"Sem ženska, sem Židinja, sem lezbijka, sem čarovnica, sem umetnica, sem newyorčanka. Sem skoraj vse, kar ljudje najraje sovražijo!"

Annie Sprinkle je bivša prostitutka in nekdanja porno zvezda, ena največjih v zgodovini porno filma. Danes je multimedijska post-porno modernistka. Njena tema je seks. Seksualno cenzuro označuje za neartistično in nehumano in meni, da sebe lahko omogočimo edino s seksualnim pozitivizmom. Za svoje delo pravi: "To ni pornografija. Bila sem vpletena v pornografijo, zato poznam razliko. To je umetnost - telesna, intelektualna, feministična, konceptualna, gledališka. Govori o aidsu, o različnih konceptih spolnosti, o marsičem ..."

Leto 1985 je bilo za Annie prelomno: njen izrazni medij, med drugim, postane performans. Z newyorško skupino "Deep Inside Porn Stars" se je začela njena umetniška pot. Nastopa po vsem svetu in nenehno ruši tabuje. Je tipična predstavnica tako imenovanega "ženskega" body-art performansa, sodobne umetniške prakse, katere skupni imenovalec je poskus dešifriranja človekovega telesa in njegova umestitev v resnične družbene kontekste. Body-art performans vpeljuje tako osebne kot družbene aspekte; umetnik/ca je hkrati subjekt in objekt svoje umetnosti.

Annie počne prav to: kot ženska-avtorica manipulira z ženskim telesom (dosedanji objekt tako postane subjekt) in istočasno raziskuje odnose moči v reprezentaciji ženske seksualnosti. Njeni performansi so ironičen in ciničen prikaz izkoriščanja ženskega telesa v pornografski industriji. Sama je kot prostitutka in porno zvezda dodobra spoznala zakonitosti, ki vladajo tam. Svoj prehod v svet umetnosti body-arta, ki estetizira in demistificira užitek, opisuje kot osvoboditev od seksualnega šunda. Golota, nekonvencionalna igra in neposredni govor o senzualnosti so tisti pomembni elementi, ki demistificirajo žensko telo in rušijo napačne, izkrivljene predstave o užitku.

Annie-umetnica in Annie-prostitutka utelešata enotnost subjekta in objekta, aktivnega in pasivnega. Z dejanjem, ko pozove občinstvo, da si skozi spekulum ogleda njeno notranjost, ruši simbolni prostor in vnese dvom v kulturno razlikovanje resnice in iluzije, naravnega in nenaravnega, resničnega in izsanjanega. In še nekaj je pomembno: istočasno. ko opazuje sebe, gleda, kako drugi gledajo. Na ta način tudi moški pogled (družbeni pogled je pogled moškega) postane predmet opazovanja. Gre za vnos vouyeristične paradigme in vprašanje meje med privatnim in javnim.

Za Annie Sprinkle je performans medij eklektičnega raziskovanja razsežnosti človekove seksualnosti. V njem združuje vzhodnjaško filozofijo, jogo, meditacijske tehnike dihanja ... S pomočjo gledaliških instalacij ustvarja situacije, s katerimi simbolno ruši obstoječe vedenjske kode.

V Ljubljani se je Annie Sprinkle skupaj s svojo "dykely wife"(lezbično ženo), Kimberley Silver, predstavila v sklopu junijskega festivala "Lepota ekstrema" v CD s svojim najnovejšim delom "Hardcore From The Heart - My Film Diary Of 25 Years As A Metamorphosexual".

LESBO: Ste tipična predstavnica tako imenovanega "ženskega" body-art performansa. Je morda žensko telo tisti zadnji izhod, zadnje zatočišče, kjer ženska poseduje moč v moško strukturiranem in moško orientiranem svetu?

