Majda Širca je tukajšnji kulturni javnosti postala znana s svojimi prodornimi filmskimi kritikami; le kdo ne pozna njene oddaje "Povečava". Danes je sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS, pristojna je za področje gledališča, glasbe, filma, založništva, likovne dejavnosti in literature. Tokrat je spregovorila o svojih pogledih na t.i. marginalne, družbeno manjšinjske kulturne tokove, o njihovem statusu in položaju znotraj države in širše družbe ter o lezbištvu.

Kakšno vlogo pripisujete lezbični in gejevski kulturi in umetnosti znotraj širšega konteksta?

Menim, da mora imeti vsaka potreba svoje mesto. Če torej obstajajo artikulirane potrebe, potem morajo imeti prostor, kjer se njihova artikulacija tudi doseže; doseže partnerja, doseže sogovornika. Ne le v obliki informacije, ampak tudi v obliki neke oblike sožitja, ki dialog vzpodbuja. Da torej najde svoj prostor.

Kako komentirate dejstvo, da imata lezbična in gejevska kultura v tujini veliko večjo družbeno podporo kot pri nas, npr. "COC" center v Amsterdamu, ki je državno podprta institucija, ipd. ?

Morda bo zvenelo malce naivno, ampak predpostavljam, da velja tukaj omeniti tradicijo in najbrž tudi prej izrečeno in artikulirano potrebo. Deloma bi rekla, da si ta kultura pri nas prej ni upala na plan, ker je mogoče imela v sebi - ni nujno, da samo v družbi - inhibicije. Tudi v sebi morda ni znala ali zmogla detektirati svojih potreb. Morda govorim na pamet ali naivno, ampak možno je, da ni znala detektirati možnosti, ali se lahko izjasni in označi v tem prostoru; mogoče se je a priori bala tega prostora in najbrž tudi ni imela takoj razvitih instrumentov, pa naj bo to društvo, skupina, klub ali časopis. Znotraj samih gibanj je bilo mogoče to kasneje ozaveščeno, zato so bile, predpostavljam, tudi zaznambe in potrebe kasneje izražene, kot drugje v zahodni Evropi. Tu je spet vmesna predpostavka o dvomiljonskem narodu, z vsemi inhibicijami in "zdrahami" v življenju. Verjetno pa so bili tudi znotraj same družbe manjši pogoji, da bi se te potrebe razvile. Skratka, vzroke bi lahko iskali tako v družbi, kot v samem gibanju. Vendar pa lahko to trdim le kot nekdo, ki to opazi "od zunaj".

Kako ocenjujete lezbično kulturno produkcijo v Sloveniji?

Nasploh je lezbištvo, tako pri nas, kot v svetu, v zelo podrejeni poziciji v primerjavi z moškim - gejevskim gibanjem. To se mi zdi fenomen, ki mu najbrž vedo odgovor sociologi ali kulturologi. Znotraj feminizma oziroma vpraševanja ženske pozicije nasproti moški, se mi zdi zelo indikativno odgovoriti na vprašanje, zakaj se, recimo, lezbištvo dogaja kasneje, v manjši meri ali pa bolj inhibirano, na vseh nivojih, tudi na nivoju organiziranja. Navsezadnje so se tudi pri nas istospolno usmerjene ženske ves čas držale "bolj v ozadju". Zdi se mi, da so ženske nekoliko težje stopile na področje izražanja svojih istospolnih interesov. Ne govorim, da je to napačno, je pa vsekakor zanimivo in vredno analize. Mogoče je to povezano z žensko pozicijo in številčnimi razmerji nasploh.

Zakaj menite, da je pomembno, da se marginalne skupine in njihova kultura umeščajo v družbo?

Predvsem zaradi diferenciacije. Zaradi tega, ker omogočajo znotraj svojega prostora več možnosti izražanja, kot v drugih, drugače strukturiranih ambientih. Gre za multikulturalnost, ki bi jo človek zagovarjal že po načelu enakosti.

Obstaja cela vrsta stereotipov, ki so navadno zelo čudaški; kakšna je vaša ocena prikazov lezbištva na filmu?

