Biti tetoviran pomeni zavestno pristati na to, da si autsajder. Pomeni podčrtati razliko, vizualno zarisati mejo med popularno in manjšinsko kulturo, narediti rez. Retorika tetoviranja, njen pomen in vloga, je v vpisovanju človekove osebnosti na meso, kožo, telo. Tetovirano telo je avtogram, obenem pa pomeni upor proti čistemu telesu, proti njegovi tako imenovani "naravnosti" in tudi proti njegovi relativni nevidnosti. Kot vidna konstrukcija zbuja pozornost in se ponuja razlagi. Tetovirano telo je nedvomno spektakularno, izzivalno, celo provokativno.

Funkcija tetoviranih podob na človekovem telesu je različna - estetska, zaščitna, zdravilna, obredna, religiozna, zastraševalna ali reprezentativna. Skratka, tatoo kot znak skupinske identitete, kot simbol iniciacije, kot magični pomen ali kot antiestetika oziroma estetika telesa. Tetovaža je gotovo ena od najučinkovitejših oblik neverbalne komunikacije; z njo zlahka označimo pripadnost neki subkulturni skupini (npr. pankerjem, lezbijkam, Hell's Angelsom,...). Preko tetovaž sporočamo svojo identiteto in se pustimo prepoznati.Tetoviranje je nekakšen vizualno eksplicitni izstop iz večinske skupnosti in radikalna zavrnitev oziroma obrat od njenih predpisanih norm in kodov obnašanja.

Estetika tetoviranja je povezana s seksualnostjo, z erotiko, z željo, da tattoo postane erotični ornament. Želja postane vidna. Zapisana na koži lahko predstavlja fetišizirano telo (npr. tetovaža: "LESBIANS DOING THE 69"). Nasprotno pa anti-estetika tetovaž pomeni obliko nadzorovanja in kaznovanja (npr. nacisti so zelo dobro vedeli, da je tetoviranje v nasprotju z židovskim etičnim in moralnim kodeksom obnašanja; vtetovirane številke v kožo internirancev tako niso bile zgolj v birokratski funkciji nadzora, pač pa so bile svojevrstna oblika perverznega nacističnega užitka, izživljanja ter kaznovanja). Tetoviranje je možno razumeti tudi kot željo za novim, bolj spektakularnim telesom. Za razliko od šminke je tetovaža večna. Umre šele s smrtjo telesa.

Body-art performerki Crystal Cross in Pig Pen, članici umetniške skupine Rona Atheya, ki se je junija predstavila v ljubljanskem CD v okviru festivala "Lepota ekstrema" z delom Deliverance, sta o kulturi tetoviranja, o svoji umeščenosti v losangeleški underground, o queer gibanju ... za revijo Lesbo povedali sledeče:

"Sebe označujeva za queer aktivistki. Pripadava skupnosti, imenovani QUEER NATION, ki združuje lezbijke, geje, biseksualce, transgenderje, transvestite, skratka, vse. Ne pripadamo mainstream kulturi, ampak smo čisti underground. Naše delovanje je zelo politično. Organiziramo demonstracije, razne akcije, tudi preventivne, v smislu osveščanja, parade, festivale in podobno. Naše načelo je, da morajo biti takšni festivali dostopni vsem, tudi tistim, ki nimajo denarja, zato so brezplačni. Ne okoriščamo se z marginalno pozicijo v družbi, ne ponujamo kulturnih dobrin za denar. V QUEER NATION se ograjujemo od izločanja kogarkoli. Lezbijke so v Ameriki imele mnogo težav z geji v skupnem gibanju. Predvsem so bile zelo nevidne. Trudimo se, da bi to spremenili. Vsi si želimo delati skupaj. Če izvedemo kakšno akcijo s poudarkom na ženskem ali lezbičnem problemu, jo moški člani našega gibanja podprejo kot svojo in obratno. Zaenkrat je vse zares politično korektno. Sicer pa se v L.A. dosti dela na vidnosti, ne samo po naši zaslugi. Vsako leto je, dva dni pred skupno parado, tako imenovana DYKE PARADE, ki predstavlja lezbično skupnost. No, razmerje vidnosti in prisotnosti v javnosti je res na strani gejev. V L.A. sta recimo samo dva lezbična bara in veliko število gejevskih zbirališč. Spremembe se seveda ne bodo zgodile čez noč, vendar lahko rečeva, da se položaj vseeno postopoma spreminja na boljše, v prid lezbijkam. Odkar sva naredili coming-out, se je marsikaj spremenilo na boljše, to je dejstvo. Ne trdiva sicer, da je queer gibanje boljše kot lezbično gibanje. Pridružili sva se mu verjetno zato, ker sva bili zaradi najinega videza (tattooji po celem telesu) v tem gibanju bolj sprejemljivi, kot v lezbičnem. Preprosto sva zelo drugačni. Vpleteni sva bili v pank rock sceno v Los Angelesu, ki je spet svoja subkultura. Verjetno si ni težko predstavljati, da sva zaradi najinega povsem radikalnega imidža delovali precej bizarno in zastrašujoče v lezbični skupnosti, sploh v osemdesetih. Pa še danes je tako. Večina gejevsko-lezbične scene je v West Hollywoodu. Ta scena je zelo populistična, ne pripada pravemu undergroundu. Najin videz je precej provokativen in dvoumen. Delno bi naju bilo možno uvrstiti med transgenderje ali transseksualce. Zato imava v klasični gejevsko-lezbični skupnosti pogosto težave z nesprejemanjem, z zavračanjem. Nikoli se nisva počutili del te mainstream gejevske kulture. Ostajava del underground gejevske subkulture. To je najina družina. Tukaj lahko kršiva in odmisliva vsa pravila. Povsod obstajata dva ekstrema, tudi v gejevski kulturi. Naju ne zanimajo pravila, ki določajo, kakšni naj bi bili, da bi bili sprejemljivi. Nočeva biti sprejemljivi!