A.Sprinkle: Misliš, če je ženski body-art performance tisti, ki bi lahko napolnil ženske z močjo? Ja, mislim da. Umetnost imam zelo rada. Mislim, da lahko z njeno pomočjo kreiramo prihodnost. Z njo lahko premaknemo kulturo v željeno smer. Če torej ženske izražajo vizijo željene podobe sveta, sveta, kakršen naj bi ta po njihovem mnenju bil, ali, če na glas govorijo o svojih problemih in podobno, lahko to sčasoma pomembno vpliva na mišljenjske vzorce v družbi, spremeni miselnost ljudi. Če si nekdo ogleda moj porno film in reče, da bi on/a zagotovo naredil/a boljšega, krasno. To pomeni, da si želi nekakšne samorealizacije. Ali, če nekdo reče, da bi bil/a rad/a bolj odprt/a v seksualnem smislu. To je dobro. To torej pomeni, da ljudi spodbudim k razmišljanju, jih sprovociram. Morda niso nikoli doživeli orgazma in se sedaj želijo naučiti, kako to narediti. Ne mislim si, da sem ne vem kako velika umetnica. Tukaj sem, da po svojih najboljših močeh z ljudmi podelim svojo zgodbo, izmenjam izkušnje. Ravno tako se ukvarjam tudi z delavnicami za ženske. Gre za skupine, kjer se zbere med dvajset in petdeset žensk. Na teh delavnicah se pogovarjamo in dejansko izmenjujemo izkušnje. Tudi to je eden načinov za doseganje inspiracije. Kot verjetno veš, sem bila preveč vpletena v moški porno svet. Mislim, da sem ena prvih, ki sem iz tega sveta izšla tako, da želim narediti nekaj drugega, na drugačen način.

LESBO: Kateri je bil tisti odločilni razlog ali trenutek v življenju, da ste se odločili zapustiti svet pornografije in prostitucije in ga zamenjati za umetniško izražanje?

A.Sprinkle: Dejansko sem z leti postala feministka, to je bil tisti odločilni razlog. Zalotila sem se pri razmišljanju, da bi bila rada v življenju bolj eksperimentatorska. Mainstream pornografija se mi je zazdela preveč enosmerna, preozka. Umetnost ponuja popolnoma drugačne izrazne možnosti. Bolj si kreativen, venomer lahko eksperimentiraš. Tudi občinstvo je povsem drugo. Ko sem v stiku z njim, se me to zelo dotakne. V pornografiji sem na začetku zelo uživala. Z leti pa sem postala prezasičena s tem, ni me več zadovoljevalo. Ampak, bistvena je razlika v občinstvu.

LESBO: V vaših performansih vas lahko vidimo na dva načina - Annie kot umetnico in Annie kot prostitutko oziroma Annie kot subjekt in Annie kot objekt. Igrate torej porno zvezdo in istočasno pripovedujete o karakterju ali sliki, ki jo trenutno vidimo. Zakaj ste izbrali takšen način izražanja?

A.Sprinkle: Moje delo v prostituciji je bilo nekaj, kar sem zares želela delati in kar sem rada delala. Nihče me v to ni prisilil. Zame je bila to neke vrste terapevtska vloga. Še danes se mi zdi, da se lahko iz tega obdobja svojega življenja dosti naučim. Doživljala sem tudi težke trenutke s težkimi ljudmi, ampak vseeno. Še zmeraj črpam iz teh izkušenj, tudi iz negativnih. Danes lahko te negativne izkušnje sprevračam v pozitivne. Vem, da si večina ljudi težko predstavlja, da bi imeli seks z ljudmi, ki jih bodisi ne poznajo bodisi ne marajo. Tega si preprosto ne predstavljajo. Toda za nekatere je to povsem naravno. Danes tudi jaz tega več ne zmorem. V zadnjih letih sem bila samo s petimi ali šestimi ženskami. Pred tem sem bila s tisoči ljudmi v filmih ali v postelji. Danes se ne bi več mogla vrniti nazaj. Vendar se mi to ne zdi nekaj strašnega. Meni se zdi strašna predstava o tem, da delaš v tovarni ali kot natakarica. Predstava o tem, da si povsem nekreativen in da nisi niti malo intimno povezan z ljudmi. To se mi zdi zares strašno. Zato imam zares rada umetnost, ki mi omogoča točno to, kar potrebujem. Postala sem mnogo bolj politična, spiritualna, artistična. Želim biti bolj zabavna. Ljudi želim narediti bolj dojemljive za erotiko. V pornografiji in prostituciji vse temelji izključno na erotiki. V umetnosti pa ni tako. To ni edini možni aspekt. To ni nujno edini način, da izraziš stvari, povezane s seksualnostjo. Je mnogo boljših načinov. So mnogi drugi nivoji. V družbi je prisoten zelo omejen pogled na seksualnost, zelo ozke in omejene ideje o tem, kaj je seks, kaj je seksi, kaj je erotično. Feministična umetnost odpira povsem nove možnosti za nove poglede.

LESBO: Kako, na kakšen način bi bilo možno spremeniti obstoječi svet? S smislom za humor skozi umetnost, s seksom ...? Je morda vaš zadnji performans eden izmed načinov?