Tudi tukaj je opaziti isti paradoks, o katerem sva govorili prej. Ko mi takole govorite, se takoj spomnim cele vrste filmov z moškimi istospolnimi orientacijami oziroma prijateljstvi znotraj moških družb. Ženskih odnosov pa je zelo malo, so zelo inherentni, zgolj simulirani, nakazani, namignjeni. V slovenskem filmu sploh ne.

V Sloveniji je dokaj visok nivo izpričane homofobije (npr. raziskava Slovensko javno mnenje) Ali menite, da je problem homofobije potrebno reševati na državni ravni in kakšno vlogo bi pri tem lahko igralo Ministrstvo za kulturo?

Takšnih stvari ni mogoče uzakoniti ali podvreči strogim principom. To je lahko rezultat splošno kulturnih ozaveščanj, ki bi jih lahko pripisali šolam, vsem množičnim in splošno kulturnim pojavom. Zdi se mi, da je to stvar etike, ne pa stvar predpisov. Podpora projektom, recimo proti nestrpnosti, ki jih sprožijo iniciative iz baze, iz društev, je seveda pomembna.

Eden glavnih problemov marginalnih gibanj je pomanjkanje osnovne infrastrukture. Nekateri objekti na Metelkovi so bili dodeljeni alternativnim skupinam, vendar gre le za prostore, še vedno pa ostaja problem neovrednotenega volonterskega dela. Ali obstaja možnost, da bi Ministrstvo za kulturo konkretno podprlo tudi permanentno delovanje posameznih skupin?

Če namigujete na stalno zaposlitev, je jasno, da seveda ni možna. Ampak četudi bi bila, je zadnje, kar bi si država želela, pridobivanje državnih uradnikov v okviru zaposlovanja v kulturi. Vse te oblike niso primerne za zaposlovanje. Zato je že od nekdaj v slovenskem prostoru prisotna pomoč v obliki statusa svobodnih kulturnih delavcev, ali v obliki statusa pridobitve izplačil za pokojnino. Ministrstvo za kulturo ima v svojem interesu, kar je tudi logično, predvsem skrb za izvajanje programov in lajšanje življenjskih stisk skupin. Najemnine na Metelkovi so sicer majhne, vendar bodo tudi te gotovo problem. Specifika slovenskega prostora je v tem, da enostavno ne more obračati svojih kulturnih uslug, zato je ta odvisnost zmeraj tako boleča.

Ali bi bilo Ministrstvo za kulturo pripravljeno podpreti striktno lezbične projekte - revialni tisk, festival, ipd.?

Moj odgovor bo zelo suhoparen in zagotovo ne najbolj simpatičen. Obstajajo razpisi in obstajajo svetovalna telesa, ki presojajo, ali je, denimo, znotraj tiska neka revija lahko deležna podpore ali ne. Zelo bi zaupala ljudem, ki znotraj ministrstva pomagajo presojati, kaj je prednostno in kaj ne. Pri revijah so odločitve zelo težke, ker Slovenija nima izdelanega dobrega vrednostnega preseka skozi revialni tisk, ki ga izdaja. Ob osemdesetih že obstoječih revijah, ki jih Ministrstvo za kulturo financira, se težko pojavi še kakšno novo ime. S tem, da se ni redefiniralo obstoječih, kar se mi zdi dokaj napačno. Sama bi v bližnji prihodnosti poskusila narediti analizo dosedanjega revialnega tiska in nato ustvariti merila, ki bi opravičevala tisto, kar je potrebno financirati. Pri projektih je važna pomoč partnerja, težko je pričakovati, da bo ministrstvo krilo celotne stroške. Koristno se mi zdi povezovanje s sorodnimi projekti, ozirati se naokoli. Če že obstaja, čeprav trenutno v težavah, festival Mesto žensk, je to prioritetno telo, s katerim lahko vzpostavite dialog prav vi.

Na letošnjem festivalu tudi bomo sodelovali.

Da. Zelo nerodno se mi zdi, da se včasih dialogi med različnimi profili iste stroke ne morejo vzpostaviti. Osebno bi se mi zdelo simpatično, če bi se stvari oplajale, če vi ne bi bili prisotni samo na način geta. Prednost oplajanja in izenačevanja je v tem, da se pač postaviš pred druge kot enak in ne drugačen, zaradi tega, ker pač si drugačen po svojih človeških interesih. Je pa res, da obstaja veliko različnih ventilov, ki omogočajo prisotnost.