pogled! Nihče v Izraelu ni imel takšnih rdeče oranžnih las kot ona. Zato, ker v Izraelu niso bili nikoli pripravljeni za punk, nobenih napisanih pravil igre ni bilo zanj. Mislim, da je leta 1984 celo obstajalo zapisano pravilo, ki je dovoljevalo zgolj eno barvo na laseh. Imela sem pobrite vzorčke na glavi in krvavo rdeče lase. Policaji so me skoraj redno ustavljali, kregali smo se, toda niso mi uspeli dokazati, da sem počela karkoli proti pravilom.

V Izraelu se je Ellyot kot glasbenica počutila utesnjeno, zato se je pred šestimi leti preselila v London, kjer je igrala v različnih bendih, vključno pri the Darlings s pevko Lesley Woods iz Au Pairs in Debbie Smith (sedaj kitaristko pri Echobelly). Ellyott se je priključila Sister George potem, ko je spomladi leta 1993 v Melody Makerju videla oglas, kjer so iskali pevko iz “Riot Grrrl, L7, Bikini Kill in Hole” za “Queer/dyke bend”.

“Šminkarske lezbijke”, ki so bile medijska fiksacija leta 1994, so imele nekaj žensk, ki so grešile v straniščih, smrdljivih po naftalinu, toda dykes visokega profila ostajajo redkost - kd lang je svoj come out naredila z izidom Ingenue leta 1992, toda njena seksualnost je še vedno tarča pogovorov. Ker je bil rock predolgo v domeni belih fantov, je bilo moškim od Micka Jaggerja do Morrisseya lažje flirtati s spolno dvoumnostjo. Glasbenicam se ni “dano” igračkati z lezbištvom: Janis Joplin je nosila moške jopiče in občasno fukala ženske, toda živela je v stalnem strahu, da odkrijejo njeno biseksualnost; tri desetletja kasneje nosijo tri članice skupine Elastica jopiče kot modni in ne kot seksualni dokaz.

Ellyott ve, da bodo Sister George - in drugi britanski Queercore bendi kot Mouthful, Men Should Wear Mascara, Sapphic Sluts in Children’s Hour - vzbujali pozornost z majčkami z napisi kot: SAMO ZATO, KER SI GAY, ŠE NE POMENI, DA SI OKAY. Prav tako ve, da bo za njen bend v medijih dovolj prostora, dokler traja Queercore trend. Toda, kaj se bo zgodilo, ko Queer ne bo več hit? “Nočem, da cel svet kupi mojo ploščo, ker sem “dyke”, temveč preprosto zato, ker sem briljantna.”

Pri petnajstih letih sem v šoli zbrala skupaj moj prvi bend. Igrala sem bobne, tu sta bili še dve kitaristki in pevec. Bili smo zanič.

Popolnoma zanič! Toda po drugi strani je bilo dobro to, da smo šli na oder in preigravali. Sploh nismo znali igrati ali karkoli. Resnično nismo imeli nobene šanse. V času šolanja na gimnaziji sem hotela postati slikarka. Toda glasba me je vedno bolj prevzemala. V vojski sem v bratovem bendu igrala bobne in nastopali smo na nekaj festivalih. Potem me je nekdo predstavil trem fantom v punk bendu - edinem v državi - saj je menil, da bi bilo frajersko imeti bobnarko v skupini. Bili so čuden bend - nekaj vmesnega med popolnimi sovražniki žensk in resničnimi feministi. Vsi so bili tetovirani - nihče v Izraelu ni bil tetoviran na tak način - in imeli so navado, da so med igranjem slekli majčke. Glasba je spominjala na Dead Kennedys, Butthole Surfers, kar je bilo za leto 1984-85 v Tel Avivu več kot odlično. Z njimi sem vadila kakšno leto, imeli smo en nastop in se razšli.

Po tem sem imela dva ali tri koncerte z mojo bivšo punco, ki je bila basistka. Imenovale smo se Polianna Frank in vsi so go-vorili, da smo “velik up izraelskega rocka”. Moja reakcija na to je bila: “Čas je za odhod. Jebi to, nekam prelahko gre vse skupaj.” Leta 1988 sem zapustila Izrael in odšla v Evropo. Za kratek čas sem se vrnila naslednje poletje, toliko da smo s Polianne Frank - v katerem so bili takrat tudi moj brat in nekaj prijateljev - posneli album. Takrat sem bila tipična dyke. Ob izidu albuma sem se javno deklarirala kot lezbijka in to na straneh največjega izraelskega časopisa. Mamin odgovor je bil: “Bljak!” Toda za ta korak sem potrebovala nekaj let, morala sem za kratek čas zapustiti državo in razmisliti o vsem skupaj. Mislim, da bi moral biti vsak tri tisoč milj proč od svojih mam, preden je resnično pripravljen začeti z revolucijo.

Queercore se najverjetneje ne bi zgodil brez Riot Grrrl. Verjemi, če moreš! Toda Hole so naredile name izreden vtis in so spremenile moje življenje bolj kot Huggy Bear. Prvič sem jih videla na nekem koncertu v Britaniji in dobesedno mi je razneslo glavo. Na odru je bila tista ženska, Courtney Love,... ki me je popolnoma osvojila. Ko sem prvič videla Hole, sem igrala pri Brendas in bila zelo nesrečna. Koncert mi je odprl oči: “Pizda, nekaj moram storiti.” Pozitivna energija mi je vlila moči, da zmorem tudi sama: Riot Grrrl so mi dale moč.

