“Lezbično materinstvo kot politično dejanje”
Intervju z berlinsko aktivistko Uli Streib
Uli Streib načenja temeljno vprašanje, ki se glasi “Kaj je lezbično materinstvo?” Ali gre pri lezbičnem materinstvu morda le za željo po družbenem priznanju in si lezbijka kot marginalni in diskriminiran subjekt s prevzemom družbeno priznane vloge matere “odkupi” spoštovanje in toleranco svoje okolice? Morda celo prikrije svoje lezbištvo, zabriše sledove lastne spolne idnetitete? Po drugi strani se bo drugačna, samozavestna lezbična mati pripravljena spopasti z družbenimi stereotipi, pritiski okolice, staršev, sorodnikov, sosedov, sodelavcev in sodelavk, otrokovih sošolcev in sošolk in njihovih staršev, učiteljev, socialnih delavcev, psihologov itd. Spopadala se bo torej z večjimi težavami kot ostale matere. Kljub vsemu temu se mnoge lezbijke, in teh dejansko ni malo, vedno znova odločajo za rojstvo otrok. Po ocenah odrašča v ZDA v štirih milijonih istospolnih družin okrog 12 milijonov otrok.
Izraz “lezbijka” nosi globoko stereotipizirane in negativne implikacije. Izraz “mati” nosi nasprotno, idealizirano podobo ženske. Ženska, ki je lezbijka, v širši družbi ne velja za “pravo žensko”, kako naj bi torej takšna “ne-ženska” postala nekaj najbolj ženskega sploh možnega, kako naj bi postala mati? V svetu, kjer večina žensk ne utegne ali si ne upa niti pomisliti, da poroka in materinstvo nista edini funkciji eksistence, je že samo lezbištvo upor. Z vzgojo in socializacijo so ženskam te vsebine ne ponujene, temveč vsiljene (pri socializaciji ne gre za izbiro) kot edine možne in realne, zato je tako imenovano “naravno” in tako imenovano “normalno”, da se sleherna ženska čim prej poroči in začne rojevati.
Lezbijke so tista družbena skupina, ki je niti družina niti širša družba nista zmogli uspešno socializirati, saj zgoraj naštetih vrednot ne priznava za svoje, še manj pa za splošno veljavne. Ta manko družba regulira tako, da jim določene vsebine enostavno odvzame. Ena takih vsebin je vloga matere. Znotraj globalne ženske populacije je homoseksualna ženska nekaj, kar do skrajnosti odstopa od kriterijev ženskosti. Še kako natančna so pravila, kaj sme ženska in kaj sme mati, še natančnejša so tista, ki se tičejo prepovedi. Zato je trenutek zavestne odločitve za lezbično materinstvo ne le odstop od družbene norme lezbijke, temveč od družbene norme ženske kot nosilke simbolnega pomena; gre torej za dvojno subverzijo. S tem, ko lezbijka, ki po vseh družbenih zakonih ni ženska, postane mati, postane hkrati “maksimalna ženska”. To dejanje širša skupnost razlaga kot “simulacijo”, “navidezno starševstvo” in “navidezno družino”. Številni obrambni mehanizmi, ki jih je družbeno okolje razvilo v primeru lezbičnega in gejevskega staršev-stva, bodo morali kloniti pred naraščajočimi zahtevami lezbijk in gejev, pa tudi splošna situacija v zahodni Evropi se je medtem močno spremenila. Raziskave so pokazale, da je bil leta 1991 delež klasičnih nuklearnih družin (mati, oče in otrok) v Veliki Britaniji le 42 %.
Vloga matere je družbeno zelo ozko in klišejsko dojeta, pravno in zakonsko skrbno regulirana. Mati je z vidika države ena od najbolj zaščitenih civilnih subjektov. Tako je lezbično materinstvo lahko tudi politično dejanje, saj razširja in spreminja podobo lezbijke, kakršna se je ustvarila v družbi. Ravno tako spreminja in razširja podobo matere, materinstva in starševstva. Lezbična mati je torej ne le politična, temveč tudi širše družbeno subverzivna figura, saj spodkopava tradicionalni sistem rigidne delitve sveta na moško in žensko polovico, spodbija vlogo heteroseksualne poročene ženske, ki je, kot žena in mati, zasedla piedestal tistega, kar družba smatra za edino možno in pravilno “ženskost”. Prinaša grožnjo ženski, ženskosti, materinstvu, očetovstvu, družini in občemu veljavnemu sistemu vrednot.
