“Lezbijke živijo v izolaciji, kamor jih je potisnila heteroseksistična družba. Tam, kjer je edino heteroseksualen odnos normalen, se o drugih spolnih preferencah komajda razmišlja, kar ohranja stereotipe in predsodke. Kadar lezbijke v celoti pristanejo na svoj marginalni položaj, pristanejo tudi na samoizolacijo. Niso izolirane samo v družbi, temveč tudi ena od druge.

Skrajni čas je za izstop iz anonimnosti. Spolna preferenca ne sme ovirati osebnega razvoja in samouresničitve. Za slednje včasih zadostuje le majhna spodbuda. Zato smo se združile v delovno lezbično skupino."

Pamflet lezbične sekcije ŠKUC-LL (prvič objavljen v oktobrski številki Mladine iz leta 1987, ko je izšla priloga o lezbištvu z naslovom "Ljubimo ženske").

Zgornji tekst predstavlja svojevrstni zgodovinski mejnik - tako v smislu organiziranega lezbičnega gibanja, ki se je s tem vzpostavilo in artikuliralo, kot tudi v smislu civilno družbenih pobud, ki so skozi gejevske, feministične, mirovniške in lezbične zahteve v sredini osemdesetih izbruhnile na dan.

Letos je natanko deset let po tem. Deset let vzpostavljanja osnovne infrastrukture, vzponov in padcev, povezovanj in razhajanj. Nekaj je nesporno res - lezbična sekcija ŠKUC-LL se je kljub občasnim krizam v delovanju uspela obdržati. In teh kriz niti ni bilo malo. Tako bi delovanje skupine lahko razdelili na najmanj tri bistvena obdobja:

Prvo datira v leto 1987, ko se je sekcija ŠKUC-LL sprva organizirala znotraj feministične sekcije ŠKUC-LILIT in se nekaj mesecev pozneje, januarja 1988, osamosvojila v samostojno lezbično skupino. Takrat je bila strategija skupine povsem jasna - šlo naj bi za socializacijo lezbijk ter za politični in kulturniški aktivizem. Najbolj se je obnesla socializacija, saj je sekcija ŠKUC-LL uspela vzpostaviti stik z lezbijkami po vsej Sloveniji in ustvariti neke vrste dopisno in informativno mrežo. Takrat se je pričelo tudi obdobje lezbičnih tiskanih medijev, saj sta izšli dve številki fanzina Lesbozine. Sekciji v v javni prostor uspelo vnesti lezbični diskurz, s čemer je bil narejen odločilni korak pri razbijanju tako imenovane družbene zarote molka, zaradi česar je bilo pred tem videti, kot da lezbijk sploh ni.

Drugo obdobje datira v leto 1990, ko je sekcija ŠKUC-LL skupaj z gejevsko sekcijo ŠKUC-MAGNUS ustanovila politično lezbično in gejevsko organizacijo Roza klub. To je bilo obdobje, ki je rezultiralo v bogato lezbično produkcijo. Pojavile so se prve lezbične knjižne edicije: domača avtorska poezija, prevod tuje lezbične literature in antologijski pregled zgodovine lezbičnega gibanja. Sprememba političnega sistema v Sloveniji je povzročila svojevrstni paradoks: javnomnenjske ankete med mladino so pokazale povišano stopnjo nestrpnosti do oseb z istospolno orientacijo, tiskani in elektronski mediji pa so se na lezbično problematiko praviloma odzivali odprto, netendenciozno, neškandalozno, skratka, medijska reprezentacija lezbijk v devetdesetih je ovrgla določene tabuje iz preteklosti.

Tretje obdobje se začenja prav letos, deset let pozneje. Sekcija ŠKUC-LL se je osamosvojila v avtonomno skupino, katere osnovni cilj je zdaj, ko je osnovna infrastruktura in lezbična mreža vzpostavljena, izostrena politizacija desetletnih zahtev lezbičnega gibanja. Od tu tudi potreba po novem tipu lezbičnega medija - po politični, socialni in kulturni reviji, kot je Lesbo. Vsebina pamfleta, ki smo ga zapisale leta 1987, je sicer večna, vendar jo je treba nadgraditi in prilagoditi kontekstu devetdesetih. Dodati mu je potrebno politično ost, politične zahteve po konkretnih zakonodajnih spremembah, po komunikaciji z družbo v celoti, kot tudi poudariti pomen sodelovanja z znanstvenimi, kulturnimi in političnimi institucijami. Vstop v institucionalizirani družbeni prostor je za tako marginalizirano skupino, kot lezbijke smo, strateško zelo pomemben, saj odpira formalno-pravne poti za dosego učinkovite protidiskriminacijske zakonodaje, za dosego legalizacije istospolnih partnerstev, ki bi simbolizirala enakost in enakopravnost homoseksualne in heteroseksualne populacije, obenem pa bi le-ta bistveno izboljšala socialni položaj istospolno usmerjenih posameznic in posameznikov. Prav tako bi v bodoče morali razmišljati o možnostih sprememb šolske zakonodaje, ki bi na korekten in nediskriminatoren način podajala homoseksualne vsebine in temeljila na razbijanju negativnih mišljenjskih vzorcev in stereotipov v zvezi s homoseksualnostjo. Skratka, edino dialog z družbenimi in političnimi strukturami daje upanje za konkretne pravne spremembe, ki so najosnovnejši pogoj za človekovo dostojanstvo.

Dokument devetdesetih naj bo torej manifest, ki smo ga zapisale na naslovnici posebne izdaje revije Lesbo, v kateri smo želele zaokrožiti to preteklo obdobje, mu dati mesto, ki mu gre, in ga osvetliti s pomočjo nekaterih pomembnih fragmentov iz lezbične zgodovine. V posebni, jubilejni izdaji revije, ki je tokrat nekakšen priročnik in kažipot, lahko najdete poskus prikaza najosnovnejših napotkov, kje vse lahko zasledite lezbično produkcijo pri nas in kaj le-ta obsega. sekcija ŠKUC-LL