This is Fucking Political

Kje se konča osebno in začne politično? V javnosti. Kar je javno oziroma pride v javnost, je politično, se pravi, vir osebnega, intimnega; iz skritih kotov izbrskane situacije posameznikov postanejo v javnosti politične. Dokler so skrite, so osebne. Zato lahko duhovniki fukajo dečke. Zato, ker se za vrati njihovih domov nikogar nič ne tiče. Zato lahko politiki fukajo prostitutke in osemdeset odstotkov lezbijk enkrat tedensko prireja orgije. Seveda, doma, skrito in neopazno. Varno.

Nihče od teh duhovnikov pa nima časa javno izjaviti, da homoseksualnost ni nikakršen greh in perverzija, ker bi to bilo v nasprotju s cerkveno politiko in politiki samo na daleč in samo govorijo o legalizaciji prostitucije, ker tega pač še ni na njihovem dnevnem redu. Eni in drugi raje govorijo o neumnostih, kot je prepoved abortusa, s čemer se ne bližamo Evropi, temveč nazadnjaštvu, že davno rešenim vprašanjem. Se pravi, če so odločitve žensk glede svojih otrok tako politične, ker vplivajo na razvoj ..., število ... in ..., potem je politično tudi to, da so lezbijke skrite, preplašene in izgubljene. In prekleto politično je tudi to, da v gejevske/lezbične lokale hodi vedno deset istih žensk, in to, da še danes, po desetih letih gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji, ravno v tej državi še ni bilo Pride parade.

In četudi bi bila, ko pa bi prišlo maksimalno dvajset ljudi. In zakaj? Zato, ker je “čisto osebna stvar”, ali si lezbijka ali nisi, in “tega ni treba na glas razglašati”. Morda pa ni primerno. Morda se samo ne zdi dovolj politično oziroma se ravno zaradi takšne politike ne zdi primerno. Ali pa vsi čakamo na nekakšen čudež. Odrešitev ali kaj. Morda se bo kakšna slovenska poslanka odločila za coming out in bodo potem novinarji planili po njeni punci. Tako kot lahko nemalokrat zasledimo intervjuje z ženami Marjanov Podobnikov in Drnovškovimi psi.

Ja, žene in otroci, hiše in sadovnjaki. Vse tako pravilno in običajno, nič šokantnega in neprimernega. In nikomur ni treba reči, da je osebno, ker, ker, ker je pač običajno. In tako vsi vemo, kdo je s kom poročen, kdo s kom hodi in kdo spi s kom. Dokler je v mejah normale, ni potrebno ničesar skrivati. In medtem ko vsi na glas govorijo in razkazujejo svoja heteroseksualna razmerja s poljubljanjem in objemanjem v javnosti, medtem ko naši bratje predstavljajo svoje punce našim staršem ..., ostajamo v ozadju, tiho in pri miru ..., medtem pa se sprašujem, zakaj me moja mami (z vsem spoštovanjem) nikoli ne vpraša, če imam tudi jaz nekoga, če sem zaljubljena in v koga in zakaj in od kdaj. In verjetno nisem edina, ki naj “to obdržim zase”, ker mojo mami “zanimam samo jaz in ne moje misli in ženske.” Ja, ne? Naslednje pol ure pa preživi v klepetu z bratovo punco. In potem ne vem, ali meni primanjkuje kaj razuma ali morda česa drugega, ali pa matere enostavno ne prenašajo, kot temu pravijo, “uporništva”. Pa saj ga v bistvu nihče ne, razen upornikov samih. In mogoče še nekaj izjem. Vsi ostali pa ne morejo videti česarkoli novega in vsem so všeč rdeče vrtnice in dolgolase deklice. Tipično. Kdo je sploh seznanjen s skrito lepoto in občutljivostjo koprive, za razliko od klasične, zunanje lepe vrtnice?

Seznanjenost. Kako se vsak dan upirati sistemu, kako ob pojavljanju na ulici premagati strah pred ljudmi, ki so v treh sekundah sposobni ustvariti nov stereotip (o lezbijkah, vseh lezbijkah) na osnovi tvoje frizure, čevljev ... ? Kako priti do podatkov, ko pa nam slovenske politične razmere ne omogočajo nobenega varnega zatočišča, kaj šele takšne prihodnosti, in ostajajo zato vsi skriti? Kako priti ven in zaprositi za karkoli ob vsej avtoriteti in moči? Kako sploh začeti razmišljati o čemerkoli naštetem, ko pa nihče sploh ne mara politike in ima že vsakdo toliko drugih problemov, sanj, strahov in ljudi, ki bi jih radi osvojili? In knjig, ki bi jih radi prebrali. In policistov, na katere ne bi radi naleteli, ker se vsi zavedamo, da pa je avtoriteti treba povedati vse. Niti tvoje ime ni več osebna stvar, pri avtoriteti policista. Politika, pač. Tako da je na koncu vse osebno tudi politično pomembno. Že stoletja je tako. Stoletja. In še danes se množica gejev in lezbijk ni odmaknila iz svoje zasebnosti, se zbrala in oddrvela pred državna vrata, kajti stvar je čisto preprosta: s strani države ni pošteno ne-upoštevati in ignorirati XX odstotkov državljanov v svojih zakonih in vsepovsod drugod. Tako kot ni pošteno zasužnjiti vseh črncev. Morda so se pa črnci množično uprli, ker se niso mogli skriti in zanikati. Ne pred drugimi, ne med sabo. Med pedrom in črncem je razlika samo v tem, da se črncu vidi, da je črn, peder mora pa spregovoriti.

Sara Lubej