A.Sprinkle: Mnogo je možnosti narediti svet miroljubnejši in srečnejši. Seksualnost ponuja neskončne možnosti. Na primer, masturbacija je najboljši način za odpravo glavobola. Ampak ljudje zvečine tega ne vedo. Ljudje bi se morali bolj izobraziti v tem, kako znati uživati v seksu. Izdelala sem listo, 101 nasvet za seks. Ljudje bi bili lahko manj nasilni, srečnejši, bolj zdravi. Preveč je bolečine, zlorab, zmede, ignorance. Ljudje imajo s seksualnostjo preveč težav. Preveč trpijo zaradi tega. Približno devetdeset odstotkov žensk, ki se udeležujejo mojih predavanj, ima slabe izkušnje s seksualnostjo. To je tisto, kar bi bilo potrebno v družbi ozdraviti. V tem je moja motivacija. Ne vem sicer, ali mi bo to z zadnjim performansom uspelo. To je komentar na pornografijo. To je pripoved o osebni rasti in spremembah. Vendar ne verjamem, da daje zares osnovne odgovore. Zgolj nekaj informacij. To delo še ni dokončano in v prihodnje ga mislim precej spremeniti in dopolniti. Za mene je umetnost performansa način za učenje in poučevanje. Sama se sproti učim in učim tiste, ki me gledajo. To je kot nekakšna univerza. Vsaj jaz to tako doživljam in vidim.

LESBO: Ste nekakšna aktivistka užitka. V svojih performansih govorite o mnogih konceptih seksualnosti, o aidsu, o razliki med osebnim in javnim ... Kaj je za vas najpomembnejše pri tem?

A.Sprinkle: To, da bi znali ljudje resnično uživati življenje. Da bi se znali sprostiti. Da bi več časa namenili sebi, tistemu, kar imajo radi. Da bi se več smejali. Da bi bili bolj občutljivi. Da bi imeli več orgazmov. Več čudovitih erotičnih izkušenj. Če bi ljudje res vse to imeli, bi bil svet bistveno drugačen. V to sem prepričana. Danes je velik problem čas, pravzaprav pomankanje časa. Užitek je vrednoten negativno. Družba označuje ljudi, ki težijo k erotičnemu užitku, za uživaške bolnike in sprevržence, za hedoniste, nimfomane. Trpljenje pa je recimo nekaj herojskega. Vse to pritiska na ljudi in jih omejuje, jih dela nesproščene. Seveda imajo vsi kakšne trenutke, ko uživajo, vendar bi rada videla, da bi bilo tega bistveno več. Ljudje bi bili preprosto bolj spoštljivi drug do drugega. TV namesto užitka promovira nasilje. Neprestano vidimo moške s pištolo v roki. Populistični filmi postavljajo v ospredje bolečino in trpljenje. To, da sem tako imenovana aktivistka užitka, je za mene politično dejanje. To, da so ljudje v glavnem nesrečni, omogoča oblasti, da jih mnogo lažje nadzoruje. Če pa si v seksualnem smislu bolj svoboden, te je težje nadzorovati. Nihče ne more kar tako pristopiti in te prisiliti, da bi počel stvari, ki jih v resnici ne želiš početi. Če se dobro počutiš, si močnejši. Dobro počutje je izvor moči. Orgazem je predvsem za ženske zelo pomemben izvor moči. Vse to zveni dokaj preprosto. Dejansko je to, kar govorim, resnično eden izmed možnih načinov, kako ustvariti srečnejša telesa.

LESBO: Zakaj se opisujete za post-porno modernistko?

A.Sprinkle: Na nek način je to, kar delam, še zmeraj pornografija, vendar ne takšna, kot se jo pojmuje v klasičnem smislu. To je nova vrsta pornografije. Post-porno je nekaj, kar je za tem, nekaj, kar je potem, po regularni pornografiji. Obenem je to nekaj novega, nekaj modernega v umetnosti in tudi post-modernega. Mislim,da je to dober opis žanra pornografije, ki sem ga vpeljala s svojo umetnostjo. Gre za intelektualno, eksperimentalno, feministično, politično, humorno in avantgardno umetniško formo.

LESBO: Naredili ste coming-out kot lezbijka. Ste zelo provokativna umetnica, še posebej v tako konzervativnem okolju, kot Amerika še zmeraj je. Ste imeli kdaj kakšne težave z oblastmi, s cerkvijo, z mediji, z javnostjo?

