Janis Ian se je rodila v New Jerseyu leta 1951. Pri dvanajstih je začela pisati folk pesmi in nastopati po folk klubih v New Yorku. Njen debi album “Janis Ian” je dosegel US Top Forty in bil nominiran za Grammyjevo nagrado kot najboljši folk album. Izšle so številne retrospektive njenega dela. V sedemdesetih je javno spregovorila o svoji biseksualnosti, v začetku devetdesetih pa so jo članki o aidsu in protihomoseksualna gonja spet vzpodbudili k aktivnej-šemu javnemu na-stopanju. Živi v Nashvillu.

“'Nič je ne bi zaustavilo na njeni poti', je imela navado reči moja mama", pravi Janis Ian. “Mislim, da je to resnica. Pri enajstih sem prvič prijela v roke kitaro, pri dvanajstih sem napi-sala prvo pesem in to je bilo v bistvu vse, kar sem hotela v življenju doseči. Vedela sem, da bom svoje življenje našla v glasbi.

V obdobju odraščanja mi ni nikoli nihče omejeval zgolj in le zato, ker sem ženska. Brat je doma pomival posodo, jaz sem brusila nože in v tem smislu naprej. Pri štirinajstih sem napisala pesem “Society Child” in počutila sem se krasno, ko so jo vrteli na radiu. Bilo je leto 1966 in glasbena industrija je bila še razmeroma skromna. Petdeset tisoč plošč je že pomenilo zlato ploščo.

Mislim, da nisem posebno pogumna. Celo življenje sem počela stvari, za katere sem menila, da so prave, in včasih se potem na koncu izkaže, da je to pravzaprav hrabra izbira. Mislim, da se niti ne zavedaš, ko v življenju vlečeš izbire. Coming out v medijih je bil zame enako “pogumna” izbira, čeprav v bistvu ni šlo za izbiro.

Ženske umetnice, ne ženske pevke, ampak ženske umetnice, niso v tistih časih imele nobenih pravih vzornic, razen morda v jazzu. Le malo jih je pisalo in komponiralo lastne skladbe. Nina Simone, pevka in skladateljica, je bila ena redkih, ki sem jo poznala in je bila moja vzornica ... Šopirjenja s kitaro, češ, “sem dekle, ki igra kitaro...", preprosto ni bilo. Sploh se nisem zavedala, da sem s svojim delovanjem vzpodbudila tudi druga dekleta. V zadnjih petih ali šestih letih to spoznavam, ko prihajajo k meni dekleta, tipa Indigo Girls, in se mi zahvaljujejo.

Hotela sem postati prva ženska pop mainstreama, ki bi se javno deklarirala kot lezbijka, toda k.d.lang me je prehitela za tri mesece. Leta 1989 sem se čutila pripravljena za ta korak, toda z založbo nismo uspeli dobiti skupnega jezika.

Na lastnem primeru sem spoznala, kako slabo vpliva na mularijo, če je nekdo 'v klozetu'. Kaj porečeš, če ti nek štirinajstletnik reče: “Janis Ian je verjetno gej,“ namesto: “OK, ona je gej, saj sama pravi, da je!”

Dejstvo je, da sem v stabilnem razmerju s Pat, da delujeva nenavadno normalno, dejstvo je, da sem imela pastorko, vse to so posredna dejstva. Nikoli nisem hotela, da bi me nekdo 'outiral', nisem hotela, da bi mislili, da se sramujem svoje spolne orientiranosti, svoje partnerice.

Vedela sem, da me bo tu in tam kakšna gramofonska založba zavrnila, ker pač niso želeli še ene lezbijke, njihovo “število” je bilo namreč že doseženo.

Nisem se pojavljala veliko v javnosti in nisem hodila na vse tiste televizijske predstave, kjer bi me predstavljali kot “lezbijko meseca”. O tem sem spregovorila preprosto zato, ker mislim, da je o tem zdravo govoriti, še posebej za tisk, in da je dobro za otroke, da to berejo.

Sedaj me vsi sprašujejo, zakaj nisem napisala “At Seventeen” za gej ljudi. Mislijo na pesem, ki bi poosebljala vse to, kar prestajajo gej ljudje; to je nesporno. Toda pesem “At Seventeen” je resnično pesem o mojih najstniških letih. Nekatere stvari pač pridejo, ko pridejo.

Nihče ne ve, kako se počutiš, ko prideš ven iz 'klozeta', ko si resnično zunaj. Sreča je nepopisna, kar naenkrat ne živiš več v senci.

Ljudje, ki jih poznam in ki so v 'klozetu', največkrat niso igralci, ampak gre za ljudi, ki bi lahko izgubili službe, svoje družine, svoje otroke. V državi Tennesse denimo ne dobiš skrbstva nad otrokom, če si homoseksualec, ni važno, če je drugi partner bodisi zločinec bodisi narkoman. V tem primeru je torej outiranje rizično. V nekaterih primerih gre dejansko za življenja. Ljudem ne moreš diktirati njihove usode."