Letošnjega aprila se je newyorški župan, republikanec Rudolph Guilliani, pojavil kot drag queen Rudia in njegove/njene fotografije so preplavile časopisne kioske v New Yorku. Skoraj istočasno se je priljubljena ABC-TV zvezda Ellen DeGeneres pojavila na naslovnici revije Time z izjavo "Yep, I’m gay.". Drag queeni so javnosti poznani že desetletja in izgleda, da stopnja tolerance nosilcev večinske seksualnosti do "ostalih vrst" seksualnosti narašča. Vedno sem bila presenečena nad podobo drag queenov in ogromno razliko med vidnostjo gejevske podobe in nevidnostjo lezbijk v sodobni kulturi. Opazila sem tudi odsotnost drugega pola drag queenovskega spektra, namreč drag kinga - ženske, ki se preobleči in oponaša moškega. Na primeru drag kinga Murray Hill in drugih bom prikazala očitno izključitev drag-kingov iz zgodovine in večinske kulture, uporabnosti lezbične camp in skušala dvigniti zavest in vidnost drag kingov in lezbijk nasploh.

Še prej bi želela predstaviti koncept drag kinga oziroma njegovo definicijo, kot jo dojemam sama. Drag king je ženska, lezbijka ali straight ženska, ki se zavestno preoblači, spreminja in preoblikuje svojo vsakodnevno spolno identiteto tako, da se preoblači in oponaša moškega. Drag kinga ne smemo zamenjavati z butch ženskami ali moškimi impersonatorkami.

Večinska kultura označuje lezbijke bodisi kot "butch" (moške) bodisi kot "femme" (ženske) lezbijke, torej kot maskulinizirane ali kot tradicionalno ženstvene ženske. Večina ljudi butch ženske pogosto smatra za nasprotni pol drag queenov, saj naj bi podobnost moškim pomenila tudi težnjo "biti moški". Takšne ocene niso ustrezne, saj butch ženske ne parodirajo, ne pretiravajo ali igrajo moškosti, niti nujno ne nosijo moških oblačil. Butch ženske utelešajo moškost, medtem ko drag kingi moškost paro-dirajo. Butch predstavlja lezbično podobo in ne podobe moškega. Dvojnost butch/femme je mimika heteroseksualnega konstrukta, ki zanemarja različne reprezentacije lezbične ženske, vključno z drag kingi.

Impersonatorke moških se od drag kingov razlikujejo po tem, da moškost le oponašajo, ne pa tudi parodirajo. Newyorška performance umetnica Diane Torr že od leta 1989 uprizarja delavnice z naslovom "Drag king za-en-dan', kjer se pretežno straight ženske učijo, kako se "oblačiti, igrati, govoriti, hoditi, stati, se gibati in plesati KOT PRAVI MOŠKI!!" Umetnica misli, da se bodo ženske na njenih delavnicah naučile razvijati moški alter ego in ga v vsako-dnevnem življenju uporabiti sebi v prid. Torrova tudi razlaga primer, kako je preoblečena v moškega smela obiskati svojo prijateljico v bolnišnici in je - le kot moški - bila deležna zdravnikovih pojasnil. Vendar so tovrstne delavnice in njihova ideologija problematične. Prvič zaradi tega, ker povezujejo ženski napredek s sintagmo "biti pravi moški", pri čemer popolnoma zanemarja vsako možnost, da lahko ženska na poti k uspehu ravno tako izkoristi prednosti svoje ženskosti. Drugič, nasprotujem tudi naslovu delavnice, ki bi se potemtakem moral glasiti "Moška impersonatorka za-en-dan". Na delavnicah predstavljena in naučena moškost ne parodira ali spodnaša vidika moškosti na način, kot npr. drag king, temveč predpisuje moško moč, na način, ki zanika ženskost.

Na kratko želim izpostaviti nesorazmerje med količino materiala, posvečenega drag queenom, v primerjavi z drag kingi in pojasniti razloge zanj. Tako npr. v hollywoodskih filmih drag kingov sploh ni, so pa moške impersonatorke, kot recimo Julie Andrews v Viktor, Victoria, Greta Garbo v Marroccu in Kraljici Kristini ali Ellen Barkin v filmu Switch in Whoopi Goldberg v filmu The Associate. Te vloge nikoli ne izgubijo ženskosti in publika vedno ve, da gre za le ženske v moških preoblekah. Moške impersonatorke v filmih nikoli niso same, njihov značaj je vselej definiran v smislu razmerja z moškim in pogosto so postavljene nasproti ženskam z drugačnimi načeli.