Mislim, da sem feministka, z aspekta osvobajanja žensk definitivno. Toda kmalu sem se obrnila k drugim stvarem. Vse skupaj je postajalo bolj zapleteno in osebno. Nimam spolnih odnosov z moškimi in nočem si ustvariti družine. Zato veliko problemov “pravega sveta” s katerimi se bojuje feminizem in ki jih sicer podpiram, ni del mojega življenja. Kot Riot Grrrl se lahko zavzemamo za punce, da bi lahko norele pod odrom ali da bi se jih vsaj poslušalo. Gre za čisto drugo vejo feminizma, o kateri sufražetke niso nikoli niti sanjale. Če bi jim dal nekaj plošč in jim razložil, kaj je rock’n’roll, sem prepričana, da bi rekle, da morajo tam biti prisotne punce. Mislim, da je danes na svetu le malo žensk, ki niso feministke. V skupnosti lezbijk obstaja nek dogovor: “Kdor je dyke, je v redu in jo podpiramo!” Zelo se je približalo v točki, ko so mi ljudje govorili: “Oh, Linda Perry iz Four Non-Blondes je dyke in črnka - moraš jo podpirati!” In jaz: “Jebenti! Njena glasba mi povzroča glavobol! Drisko! Je obupna! Ne maram ljudi, ki me pridejo poslušati samo zato, ker sem dyke. Na noben način! To je to, kar Camille Paglia trdi, ko pravi, da postanejo dyke popolnoma nerazsodne v zvezi z umetnostjo in življenjem. Izraelski Židje so takšni - vsako tujo skupino, ki pride v Izrael najprej vprašajo: “Torej - kaj misliš o Izraelu? Kaj meniš o Arabcih?” Ocenjujejo te na podlagi teh odgovorov. Lahko si najboljša skupina na svetu in rečeš samo eno napačno besedo o Izraelu in to je to. Vizija tunela.

Nisem tipinja, ki hodi veliko ven. Postala sem sovražna do lezbične scene. Sovražim klube. Glasba me je pritisnila ob zid. Spoznala sem, da se me je tehno dotaknil točno na tistem mestu, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja; nisem vedela, da je lahko tako nasilen in nervozen. V meni je vzbudil serijsko morilko. Vsega skupaj smo imeli en koncert in to v Heaven, ki je bil zelo čuden - nekaj pesmi je bilo krasnih, potem pa je bilo preveč rock’n’rolla za publiko, ki ima rada kd lang, Erasure in misli: “Radi smo imeli punk iz leta 1976 in sedaj je ta mrtev.” Lezbična in gay skupnost je popolnoma, popolnoma brezbrižna do glasbe - nimajo pojma o glasbi. O tisti, ki ji jaz pravim glasba. Nočem igrati samo v gay shajališčih. Smo outirani, toda nismo gay band - nismo tam za gay skupnost.

Ne skrbi me, da bi Sister George bili do-stopni. Pesem kot je “Let’s Breed” je pop pesem. Ko smo jo začeli delati, smo vedeli, da zveni skoraj tako kot usran komadič Breedersov. Ima tisti pop riff. Krasno. Če pišemo čudovite pesmi hočemo, da jih ljudje slišijo. Če bi se prodali, bi bilo preveč podobno krvavi Evroviziji! Prodati se, bi pomenilo, da greš na turnejo z Guns n’ Roses. Cilj se ves čas spreminja. Postaneš pohlepen in ko dobiš medijsko podporo in uspeh, postanejo sanje resničnost. Nikoli več ni tako dobro. Kaj je že rekla Virginia Wolf? “Moč užitka zelo hitro premami.” To je tako resnično.

Pišem v nerednih presledkih - resnično sem lena kot fuks! Politične pesmi mi ne ležijo in nikoli ne bi mogla napisati (Tom Robinson’s) “Glad To Be Gay”. Bližje mi je Bertold Brechtova linija približevanja politiki - poiščeš majhne detajle, kako politika vpliva na osebe in pišeš o tem. Na ta način dosežeš, da se ljudje poistovetijo s tvojim načinom pisanja. Lahko bi napisala “Prosim, odložite orožje,” toda je nekoristno, popolnoma nekoristno. Uporabljam humor in ironijo in cinizem. Vsaj poskušam. Mislim, da je resnično genialno - če veš, kako to početi. Malo je primerov, da skupina lahko poje “I’m an Antichrist” in da to deluje.

Že na samem začetku sem se javno deklarirala za lezbijko. Večina ljudi mi zaradi tega ni grenila življenja. Opravljanje se je dogajalo v glavnem za mojim hrbtom. Večina ljudi, ki sem jih poznala takrat, je še vedno v Izraelu. Mnogi so govorili, da bodo zapustili državo, toda nihče tega ni storil. Le eden ali dva od vseh mojih prijateljev. Ena od njih, Dana Fainaro, živi tukaj in je čudovita gledališka direktorica; in druga, moja prva punca, tista z Bauhaus majčko, je tattoistka v Seattlu. Seznanila me je z Nirvano - pošiljala mi je vse tiste kompilacije skupin iz Seattla. “Nirvana so največja skupina v Seattlu! Res so odlični! Moraš jih slišati!” Tisti dan, ko me je prišla obiskat, so v Seattlu izdali albim Nevermind. Kupila ga je zjutraj na letališču in mi ga prinesla in jaz vzhičeno: “Ja! Kaj pa je to? Zajebano dobro!” Vsi ostali v moji hiši so tulili: “Zapri to sranje! Kaj je to za eno sranje?” In čez pol leta je bil to največji hit in vsak je imel kopijo.

Priredba in prevod: Varja Požar