Večina nas je odrasla s prepričanjem, da družino sestavljata oče in mati, ki živita skupno romantično in spolno življenje. Druge družinske oblike naj bi bile rezultat ločitev zakonskih zvez ter ponovnih porok. Takšne družine naj bi bile bolj prilagoditve nenačrtovanim dogodkom, ne pa rea-lizacija prvotnih načrtovanj.

Homoseksualne družine so ta kompleks podrle. Mnogo homoseksualnih moških in žensk živi v partnerskih odnosih in nekateri so jih celo legalizirali. Drugi ne, kajti zakonska partnerska homoseksualna zveza ni povsod dovoljena in priznana. V skoraj vseh državah pa je zaznati popuščanje na tem področju.

Da bi uresničili željo po starševstvu, imajo homoseksualni pari dve možnosti, biološko pot in posvojitev. Po biološki poti lahko postanejo lezbični pari starši z umetno oploditvijo, kar pri gejevskih parih ni mogoče. Da postanejo moški homoseksualni pari starši, je po biološki poti mogoče le, če homoseksualna partnerja dobita otroku nadomestno mater, ki bo zanju donosila in rodila otroka. Geji se zato večkrat počutijo prikrajšane zaradi ovir, ki jim preprečujejo postati starši. Za homoseksualni moški ali ženski par, ki želi posvojiti otroka, obstajajo zakoni, ki vsebujejo stroga posvojitvena pravila. Mnogo je bank, ki želijo pomagati s spermo, veliko pa je tudi posvojitvenih agencij, ki podpirajo posvojitve s strani moških in ženskih homoseksualnih parov.

Mnoge od nas bi se verjetno (vsaj v letih odraščanja) sramovale, če bi nas vzgajali homoseksualni starši. To bi za nas pomenilo izolacijo od družbe, zato večina ljudi meni, da potrebujejo otroci za svoj razvoj heteroseksualne starše in odnose s predstavniki obeh spolov. Vendar pa lahko otroci pridejo v stik z drugim spolom tudi na druge načine, ne le prek staršev. Največja skrb homoseksualnih staršev je, da bo njihov otrok predmet posmeha in obrekovanj, ker so njegovi starši “drugačni”. Vendar pa - nasprotno - ponos, ki ga otroci čutijo v homoseksualnih družinah, jim daje orožje za ravnanje s predsodki. Otroci, ki so jih vzgajali homoseksualni starši, so bolj dovzetni za sprejemanje drugačnosti.

Pred kratkim sta v Veliki Britaniji izšli dve knjigi, ki zelo podrobno obravnavata temo o homoseksualnih starših in njihovih otrocih. “What about the Children” - avtorice Lise Saffron - je knjiga, ki temelji večinoma na intervjujih z osebami, ki so jih - oziroma jih še - vzgajali homoseksualni starši. Avtorica je z argumenti in analizami razkrila, da so problemi, ki jih imajo deklice z dvema ma-terama, isti, kot pri njihovih vrstnicah, ki imajo očeta in mater. Ko otroci odraščajo, ne mislijo na to, da so sinovi oziroma hčere homoseksualcev, in problemi, ki nastajajo, so ponavadi le predsodki drugih ljudi. V knjigi najdemo tudi zanimivo in predvsem resnično tezo, da ne obstaja oblika družine, za katero bi lahko trdili, da je za otroka najboljša, temveč je najbolj zdrava oblika družine tista, v kateri se otrok dobro počuti.

“We are Family” - avtorja Ali Turana - pa je knjiga, ki se bolj kot z otroci ukvarja s homoseksualnimi starši. Avtor je zbral kar nekaj zgodb in pričevanj homoseksualnih moških in žensk, ki že oziroma še bodo vzgajali otroke. Knjiga sama po sebi deluje skoraj kot priročnik za vse homoseksualce, ki si želijo postati starši. Nazorno so prikazane in opisane vse ovire (od umetnih oploditev, posvojitev, do borbe za otroka na sodišču), ki stojijo na poti novopečenim staršem in vsem, ki bi to želeli postati, in ki se bodo po napovedih avtorja vsaj malo zmanjšale, čez nekaj časa pa povsem izginile.