Nasprotno pa drag queeni - kot zvezde in glavne osebe - nastopajo v neštetih filmih. Nemalo teh filmov je dobilo Oskarje in druge prestižne nagrade. Nekaj primerov: The World According to Garp, Some Like it Hot, Tootsie, Wigstock, Priscilla - Queen of the Dessert, The Crying Game, Mr.Doubtfire. To nesorazmerje se nadaljuje tudi na televiziji, z igralci kot Jack Benny, Milton Berle, Jamie Farr (M*A*S*H*), Red Skeleton, Flip Wilson ter hiti kot Bosom Buddies, Kids in the Hall in Martin, če omenimo le nekatere. Newyorški drag queen Gem Gender se je pojavil na nočnem sporedu Nočni šov s Conan O’Brian kot njegov bivša ljubimka, ki ga je prišla lovit na Valentinovo. Voditelj/ica oddaje "Sobotna noč v živo" je androginska oseba, ki jo igra ženska, katere spol je šala. Pat ne bi nujno povezala z drag kingom, saj je zelo butch.

Hkrati je treba opozoriti, kakšni podatki so na voljo o drag kingih. Obsežna drag king scena, z najmanj ducatom igralk, se je pojavila v New Yorku. Klub Casanova (East Village, mešana scena: lezbijke, geji, straighti, drag queeni, queer punkerji), edini klub, ki ga je ustanovil in vodil drag king Mo. B. Dick, je pred kratkim proslavil svoj prvi rojstni dan. To je edini bar, ki tedensko uprizarja drag king predstave. Drag kingi, kot Dred, Labio, Justin, Pencil Case, Will Doer, Uncle Louie, Lizerace in Murray Hill so redni gostje kluba Casanova. Tudi sama, kot Murray Hill, skoraj vsako soboto nastopam v tem klubu, v vlogi pretežno straight in trendy koktajl-skega postopača, pred kratkim upodobljenega tudi na naslovnici revije Esquire. Čeravno se drag kingovska scena šele rojeva, izgleda, da gre za stabilno subkulturo, za katero so tudi mediji pokazali očitni interes.

Javnosti so na voljo številne knjige, preštevilne, da bi jih tukaj naštevali, od fotografskih monografij, kot je Nan Goldinova The Other Side, preko figuric v podobi drag queenov, pa vse do resnih akademskih teorij in razprav. Prva raziskovalka, ki se je posve-tila obravnavi drag kingov v New Yorku in San Franciscu, je Judith Halberstam, ki je napisala tudi dve knjigi (Drag Kings: Queer Masculinities in Focus ter Female Masculinity, ki bosta izšli prihodnje leto).

Zakaj torej obstaja tolikšno ne-ravnovesje? Drag queeni so pogosto povezani z moško homoseksualnostjo, zaradi česar so drag kingi povezani z moškimi impersonatorkami ter so in bodo povezani z lezbično seksualnostjo. Če je temu tako, potem je razumljivo, da so drag kingi ostali nevidni, kakor je v okviru večinske kulture nevidna tudi lezbična seksualnost sama. Judith Buttler piše: "...zatiranje deluje skozi ustvarjanje sfere nezamisljivega in nepojmljivega. Lezbištvo ni direktno zatirano samo zato, ker še ni prodrlo v splošno miselnost in predstavotvorje". Sprašuje se, kako "biti" lezbijka v "političnem kontekstu, kjer lezbištvo sploh ne obstaja". Kakorkoli, ta odsotnost vključuje tako "zatiranje lezbijk kot njihov potencial destabilizirajoče sile". Že z golim dejstvom, da je "lezbijka", le-ta zavrača tako patriarhalnost kot falocentrizem. Menim, da je lezbijka, ki živi znotraj patriarhalne družbe, ki jo sama zavrača, in poleg tega še paro--dira moškost, radikalna feministka in neposredna grožnja patriarhalnemu - heteroseksualnemu konstruktu. Znan je primer, ko je bil Herselvis - an Elvis (žensko-moška impersonatorka) iz San Francisca povabljen/a k sodelovanju na konferenci o Elvisu Presleyu, vendar so ga/jo odpustili, ko so zvedeli, da gre za drag kinga.

V svoji knjigi Drag Kings. Masculinity and the Problem of Performativity, Halberstamova piše, da je "moškost pri belcih pogojena z relativno stabilnim vedenjem o resničnosti in na-ravnosti tako moškega telesa kot nje-govih značilnih učinkov. Beli moški pripisujejo pred-postavke o pristni, neigrani na-ravi moškosti enormno vrednost in če moškost po naravi pripada moškim, potem je ni mogoče igrati." Podoba moškosti je nedotakljiva, nadrejena in resnična, medtem ko je podoba ženskosti podrejena, skonstruirana in lažna ter zato tudi ranljiva za napad ali prezir.