Kako je z lezbičnim materinstvom v Zvezni republiki Nemčiji in v zahodni Evropi in kaj v praksi pomeni, če si “bad girl” nenadoma zaželi postati mati, in kako se kot lezbijka in mati obenem počuti sama, nam je - 22. marca v Ženskem centru na Metelkovi - pripovedovala Uli Streib. Ko jo je njena hči nekoč vprašala, kje je očka, ji je odgovorila: “Ko si se rodila, je še dihal z nama, kasneje pa mu je hitro pošla sapa.”.
T.G.
Lesbo: Kaj vas je privedlo do tega, da ste se začeli ukvarjati z vprašanji lezbičnega materinstva?
U.S.: V prvi vrsti so me do tega privedle osebne izkušnje, ko se je z mojim coming-outom razjasnila ne le moja lezbična identiteta, temveč tudi moje lezbično materinstvo. Moja hči je bila tedaj stara skoraj dve leti. Spoznala sem, da sem nekako ujeta, da kombinacija lezbištva in materinstva ne prinaša ničesar, s čemer bi ne bili povezani predvsem najrazličnejši problemi. Potem sem najprej temeljito analizirala lastno osebno situacijo in se nato v svoji diplomski nalogi prvič tudi teoretično spopadla s tematiko lezbičnega materinstva. Temu je sledila ponudba založbe Orlanda, ki je bila zainteresirana za izdajo moje knjige. Izhodišče knjige ni bila le diskriminacija lezbičnih mater, kakor je bilo to običajno, npr. v dnevnem tisku, temveč sem želela predstaviti tudi pozitivne aspekte tega materinstva. Osredotočila sem se predvsem nanje. Želela sem prikazati, da glavni očitek, namenjen lezbijkam - namreč, da nimajo moža, otroka, da so same in neodvisne itd. - ne velja, temveč da obstajajo tudi lezbijke, ki imajo otroke ali pa si jih želijo imeti. Vendar opozarjam, da nočem trditi, da je lezbištvo nujno povezano z materinstvom ali da je to edina pot!
Lesbo: Ste imeli kašne probleme glede lastne identitete?
U.S.: Moj coming-out je bil 1982, v času, ko je bilo lezbično gibanje že precej močno. Sama sem bila zelo prepričana vase, vedela sem, da je moja odločitev prava in obnašala sem se zelo ofenzivno. Pri tem pa sem pred lastnimi starši še vedno imela zadržke. Mislila sem si, “živim tako, kakor sama hočem in za nič na svetu si ne pustim vplivati od drugih ljudi”! Moji starši o tem niso nikoli govorili, čeprav so vedeli, da živim z žensko, to temo je prekril “plašč molka”. Vendar so to običajni varnostni mehanizmi staršev, ki raje ne vedo ničesar.
Lesbo: Kakšan je zakonodaja, ki zadeva gejevsko in lezbično starševstvo v Nemčiji?
U.S.: Zakonsko pravico do posvojitve otrok imajo v Nemčiji tudi samske osebe. Potrebno je prestati dolgo proceduro, od socialnih delavcev, psihologov itd, ki ugotovijo primernost kandidatk in kandidatov. Ta postopek se konča bodisi s dovoljenjem za posvojitev bodisi z zavrnitvijo. Nekatere lezbijke so sicer dobile dovoljenje za posvojitev, kar pa še ne pomeni, da so otroka tudi dobile. Gre za situacijo, kjer se godi enako heteroseksualnim samskim ljudem in homoseksualnim posameznikom. Prvič je veliko več parov, ki si želijo posvojiti otroka, povpraševanje je večje od števila otrok, in drugič je zelo težko dobiti dojenčka. Številnim lezbijkam in ostalim samskim posvojiteljem so tako ponujali prizadete otroke, ki so napolnili 12 let in več. Tu gre za svojevrstno diskriminacijo samskih ljudi. Veliko je odvisno tudi od znanja socialnih delavcev, nekaterim je jasno, da lahko tudi lezbijke in geji vzgajajo otroke, drugi pa padejo v šok, ko slišijo, da bi dva geja ali dve lezbijki radi posvojili otroka in ker “takšnega primera še niso imeli”, ne vedo kaj storiti.
Lesbo: Koliko je po vaši oceni lezbičnih mater - denimo - v Nemčiji?
U.S.: Ocene deleža homoseksualnih žensk v Zvezni republiki Nemčiji se gibljejo med 8 in 10% ženske populacije, nekatere ocene segajo le do 5%. Izhajajoč iz prve ocene, ki je po mojem mnenju bolj realna, sledi, da imamo v Nemčiji 2,4 milijona istospolno usmerjenih žensk. Od tega je vsaka tretja mati, kar pomeni, da je nekako 800.000 do 900.000 lezbičnih mater. To so ocene, potrebne bi bile natančne raziskave. Opozarjam pa, da tu ne govorimo o majhnih skupinicah, temveč o velikem številu lezbičnih mater. Ker pa je to marginalni družbeni pojav, se tako tudi obravnava.