S subkulturo tatoojev sva se srečali na pank sceni. Tukaj je bilo dosti droge in vsega, zato sva si morali določiti nekakšne osebne meje, meje, do katerih sva bili pripravljeni iti. Nekako sva se želeli kontrolirati. Tudi Ron je del te scene. Začeli sva nastopati v njegovih performansih. Ti performansi so bili precej S/M in plesno obarvani. To je bilo obdobje pank rock preporoda, ampak občutek je bil drugačen kot v sedemdesetih. Vpliv panka je bil v Ronovih performansih ves čas močno prisoten. Skupno delo nas je močno povezalo. Zelo smo se zbližali med seboj.

Prav z ACT-UP gibanjem nisva imeli dosti opravka. Vse te stvari v zvezi z virusom HIV in aidsom so za naju precej boleče (Ron in še nekateri fantje v skupini so HIV pozitivni, op. av.). Z aidsom sem se srečala (Crystal, op.av.) že leta 1983, ko je za posledicami bolezni umrl eden mojih prijateljev. To je bil prvi človek, ki sem ga poznala in je umrl na tak način. Dolgo časa po tistem nisem imela moči hoditi na pogrebe ali na obiske v bolnišnico. Bilo je res težko. Vpletenih je bilo preveč emocij. Problem je, da ni nikomur zares mar. Magic Johnson je zbudil več pozornosti, kot vsa ostala prizadevanja skupaj. Šele takrat, ko je Magic javno povedal, da je HIV pozitiven, je streight Amerika sploh prisluhnila. Navadni bolani pedri niso nikoli bili njihov problem. Pred Magicom pofukane streighte aids ni zanimal. Šele potem je to postala top tema pogovorov v pisarnah.

Naši performansi so zaradi možnosti okužbe z iglami, ko izvajamo piercinge, resda precej tvegani. Obe prihajava iz visoko riskantnega okolja. Bili sva na trdih drogah in sva morda tudi sami okuženi. Nikoli se nisva testirali. Imela sem tudi seks (Crystal) z HIV pozitivnimi osebami, nezaščiten seks. Ne vem, kako je z mano. Zavedam se nevarnosti pri naših performansih. Trudimo se, da ta faktor rizika zmanjšamo na minimum. Do zdaj je bilo vse v najlepšem redu. Nič ni bilo narobe. Sicer pa je tako in tako vse eno samo tveganje. Če greš na letalo, prav tako tvegaš. Lahko padeš z neba. Ali pa te na cesti pregazi avto. Z iglami se vsakodnevno profesionalno ukvarjam. V L.A. imam namreč piercing studio. Mislim, da se z iglami kar dobro znajdem.

Zaradi tatoojev in piercingov zbujava na cesti precej pozornosti. Ljudem se zdiva strašni in se naju bojijo. Najin izgled se jim gnusi. Poserjeva se na njihove pripombe. To naju sploh ne gane."