Drag king poudarja podobo ženske kot spektakla, kozmetike in umetnega, kar posledično vzpodbuja in krepi patriarhalnost, kajti ženski videz kreira in kontrolira moški, ki ščiti svojo lastno, nadrejeno moškost. "Pri ženskih impersonatorjih, če-ravno govorijo tudi o ženskah, gre predvsem za moške, ki se naslavljajo na druge moške in govorijo moškim." Zaradi pretirane, nerealistične groteskne podobe ženske, ki jo poosebljajo drag queeni, je sovraštvo do žensk pogosto povezovano z ženskimi dragi. V pomembni razpravi (Lesbian Feminism and the Gay Rights Movement: Another View of Male Supremacy, Another View of Separatism) Marilyn Frye piše: "...gejevsko obsedenost z ženskostjo razumem kot vrsto resnega športa, kjer moški urijo svojo moč in kontrolo ženskosti. ...toda veščina / obvladovanje ženskosti ni ženskost. Je moškost. Ni manifestacija ljubezni, ampak sovraštva do žensk."

Če se ozremo po širših značilnosti transvestizma in drag quennov v odnosu do patriarhalnega, večinskega imaginarija, se strinjam s Frye. Moj pristop k problemu mizoginije, inherentne kulturi drag queenov, kakorkoli že, ni oseben, temveč analitičen, čeprav ne mislim, da vsi drag queeni zavestno ponižujejo ženske niti da so nujno odgovorni za tovrstne interpretacije.

Na podlagi treh primerov: lezbične nevidnosti, neperformativne moškosti in drag queenovskega spodbujanja patriarhalnosti skozi njihovo satiro žensk, je mogoče razumeti, zakaj drag kingi in lezbijke znotraj večinskih reprezentacij niso prisotne.

Znotraj akademskih krogov in kulturne kritike obstaja dobro dokumentirano mnenje, da lezbične camp ne obstajajo in da je to izključno gejevski fenomen. Ženske (vključno z lezbijkami) niso bile vključene v debato o pojavu campa, "saj so imele še manj dostopa do procesa ustvar-janja podob in kulturnih procesov kot geji." Zatorej je diskurz campa "paradoksalen, saj je to diskurz heteroseksualnosti, ki pa je moška seksualnost." Kate Davy, avtorica edine tiskane razprave o lezbičnem campu, zaključuje, da so impersonacije ženske "navidezno neskončni vir fascinacije, ker - za razliko od impersonacije moškosti - moški, ki ustreza svojemu "nasprotju", s tem še ni simultano zatiran.

Camp vidim kot komično strategijo, ki se uporablja za subvertiranje in upodabljanje ironije ter neskladja heteroseksualnosti. Z drugimi besedami, nekdo "gradi" ideologijo z namenom "rušenja" le-te in zagotavlja, da je trditev, da spol in heteroseksualna orientacija navidezno določata ideologijo, nenaravna in zatiralska.

Komičnost in humor sta bistvena elementa mojih camp in drag king nastopov. Komedija ni le mesto "ostrega roba" in kontroverzna stvar, temveč tudi dostopno, interaktivno in močno orodje komunikacije. Ester Newton v knjigi Mother Camp: Female Impersonators in America, pojasnjuje: "Camp sprejema svojo vlogo kot homoseksualec in se šopiri kot homoseksualec; druge homoseksualce pripravi do smeha, jim razvedri življenje; gradi most do straight ljudi, ki jih ravno tako spravlja v smeh."

Humor mi dovoljuje nastopati in se naslavljati na oboje - gejevsko in straight publiko. Zaradi tega je moj drag nastop vedno dvoumen, saj neprestano ponavljam "stereotipe, ki jih zatiralci gojijo o zatiranih in ponujam disidentski in ohrabrujoč pogled tistega, ki ve." Komedija se na subtilni način loteva obravnave resnih vsebin in brez nepotrebnega direktnega napadanja občinstva kritizira dominantno ideologijo.

Ne glede na trenutno izključitev lezbijk iz diskusije o campu, menim, da je camp posebna oblika feminističnega lezbičnega aktivizma. Sama bom še naprej uporabljala strategijo campa v osebi Murray Hill in drugih moških ikon ter satirično prikazovala moškost, z namenom dvigniti nivo zavesti in vidnosti drag kingov in lezbijk.

Sprememba ni možna brez upora obstoječim družbenim razmeram in heteroseksu-alnim strukturam, na katere prisega naša družba. Concept Murray Hill bo kot persona živel dalje in v sistemu večinske ter gejevske skupnosti vztrajno še naprej razgaljal moškost in he-teroseksualnost, spodbujal lezbično kulturo in, kar je najpomembnejše, zagotavljal dober show.