Sredi septembra sem bila skupaj s še dvema predstavnicama Slovenije na konferenci ameriškega sklada o financiranju ženskih projektov. Prvi večer smo obsedele na trati pred študentskim domom, kjer smo stanovali. Bile smo utrujene in dan smo hotele zaključiti s klepetom na svežem zraku.

Pa je nenadoma od nekod prihitela mlada ženska in se meni nič tebi nič vrgla na stol ob naši mizi. "Oh, oprostite," je rekla šele čez nekaj trenutkov, "menda vas ne motim, samo odpočila bi si rada... Od kod pa pravzaprav ste?" In že je na mizi pred nami stal mikrofon. Da bo pisala o konferenci in da bi nam postavila nekaj vpršanj.

Mlado ameriško novinarko nam je uspelo v enournem pogovoru spraviti v neutolažljiv jok. Dokler je spraševala o splošnih podatkih - kakšni ženski projekti obstajajo v Sloveniji, kako jih podpira sklad, ki je organiziral konferenco itd. - je še nekako šlo. Toda potem je prišla na dan z bolj domiselnimi vprašanji. "Če rečem 'gender' in 'sex', kakšna je vaša prva asociacija?" Da slovenščina tako kot še marsikateri jezik te razlike ne more prevesti z dvema besedama. Z odgovorom ni bila najbolj zadovoljna. "Kaj pa če rečem 'demokracija brez žensk'?" - "Na to temo lahko teoritiziram pol ure, vendar ne vem, če je to tisto, kar te zanima," je ena od nas prostodušno povedala, kar si je mislila.

"Okej, pustimo to," se je nerada in malo užaljena vdala, "pa mi povejte kakšno resnično zgodbo o tem, kako je sklad konkretno pomagal kakšni ženski." Obšlo nas je nelagodje. A zgodbo hoče? "Ja, recimo, kako je kakšna ženska poklicala na SOS telefon in kako ste ji pomagali...?"

"Ne morem ti povedati tuje zgodbe," sem ji rekla, "lahko ti povem samo svojo. Recimo o tem, kako sem vesela, da nam je sklad dal nekaj drobiža za usposabljanje prostovoljk, ker to pomeni, da lahko nadaljujem svoje delo na SOS telefonu." - "Oh, ne ne, rada bi PRAVO zgodbo." - "Tudi moja zgodba je prava," sem ugovarjala. "Vem, vem, toda saj razumeš, lastniki sklada nimajo pojma o tem, kako je ženskam, ki vsak dan doživljajo nasilje, in kako dobro bi bilo, da bi financirali zatočišče v Sloveniji. Če bom pisala samo podatke, članka sploh ne bodo prebrali. Napisati moram RESNIČNO zgodbo."

"Prav," sem se zdaj jaz vdala, "potem ti lahko povem svojo zgodbo o nasilju, ki sem ga preživela. Zgodb drugih žensk ti ne morem pripovedovati." - "Ne," je zastokala, "ne razumeš me, tudi jaz sem iz nasilne družine, ampak to ni tisto, kar potrebujem."

Jaz sicer nisem iz nasilne družine, toda to je tako ali tako ni zanimalo. In povrh imam še veliko srečo, da nisem (ameriška) novinarka, ki so jo naučili sto ali koliko različnih vprašanj "za vsak primer", takšnih, da se ti sogovornica nikakor ne more izmuzniti. Vztrajala sem pri tem, da tujih zgodb ne morem pripovedovati, če za to nimam dovoljenja, in kolegici sta me podprli.

"Sploh me ne razumete. Pripovedovanje osebnih zgodb je edina pot, da pride do sprememb. Mislite, da bi v ZDA bilo toliko zatočišč, če ženske ne bi pripovedovale svojih zgodb?" - "Že, toda pripovedujejo svoje zgodbe in ne tujih. Zato pa pravim, da ti lahko povem svojo zgodbo. Z njo lahko narediš, kar hočeš."

Trmasta sem bila. Res sem bila trmasta. Sicer sem, priznam, vmes celo pomislila, da morda pretiravam - katera ženska iz Slovenije pa bere njen zakotni časopis? Tako rekoč nobene možnosti ni, da bi prepoznala svojo zgodbo. Vendar nisem mogla drugače. "To je proti moji etiki," sem na koncu nemočno izdavila, ko že nisem več vedela, kaj naj še rečem. Novinarka je bruhnila v jok, se z opravičilom, da je "strašno utrujena", vsa v solzah na hitro poslovila, me pa smo obsedele in se osuplo spogledovale.

Res je, pravilno razmišljate - ravnokar kršim etiko, s katero se hvalim. Brez dovoljenja pripovedujem zgodbo o ameriški novinarki, ki se je zjokala, ker se sogovornice niso strinjale z njenim "strokovnim" pristopom. Toda če ne bi bila tako "strašno utrujena", se morda ne bi zjokala, ampak bi nam "samo" zamerila in si nas privoščila v svojem članku, lahko bi nas preprosto ignorirala ali karkoli že. Njena izbira je bila vsekakor dosti večja kot naša.

Zato tokrat namenoma kršim svojo etiko. Novinarkam in novinarjem v razmislek o tem, kako prijetno je brati svojo zgodbo, ne da bi dovolil/a objavo. In kako prijetno se je soočati z močjo tiste/ga, ki lahko svoje mnenje vsak dan izraža v medijih.

P. S.: Ne vem, ali bo sklad financiral zatočišče. Prepričana pa sem, da novinarka njegove lastnike krepko podcenjuje. Za problem nasilja nad ženskami gotovo vedo, ena sama zgodba pa jim ne bi zadostovala za financiranje zatočišča. Še prej bi jih zanimali politična situacija v Sloveniji, njen geostrateški položaj, tekmovanje z drugimi skladi...