Oktobra mineva okroglih deset let, odkar obstaja v Sloveniji organizirano lezbično gibanje. V desetletju so se zvrstili številni projekti, javne tribune, simpoziji, tabori, predavanja, festivali, razstave, revialne in knjižne edicije, itd. Homoseksualnost je, tudi po zaslugi organiziranega lezbičnega in gejevskega gibanja, morala sestopiti s svojega tabuiziranega mesta. Družba je - čeravno ne brez oklevanja - bila primorana vsaj minimalno popustiti v svojih ekskluzivističnih heteroseksualnih standardih. Kljub obilici narejenega pa cilji, povezani predvsem z ukinitvijo diskriminatorne zakonodaje - ki krši temeljne človekove pravice, zagotovljene z neštetimi mednarodnimi konvencijami (ki jih bo morala RS v svojem pospešenem vzponu v Evropo slejkoprej upoštevati) - še čakajo na realizacijo. V tretjem tisočletju, morda.

Hkrati se je v teku let izkristaliziralo paradoksalno nasprotje med prizadevanji oziroma zaželjenimi cilji lezbičnega gibanja na eni ter njegovimi realnimi posledicami v konkretnih življenjskih situacijah na drugi strani.

Kakšna je torej po desetih letih lezbična skupnost? Koliko istospolno usmerjenih žensk si upa samozavestno nastopiti v javnosti, v krogu svojih sorodnikov in prijateljev, na delovnem mestu? Koliko je takšnih, ki se zavedajo, da spolna usmerjenost ni stvar zasebnosti, temveč je stvar državljanskih in človekovih pravic, stvar družbene enakopravnosti in enakosti?

Istospolno usmerjene ženske - kot državljanke RS - redno vzdržujejo delovanje državnega aparata, ne da bi se zavedale, da poleg državljanskih dolžnosti obstajajo tudi državljanske pravice. Državljanstvo ne pomeni le vztrajne poslušnosti ali rednega plačevanja davkov, pomeni tudi nujno opcijo zaščite vsakega posameznika in posameznice na enak način in v enaki meri. Dobesedno, vsake posameznice, brez izjeme in "ne glede na osebne okoliščine".

Dejstvo je, da na stotine lezbijk še vedno pristaja na vsiljeno he-teroseksualnost in konstantno vztraja v igri dvojne morale. Resnično, lezbijke so izvrstne transvestitke, takorekoč mojstrice transformacij: iz vloge heteroseksualke v javnosti se v trenutku prelevijo v vlogo homoseksualke - v skritem zatišju štirih sten privatnega stanovanja. Izbiramo lahko med mnogimi prototipi tovrstnih prefinjenih meta-morfoz; ena in ista lezbijka je lahko diskretna femme z urejeno pričesko in v mini krilu na delovnem mestu, in osvajalska kača v oprijeti majici v nedeljskem K4 ali na Metelkovi. Ali emancipirana intelektualka z dobro službo in rednimi obiski fitnessa, ki se svojim "nagnjenjem" prepušča le ob vikendih. Ali samozavestna študentka primerjalne književnosti, ki na fakulteti pozna lezbištvo le kot literarni motiv. Ali pa brezbrižna butch, ki svojo naravo pokaže samo ob steklenici piva ... Vsled vsega tega je najprimernejši partner za slovensko lezbijko - nihče drug kot gej! Lep, uglajen, služba, avto, počitnice na Ibizi, itd. (vsaka mati bi si ga želela za zeta). Poroka ni izključena. Kaj zato, če je šovinist in seksist, je pač "pravi" moški. Uspešna slovenska homoseksualka je torej pametna, dovolj izobražena, simpatična - in nevidna. Ker je lepo vzgojena, se obnaša diskretno, celo tako diskretno, da se je pripravljena odreči lastni identiteti, ponosu, samozavesti. Kajpak tudi seksualnemu užitku. In vse dokler se to dogaja na sceni, je do neke mere tudi razumljivo in do-voljuje določeno stopnjo tolerance. Elegantne metamorfoze so pač posledica večje ali manjše manipulativne spretnosti posameznice, njene osebne zrelosti, ži-vljenjskih ciljev in zahtev. Situacija se zaplete, ko se v podobne kamuflaže spuščajo tudi lezbične aktivistke same. Le zakaj bi morale lezbijke izigravati feminizem, ko pa jim je veliko lažje v podrejenem položaju? Tudi aktivistke so se, podobno kot kategorije skri-vaških lezbijk in t.i. pedroljubk, sposobne podrediti diktatu gejev. Vse zaradi dobrega videza, pač. Saj ni važno, da novo prihajajoče generacije prevzemajo tovrsten model, saj ni važno, če lezbijke zavračajo feminizem, konec koncev se enako dogaja tudi heteroseksualnim ženskam. Seksistična diskriminatorna tradicija je očitno tako globoka, da je niti lezbijke, kot najbolj marginalna družbena manjšina, niso sposobne izkoreniniti. Razočaranje na koncu bo toliko bolj bridko.

Kljub zakonski zaščiti seksualnih manjšin v RS in kljub dolgoletnim prizadevanjem lezbičnega in gejevskega gibanja, so lezbijke dandanes najbolj nevidna, takorekoč fantomska družbena manjšina. Soočenje z lastno spolno identiteto, ki ne odgovarja povprečnim družbenim standardom, za nikogar ni lahko. Kljub temu pa mnoge lezbijke in geji z neetičnim početjem situacijo vehementno poslabšujejo. Je neodgovorno, nedopustno in perverzno, saj zadeva širšo skupnost in ne le njih same. Le kje se končajo egoizem, strah in prevara? Ali je vse skupaj res le ponotranj-ena homofobija, ozki osebni karierizem in frustracije konformizma?