Lesbo: Od začetka 80-ih let je v Nemčiji možna tudi umetna oploditev?
U.S.: To zakonsko še ni urejeno, čeprav ni zakona, ki bi to prepovedoval. Vendar se o posebnem zakonu, ki bi urejal to področje, že nekaj časa resno diskutira. Bilo je tudi že več predlogov zanj. Pričakujemo lahko , da bo ta zakon umetno oploditev striktno dovoljeval le heteroseksualnim zakonskim parom, kot je primer v Avstriji, medtem ko je v Švici tudi že v pripravi… Nizozemska je veliko bolj liberalna, saj dovoljuje umetno oploditev tudi samskim in homoseksualnim ženskam in jim omogoča tudi zdravstveno zavarovanje. To se v Nemčiji zagotovo ne bo zgodilo. Seveda pa tega ne more nihče nadzorovati, niti zdravnikov in niti posameznic, ki lahko končno zanosijo tudi po “običajni” poti.
Lesbo: Ali se zaradi gibanja za pravice homoseksualcev stališče javnosti do vprašanj gejevskega in lezbičnega starševstva pozitivno spreminja?
U.S.: Vsekakor. Gejevsko in lezbično gibanje je imelo v tem primeru zelo pozitiven vpliv. O teh stvareh se danes veliko bolj odprto govori, v popularni kulturi, v televizijskih nadaljevankah in filmih pogosto nastopajo geji in lezbijke, čeprav niso vselej pozitivno predstavljeni, vendar se pojavljajo! Isto velja za hollywoodsko filmsko produkcijo. Potem so tu še številni časopisni članki, javne obravnave npr. vprašanj o registriranem partnerstvu in podobno. Stvari so se spremenile v toliko, da homoseksualnost ni več tabu, nekaj, o čemer se sploh ne govori. Čeravno bomo istočasno naleteli tudi na zelo, zelo, zelo konservativna mnenja. Takšno je sta-lišče rimokatoliške cerkve, ki na homoseksualnost še vedno jasno gleda kot na bolezen, kot paleto odklonov, ki še posebej naj ne bi imela nič skupnega z otroci. Takšni pogledi so v konservativnem delu populacije še izrazito prisotni.
Lesbo: Menite, da je umetna oploditev “najpopularnejša” rešitev za lezbijke, ki si želijo otroka, ali v praksi prevladujejo druge metode?
U.S.: V zadnjem času se o tej metodi vse več govori in sam postopek umetne oploditve se tudi vse bolj izrablja. Čeravno mislim, da se večina lezbijk še vedno odloča za “običajno” pot, kar pomeni, da si same priskrbijo spermo, medtem ko je delež tistih, ki iščejo pomoč v t.i. semenskih bankah, manjši. Svojemu otroku bi matere kasneje verjetno rade dejale, “to je tvoj oče”, ne pa “ne vem “ ali “to je bilo anonimno”. Stvari v Nemčiji niso tako posrečeno urejene kot v ZDA. Tam preprosto sprejmejo, da je darovalec sperme anonimen, ker je najvažnejša stvar ta, da bi bil otrok, ki je tako spočet, zaželjen. V Nemčiji je več predsodkov, matere želijo bodočega očeta poznati. Po drugi strani se z anonimno donacijo matere lahko izognejo nevarnosti, da se bo oče lepega dne pojavil.
Lesbo: Ali obstajajo v Nemčiji organizacije, ki se ukvarjajo izključno z vprašanji lezbičnega materinstva?
U.S.: Obstaja večje število skupin, ki organizirano delujejo na tem področju. To so terapevtske, samohranilske skupine, tudi skupine lezbijk, ki načrtujejo rojstvo. Ukvarjajo se predvsem z vprašanji posvojitve in rejništva. V zadnjem letu deluje tudi organizirano omrežje za lezbične matere. Skupine se imenujejo enostavno “Lezbične matere” (Lesbische Mütter) ali “Lezbijke, ki si želijo otroka” (Lesben mit Kinderwunsch). Ena izmed skupin (nemško lezbično omrežje) se je duhovito poimenovala “Furije in kompanjonke”. Pri tem so se hotele izogniti enopomenskemu značaju besede mati in definiciji, da je ženska lahko le mati in nič drugega ... Menim, da so izbrale zelo simpatično ime.
Lesbo: Na kakšen način te organizacije promovirajo idejo lezbičnega materinstva v širši družbi?
