Vsake štiri, pet let sfrlim iz kakega doma. Najprej me je iz prvega potegnila generacija, potem me je iz generacije potegnil študij, iz študija identiteta, ki v njem ni bila zabeležena, iz identitete nešteto različnih izhodov, ki izhajajo iz nje. Vedno se izkaže, da je vsak od njih prividni dom. Če bi ostala v katerem od preteklih, bi morala zanikati vsa spraševanja, ki se o njem samem začenjajo odpirati, vsa svoja nestrinjanja in ves draž, ki ga prinesejo sanje o nekem prihodnjem, zamišljenem času.

Vsako nedeljo zvečer se za dve uri, z največjo možno mero zbranosti, igram top pop heteroseksualno osebo. Gledam top pop gledani televizijski seriji, najprej Beverly Hills, nato Melrose Place. Sedem in gledam, kam me peljeta. Vztrajno gledam in peljeta me strašno daleč. Najprej me peljeta v podobo družbe, ki je sestavljena iz kombinacij deklet in fantov. Potem v podobo življenja kot nenehnega ljubezenskega premeta. Potem me počasi in zlagoma vlečeta proti jedru odnosov znotraj takšne strukture družbe in življenja. Proti nevprašljivi in mehki kombinaciji ženske intelektualne neizrazitosti in vedenjske suverenosti ter moške intelektualne profiliranosti in vedenjske otroškosti. Proti dogajanjem, v katerih dekleta zagodejo takšne robate nesmisle, da bi bilo brez pomoči fantovskih prijateljev komajda kaj rešiti, one pa se jim potem venomer zahvaljujejo retrogradno in perspektivično. Dekleta si med seboj nikdar ne svetujejo niti se med seboj nikdar ne pogovarjajo in če se to le zgodi, so na scenarističnem ozadju tako lepo po vrsti skicirane privoščljivost, zloba, koristoljubje in komplot. Potem so me speljali v že nek petinštirideseti nivo, v zmes ženskega mazohizma in sadistične krvoželjnosti, saj so nekaj nedelj zapored prikazovali bliskajoča se rezila nožev, posnetke škornjev v temi, maltretiranja žensk v različnih prijetnih okoljih, na jahtah, ob bazenih na domačem dvorišču ali v hišah na kalifornijski obali. Seriji zdaj že nekaj časa sinhrono počivata na zgodbah, ki so že tako zadete, da bi si, ob poskusih nadaljnjega sledenja, morala še šestinštiridesetič storiti temeljito lobotomijo ali druge vrste masaker nad sabo. A brez ugovorov nasploh bi končno postala tisti mehanični in funkcionalni sistemsko-humanoidni zarodek, ki se na vse pretege reproducira v ta nenaseljeni svet.

Kot lezbijki mi je heteroseksualistični televizijski teror nad ženskami menda prihranjen in se od njega zlahka odvrnem, če odmislim to, da nas sploh ni ali da se pojavimo v skorajda ničnem odstotku oddaj kot neke mimoleteče ptice. Odsotnost lezbijk je posledica nagibanj populističnega kulturnega sistema, ki želi v obči javnosti čim višji rating, hkrati pa se visok rating ustvarja s ponujanjem lahkotnosti in sproščenosti, ki v prvi vrsti posega v ženske in v načine njihove postavitve, kjer sicer so prisotne, zelo očitno prisotne, silikonsko, hormonsko, vizualno hipertrofirane, zglajene, pološčene, pobarvane, celostne, nekastrirane: mrtve in udomačene, brez primanjkljajev, na zadnji postaji realizacij in možnosti. Pictures of Lily make my life so wonderful.

Namestitveni kriterij, ki pri podobah o ženskah zamenjuje intelektualni prispevek, dokler na kraju ne postanejo nekaj molčečega in ovčjega z geslom ali proizvodno znamko na vidnih straneh majice, iz mesta naključnega postanka naredi mesto večne blaznosti, mesto imperativnega kalodont nasmeška, krohota, piščalk, topotanj, sliko družine, sreče, harmonije, veselja, sliko prisotnosti skupine brezskrbnih, sproščenih, mladih, entuziastičnih klerikalk in klerikalcev. Beverly Hills. Ne vem, zakaj bi morala, kot lezbijka, igrati to igro za ženske. Ne vem, zakaj igrajo to igro za ženske tudi lezbijke.