Končno se je zgodilo!

Pedersko-lezbična federacija je v procesu tranzicije iz socializma v kapitalizem naredila odločilni korak. Postala je neodvisna in demokratična republika. Znebila se je starih (beri: komunističnih) usedlin, prečistila svoje vrste, izostrila pogled in si zagotovila razcvet v postsocialističnih časih. Humanejših. Naprednejših in sploh profesionalnejših. Namesto udarniških brigad so danes tu neodvisni gejevski profesionalci, menažersko fleksibilni, mladi državi prijazni in kooperativni logisti. To so vendar novi časi! Mrke obraze gejevske in lezbične preteklosti so zamenjale sveže, vedre in nasmejane podobe, pozitivni imidži, ki naravnost vabijo v toplo naročje najtoplejše in najsrčnejše skupnosti, ki je v družbenem sistemu koncentričnih krogov sicer resda na orbiti, ki je skoraj najbolj oddaljena od jedra Države, pa vendar, zakaj bi se vznemirjali?! Družba je pač takšna in dokler vsaj kaj kane v žepe, je to v redu. Revolucije tako in tako niso možne, v tem kratkem, pičlo odmerjenem življenju pa se je vendarle potrebno zabavati. Zatorej se je najprej treba znebiti tečnob, ki vnašajo nelagodje. Takih, ki kar naprej nekaj težijo in težijo in kvarijo užitek.

To ni samo zgodba o dobri kondiciji, lepih podobah in brezskrbnih časih. Mehanizmi v njenem zakulisju so mehanizmi vzpostavljanja, ohranjanja in prenašanja oblastnih razmerij. Družba sodobnosti je zgrajena na principu reprodukcije podob. Vsaka ideologija se ohranja skozi fascinacijo pogleda. Če vsaj približno poenotiš podobo, poenotiš pogled. Če poenotiš pogled, imaš nadzor. Če imaš nadzor, imaš oblast. Ni važno, kje se to dogaja. V centru ali na margini. Zakaj bi seštevali odstotke prisotnosti lezbične tematike v skupni reviji ali na mešanem lezbično-gejevskem filmskem festivalu? Saj res, zakaj neki? Vsak naj po svojih močeh zastopa svoje partikularne interese. Če lezbijke niso dovolj številčne, dovolj ekonomsko zvite in iznajdljive, pač nič. Njihov problem. Bo pač njihova tema malo bolj obrobna.

Ko gre za predstavitev lezbično-gejevske skupnosti navzven, je logika razmišljanja obrnjena. Če se bo svetu prikazovalo povezano skupnost lezbijk in gejev, je to boljše, ker je večja teža zahtev. Vendar so vsi mešani, gejevsko-lezbični projekti, ki so v teku - Revolver, Roza disko, Galfon... - brez izjeme v moških rokah. To so pozicije odločanja in boj zanje se je vedno prevešal na moško stran. Ideja vzpostavitve skupnega gibanja koncem osemdesetih je bila zasnovana na enakopravnih izhodiščih za lezbijke in geje. Šlo naj bi za en sam poglavitni cilj - za skupen upor proti družbi, ki diskriminira homoseksualno populacijo. Zdaj, slabo desetletje pozneje, se je zgodilo brisanje zgodovinskega spomina, pederstrojka, čistka v krogu aktivistk in aktivistov, eliminacija dveh konstitutivnih skupin, LL in Magnus, ki sta mešano organizacijo s svojim obstojem sploh omogočili.

Nova mešana skupina, ki bo predstavljala vrhovno ligo lezbijk in gejev v Sloveniji, bo odslej temeljila na svobodnih, neodvisnih, profesionalnih posameznikih in posameznicah. Dokler bo v njej vsaj kaka lezbijka, bo vse v redu. Za imidž. Navsezadnje je tudi država Slovenija sprejela dva begunca v imenu ohranjanja podobe neksenofobične družbe. Simone de Beauvoir je vlogo žensk v moško orientiranem svetu lepo komentirala: " ... da skrbi za svojo lepoto, da se lepo oblači, predstavlja vrsto dela, ki ji omogoča, da si prisvoji sebe kot osebo, kot si prisvoji svoj dom z domačim delom. Zatorej se zdi, da sama izbere in si ustvari svoj jaz." Če torej to ugotovitev sklenem na položaj lezbijke v zgoraj opisanem lezbično-gejevskem gibanju, bi morda lahko dejala sledeče: lezbijka skrbi za svojo podobo, ki poudarja pripadnost skupini, nikoli ne kritizira in je povsem kooperativna z idejami gejev, četudi jo to potiska v manjšinsko pozicijo. S svojo pripadnostjo in marljivim izpolnjevanjem "mešanih" aktivističnih nalog se na sceni vzpostavlja kot subjekt, ki se nahaja v svojem domu, si ta dom prisvaja in nikakor ne želi ničesar tvegati, kar bi jo izrinilo iz njega.

Konec koncev se zdi, da je vse popolnoma v redu. Mar si ni navsezadnje sama izbrala in ustvarila prav to? Mar ni navsezadnje prostovoljno podpisala kupoprodajni mirovniški pakt, ki ji zagotavlja nemoten obstoj vsaj na predzadnjem koncentričnem krogu družbene razdelitve in ne na zadnjem, kamor so pač odrinjene tiste lezbijke, ki so tako neumne, da se ne znajo prilagoditi in se prilepiti na tiste, ki so vendarle družbeno močnejši.