U.S.: To področje je relativno pomanjkljivo pokrito, premalo delajo “navzven”, premalo upoštevajo pomen coming-outa in podobno. Gre večinoma za skupine, ki delujejo na principu vzajemnosti in samopomoči, medsebojno si pomagajo pri informiranju in drugih aktivnostih. Medtem ko si omenjena skupina “nemška omrežna organizacija” prizadeva nastopati tudi v javnosti, nastopa z izjavami za tisk in druge medije, kar je zelo pomembno. Vendar to so šele začetki, sčasoma bo tudi to področje bolje urejeno.
V Berlinu imamo posebno vladno službo, ki se zavzema za pravice istospolnih parov in tudi ta služba organizira prireditve, na kate-rih opozarja javnost na tovrstno problematiko. Minulo jesen je bila tako organizirana prireditev, posvečena gejevskemu in lezbičnemu starševstvu s pomočjo posvojitve. Sodelovalo je preko 150 udeležencev, poleg tega so se prireditve udeležili tudi številni socialni delavci, agencije za posvojitve otrok, politiki in drugi strokovnjaki, ki jih problematika zadeva in končno tudi zanima. Če se te zadeve javno obravnavajo na nivoju države, dobijo popolnoma drugačen učinek.
Lesbo: V vaši prvi knjigi ste tematizirali lezbično starševstvo. Kaj je bil njen glavni aspekt?
U.S.: Moja prva knjiga “Von nun an nannten sie sich Müter” (Odslej se imenujejo matere) je bila hkrati tudi prva knjiga v Nemčiji, ki se ukvarja s to tematiko. Skušala sem podati pregled o diskusiji, ki je med lezbijkami tekla o vprašanju lezbične ljubezni in materinstva in vključiti tudi poročila o življenjskih izkušnjah posameznic na tem področju. Nekateri članki so prevedeni iz angleščine, nizozemščine, danščine, itd. Tretji del govori o lezbični materi ter njenih sinovih in hčerah. Kakšno je razmerje med materjo in otrokom, kakšne so reakcije otrok, kako matere obvladujejo situacijo, kaj upajo in pričakujejo.
Lesbo: Kakšen je bil odziv javnosti ob izidu vaše knjige, kako so ljudje reagirali?
U.S.: Večinoma sploh niso … Toda v nekem niti ne liberalnem časopisu so objavili zelo pozitivno kritiko. Takrat sem bila presenečena. Med tistimi reakcijami, ki so se pojavile v medijih, so bile skoraj vse pozitivne, negativnih pristopov ni bilo, mogoče je bilo nekaj tudi ignorance. Male založniške hiše ne dvigujejo toliko prahu, sama tema je bila “nenavadna”, zato nismo mogli niti pričakovati, da bodo na veliko pisali o tem.
Lesbo: Vaša druga knjiga je nekakšen pravni priročnik za gejevske in lezbične starše?
U.S.: Da, druga knjiga “Das Lesbisch-Schwule Babybuch” govori o zakonodaji in zakonski situaciji, ki zadeva gejevsko in lezbično starševstvo. Nastala je v sodelovanju med pravniki in drugimi strokovnjaki, ki so mi veliko pomagali. Namenjena je vsem tistim gejem in lezbijkam, ki si želijo posvojiti otroka, prevzeti odgovornost vzgoje in živeti z njim.
Lesbo: Kako se počutite kot lezbijka in mati obenem?
U.S.: S presledki zelo dobro. Vedno znova pa so bila obdobja, ko sem se - to pa nima nič skupnega s samim lezbištvom - zelo težko soočila s svojim materinstvom, bila sem nezadovoljna s to vlogo, ker vlogo matere družba tako zelo omejeno razume. Kot mati sem bila vedno sama in edina nosilka celotne odgovornosti. Tako sem si včasih mislila, “vesela bom, ko bo hčerka odrasla in bo sama odgovorna zase”, vendar je bilo tako le v trenutkih krize. Mislim, da je bilo moje lastno materinstvo zelo pozitivna izkušnja zame, sedaj imam s svojo hčerko izjemno lep odnos. Nudila sem ji zelo heterogene možnosti odraščanja, saj ni bila prisiljena v klasično, nuklerano družino, temveč bo lahko sama izbrala, kar si želi. Zaradi tega sem zelo vesela.
Ljudje so me velikokrat napačno razumeli, češ da hočem svojo pot propagirati kot edini življenjski slog, česar pa seveda niti najmanj nočem. Strah me je, da bom napačno razumljena, češ “vse lezbijke morajo biti matere” ali kaj podobnega. To je velik korak nazaj, to je izza vsake feministične analize.
Priredba in prevod: Varja Požar