Najbrž vam je znano, kako presrečen je lahko oče, ko hčerka končno dobi službo, pa čeprav je le kelnarca in ima to čast, da streže ljubke in simpatične geje in lezbijke. Seveda je bilo domačim rečeno, da pač strežem pijačo in da se imam noro dobro. Naenkrat pa je moj preljubi oče začel delati plan, kako bo prišel na Metelkovo na viski. “Ja, sigurn boš pršu,” sem se smejala in ga tudi približno nisem jemala resno, nakar sem ugotovila, da bi ga morala vzeti prekleto resno. “Po kolk mate viski?” je siknil neko soboto. V tistem, ko sem mu odgovorila, mi je bilo žal, kajti slišati je bilo samo: “Kaj? Tolk pocen! Ooo, kdaj že lahko pridem?” To je pa že too much, sem si rekla in mu podala samo nekaj informacij: “Oči, posluš me; ti tam nimaš pod milim bogom kaj počet, ker to je klub za geje in lezbijke. A ti je zdej jasno?” Prvo, kar me je presenetilo, je bilo, da sploh ni odreagiral, opazen je bil samo rahel nasmešek in imel je tisti look, kot da obvlada celotno situacijo. “Ja, potem pa pridem z Markom (Marko je njegov najboljši friend) na enega CC-ja,” je rekel neprizadeto. Sedaj sem jaz odreagirala tako, kot je bilo za pričakovati od njega malo poprej. Seveda je za šalo moral še dodati: “A se morava za roke držat?” “Samo heti lahko izreče tako butasto vprašanje,” sem si mislila. Odgovor sploh ni bil potreben, saj sem mu s pogledom povedala prav vse. In še za konec: če na Metelkovi pod nujno ne podražimo viskija, se bo še res prikazal, ta moj preljubi oče.