I.

Niti albuma s slikami iz otroštva ni imela. Njeni spomini so bili raztreseni po predalih. Nekateri so se medtem izgubili.

UKRIVLJENI SVET Razsežnosti niso bile pomembne. Če bi ne imela osebnih podatkov, bi ne bila naključnost njenega obstoja nič manjša. Če ne bi vedela datuma rojstva, bi ne bila bližina smrti nič bolj oddaljena. Njena najljubša barva je bila temno modra, skoraj črna, najljubši trenutek dneva pa noč, ki jo je spominjala na odsotnost stvarnega. Takrat je v glavnem ugibala svet. V bleščavi luči so izginjali ostri robovi. Ostali so le še odsevi. In hitrost misli. In mesto, ki je bilo zaradi svetlobnih utripanj videti malo ukrivljeno in le še komaj resnično.

Imela ni ničesar. Samo najnujnejše in nekaj knjig. In spomine, zamrznjene v času, ki je minil in je bil pomemben le v toliko, da jo je umestil v raztegljivo verigo trenutkov trajanja njene prisotnosti. Pravzaprav odsotne prisotnosti. To je bil način preživetja. Če ne, bi si naredila kaj hudega. Ali pa bi koga ubila. Prostor je bil ovalen in čas je mehko polzel po njeni koži.

Cesta je bila neskončna in v zraku je bilo polno žgečkljivega prahu. Mineval je deseti dan, odkar je odšla na pot. Brez cilja. Pravzaprav je bilo vse njeno življenje takšno. Nikamor je ni ujelo. Mesta, ljudje, dogodki so minevali. Izginjali. Nič se ni obdržalo. Težki tovornjaki so hrumeli mimo. Nebo se je temnilo. Nihče ni ustavil. Bilo je kot zakleto. Dolge ure na samotni, zapuščeni cesti. Prah je bil suh in jo je dražil v grlu. Potem je končno nekdo ustavil. Star rjav avto, ki je po obliki spominjal na škatlo. Vse se je odvijalo brez naglice. Bilo je drugače. Naključno in brez prihodnosti. To ji je bilo všeč.

Tujke, na katere je naletela, so bile v glavnem grobe. Izogibale so se poljubom. Njihovi dotiki so bili hlastni in hitri. Bilo jih je strah. Tudi govorile so malo. Vedno pa so ji pustile nekaj drobiža za sproti. Včasih tudi drogo, v glavnem travo. Do naslednjič. Ni jih sovražila. Bila je samo utrujena. Neskončno utrujena. Ko bi se le lahko spominjala prihodnosti. Čas bi tekel nazaj. Sonce bi morda za zmeraj izginilo za lokom obzorja. Ljudje bi bili lepi.

CESTA

Imela je lepe rjave oči in drobna zapestja. Zvoki njenih zamolklih besed so jo pomirjali. Nenehno je nekaj govorila. O tem, da je nekoč z najboljšo prijateljico skoraj odšla na Kitajsko s Transsibirsko železnico. Iz tega potem ni bilo nič. Pozneje se je hotela vkrcati na čezoceansko ladjo in pluti po vseh morjih. Ostalo je edino štopanje. Lahko greš kamorkoli in kadarkoli. Lahko se tudi ustaviš.

Presedali sta iz tovornjaka v tovornjak. Električni drogovi so v enakomernem ritmu brzeli mimo. Pokrajina je bila suha in pusta. Redko posejano grmičevje, kamen, tu in tam plitke globeli. Kot majhni kraterji na površju Lune. V mestecih ob cesti se nista ustavljali. Samo na črpalkah. Ure dolgo jo je lahko gledala, ne da bi karkoli rekla. Poznala je vsako njeno kretnjo. Vsak gib. Do najmanjše podrobnosti. Spraševala se je, do kdaj bo tako. Kje se bosta ločili. Kakšno bo takrat nebo. Do kod ji bo sledila s pogledom. Kakšna bo daljava, v kateri bo izginila. Cesta je bila neskončna. Lahko bi se zgodilo kjerkoli. Povsod. Zdaj ali kdaj pozneje. Spomnila se je, da ji je pozabila povedati, kako je lepa.