A.Sprinkle: Oh, imam jih skoraj vsak dan. Vsak teden pa gotovo. Vedno, vedno! Vse, kar sem kadarkoli naredila, je bilo na tak ali oni način cenzurirano. Recimo, moje porno filme je ves čas nadzorovala in tudi cenzurirala FBI. V nekaterih zveznih državah so predvajanje nekaterih mojih filmov prepovedali. Vsepovsod so drugačna pravila, nekje je nekaj dopuščeno, drugje pa je to isto prepovedano. Podobne težave sem imela pri izdajanju svojih publikacij ali fotografij. Tudi na internetu, kjer imam svoj web side, sem naletela na celo vrsto kontradiktornosti, kot da bi nekdo od zunaj posegel in spreminjal podatke. Spremenjeni so bili na primer datumi mojih nastopov. Evropa se mi zdi bolj sprejemljiva, bolj odprta. Tu nikoli nisem imela takih težav. V ZDA se mi recimo zgodi, da pride v gledališče požarna inšpekcija in zaradi "varnostnih" razlogov prepove predstavo. To se dogaja vedno znova in znova, skoraj ves čas. V Nemčiji nikoli nisem imela težav, zato pa tem več v Avstraliji, na primer. Skratka, predstavljam mnoge stvari, ki jih ljudje radi sovražijo: sem ženska, sem Židinja, sem lezbijka, sem čarovnica, sem umetnica, sem newyorčanka. Sem skoraj vse, kar ljudje najraje sovražijo! Edino, kar še manjka, je to, da slučajno nisem črnka. Ogromno je tudi zavisti. To je velik problem. Kadar ljudje začutijo, da se v življenju bolj zabavaš od njih, da imaš boljše seksualno življenje, postanejo zavidni. Želijo te potolči, prizadeti. Gredo celo tako daleč, da me žalijo tudi zaradi starosti ali mojih telesnih značilnosti.

LESBO: Ali je res, da ste prodali nekaj rekvizitov iz prejšnje predstave Muzeju sodobne umetnosti, da ste lahko zbrali sredstva za najnovejši performans?

A.Sprinkle: Ja, tam je neki zbiralec, ki zbira resnično čudne stvari od raznih umetnikov. Predvsem od umetnikov, ki se ukvarjajo s socialnimi vsebinami. Med njimi je na primer tudi Ron Athey. Ta muzej je v Ohiu. To je gotovo največji zbiratelj rekvizitov, ki se uporabljajo v umetnosti performansa. Jaz sem mu prodala kovček iz moje predzadnje predstave. Vse, kar sem uporabljala v prejšnji predstavi. Tam je tudi skripta predstave, če bi jo morda kdo želel odigrati. Tam so kostumi, spekulum, vse, skratka. Upam, da bo kdo odigral mojo predstavo.

LESBO: Kaj bi sporočili lezbijkam?

A.Sprinkle: Mislim, da lezbijke razvijajo senzibilnost. To, kar heteroseksualne ženske gotovo ne. Mnogo je senzitivnosti, globine, erotike. Vendar se mi zdi, da imajo v zvezi s seksualnostjo vendarle številne zadržke in strahove. Mislim, da bi bilo pomembno najti ravnotežje. Odkar sem z ženskami, sem se naučila veliko novega, in mislim, da sem sedaj mnogo boljša ljubimka, kot prej. Na osnovi svojih izkušenj si ne upam ravno generalizirati situacije. V bistvu je težko odgovoriti na to vprašanje brez dobrega premisleka.

LESBO: Bi nam za konec morda pojasnili izraz metamorfoseksualnost?

A.Sprinkle: Vse se nahaja v stanju nenehnih sprememb. Če rečeš, da si gej ali ekshibicionist ali karkoli, to ne zadošča, te ne opredeljuje povsem. Dejstvo je, da se nenehno spreminjamo. Stvari se spreminjajo. En dan nam odgovarja divji, strastni seks, drugi dan nam morda sploh ni do seksa. Morda si lezbijka deset let, potem pa te nenadoma zanimajo moški. Kaj potem? Metamorfoseksu-alnost odslikava ta proces nenehnih sprememb in dejstvo, da moramo živeti v skladu s tem, kar trenutno resnično čutimo in želimo. Sproti je treba razmišljati o sebi in se spraševati, kdo smo v tistem trenutku, kaj hočemo.