Ko se je njena drobna postava utapljala za obzorjem, je pihljal droben veter. Prinašal je sol iz morja. In vonj po katranu. Bolečina je bila ostra. Čez razbeljeni asfalt se je raztezala njena senca. Na cestnem robniku se je preklala na pol. Prišli so dnevi brez milosti. Ni jih več preštevala. Vsi so bili enaki. Razvlečeni kot pokrajina ob cesti. Žgoči kot razbeljeno sonce na nebu. In tihi.

Nežno je bilo edinole nebo. Prazno in prosojno. Tako kot na sliki, ki jo je imela prilepljeno v usnjeni beležki. Tja je kdaj pa kdaj zapisovala svoja razpoloženja. Ženska sedi na strehi in nad njo se razteza nebo. Ta slika ni govorila o ničemer. Morda le o ujetosti v trenutek, ki bo izginil. Vse bo izginilo. Še tiste redke kaplje vode, ki napajajo kaktuse v puščavah. Sol iz oceanov. Prah in galaksije. Ostal bo le še čas. In še ta bo negiben. Raztezal se bo skozi neskončna prazna prostranstva. Brez prič. Brez oči, ki bi videle.

MESTO

Cesta se je spremenila. Zlila se je v hrupno štiripasovnico. Vzpela se je visoko nad široko reko in se skozi tunel prebila do predmestja. Vse te osupljivo svetleče in gladke steklene ploskve, vse te neskončne luči so jo polnile s svetlobo. Kromirana napeljava zemeljskega plina je bila ožilje v organizmu neštetih cest, križišč, satelitskih anten, bencinskih črpalk, daljnovodov, dimnikov in požarnih stopnic. Ekrani so bili njene oči in njene misli. Čas je bil napet. Hrup je bil ritem. To mesto pa mreža. Bila je pripeta kot pajek na ta popolni svet. Boljšega ni poznala.

Rada se je brez cilja potikala naokoli. Kar tako. Iz štirikotne sobe se je splazila ven. Na zrak. Na bližnjo postajo, pogreznjeno v polmrak in hladno vlago. Tam je potem v miru opazovala mastne in zarjavele tračnice. Izginjale so v zlobnem očesu tunela. V njegovi nepredirni črnini. S pogledom je iskala ljudi. In potem si je izmišljala zgodbe. Zgodbe o njih. Bilo je razburljivo. Pogledi. Drobni nasmeški. Zadrega. Besede. Premori. Zapleti. Telesa. Dotiki. In spet. In spet. Nič ranljivosti. Nič, kar bi seglo onkraj tesno začrtanega kroga igre. Igre točno določenih pravil. Nič, kar bi vpletalo čustva.Varna razdalja je bila pravilo. Zakonitost. Pogoj. Ostri rezi. Prekinitve. Odhodi. Pogosti odhodi. Kratki trenutki. Mrzlične pozabe. Vse ostalo je bil neki drugi čas. Čas pred tem.

Isti lasje. Isti platneni, vedno zmečkani dežni plašč. Isti izraz na obrazu. Iste oči. Plahe, prestrašene oči z okusom po mladem kostanju. Z vonjem po zgodnji jeseni. Skorajda isti obraz dečka. Zbegan, nemočen in negotov. Ta usta, mehka, mehka, kako mehka. Potoneš vanje in se ne vrneš več... in spet te nežne, zločinske oči. Oči, ki so jo povsod preganjale. Ki jih je povsod iskala. Vedno. Še tu, na tem samotnem prostoru. V tem mogočnem mestu. To ni bila ona. Samo spominjala je nanjo. Skoraj do podrobnosti. Žgoča slanost je namočila njena usta, spolzela čez lica, čez brado in kapljala, kapljala. Nekam navzdol.