Neopredeljeno. Medtem že pripravljen, dokončan prispevek o istospolnih porokah vržejo iz programa televizijskega tednika, ker je preveč govora ravno o politiki in/ali ker urednik oddaje enostavno ne razume, kaj in zakaj bi sploh aktivistke govorile po televiziji o prihajajočih političnih spremembah. Javni mediji v Sloveniji. Old news. Tako smo lezbijke že vnaprej cenzurirane ali pa postanemo, če same ustvarimo lezbični medij o lezbištvu za lezbijke, raztrgane malce kasneje. Nič presenetljivega.

Kaj lahko lezbijke vemo o sebi, je potem odvisno od pristopa določenega medija do lezbištva, to se pravi, odvisno predvsem od urednika in potem še od tega, kateri in kakšni mediji so nam dostopni, ne pa od tega, koliko je informacija, ki zadeva lezbično populacijo, dostopna medijem. Medijem, ki določene teme predstavijo črno, druge belo, tretje malce obarvano, nekaterih pa zaradi uredniške ali pa katere druge politike sploh ne smejo ali pa ne upajo predstavljati. Tako mediji, dostopni širši javnosti, mediji, ki jim njihova publika prisluhne, oblikujejo javno mnenje.

Naše mnenje je potemtakem odvisno od tega, kakšna informacija bo prišla do nas prej, in glede na dejstvo, da se največ lezbijk raje skrije pred sabo v klet, kot pa reče bu, se lezbijke ob vseh zelo dostopnih in prisotnih negativnih stališčih do lezbištva, precej težko dokopljemo do javnega medija, ki bi nam ponudil koristno, iskano informacijo in nas s prispevki iz prve roke tudi spodbujal k zavedanju o pomembnosti lastne identitete, ne pa nam vsilil v kafiču pobran stereotip o lezbijkah. Spodbude smo, če priznamo ali pa ne, precej potrebne. Sploh lezbijke, ki nimajo dovolj samozavesti, da bi sploh (spre)govorile o sebi kot o lezbijki, kaj šele, da bi same poiskale informacijo, ki jo potrebujejo.

In če slučajno, slučajno katera lezbijka sploh nima dostopa do medija, ki ji lezbištva ne bo predstavil kot najnovejšo modno muho, ki bi jo bilo treba razmrcvariti s kuhinjsko krpo, če nima dostopa do medija, ki predstavlja lezbištvo kot nekaj povsem samoumevnega, ne pa kot neprisotni, nenavadni defekt, jo lahko ob vsem običajnem, vsakdanjem večinsko-mišljenjskem govoričenju zares postane strah sploh še kdaj stopiti na ulico. Strah nas je pa tako ali tako že toliko drugih reči. Bojimo se teme in nevidnih ljudi in pregledov pri zobozdravniku. In mraza. Poleg tega moramo poslušati vprašanja, kot na primer, “ali imaš kakšnega tipa?” Seveda te takšno vprašanje doleti samo, če si ženska. In če pobegnem, tresknem z vrati in odprem časopim ali pa če stojim na spomeniku in jočem, ne bo nič drugače. Pa naj raje o tem govorijo in pišejo. Tako bo javnost vsaj dojela, kako nas takšne cmerave zgodbe niti najmanj ne približujejo dejstvu, da smo vsi ljudje in da vsi želimo biti upoštevani samo kot enaki vsem ostalim in nikakor drugače. Vsi. Če pa ste včeraj popoldan slišali kaj drugega, nekaj, kar vas je prepričalo, da oseba, ki pljuva po tleh, nedvomno mora biti lezbijka, pa res škoda. You've already made up your mind.

Opredeliti nekoga ni težko, opredelimo lahko sami sebe, težje je razumeti razloge, zaradi katerih nekdo izjavi, da je takšen ali takšen. Ne opredeljenost, temveč razumevanje razlogov zanjo je tisto, česar širša javnost ne more doseči in o čemer javni mediji ne poročajo. Razlogi. Spremembe. Na pravi način. S prave strani. Ali bližine. Zaradi vednosti. Ali poznavanja. Ali pa preglasne glasbe. Ali česa. Razlogov za speak-out in speak-loud pa je, samo če odprete kakšen dnevnik ali pa prižgete televizor, ob vseh očitno prisotnih in še bolj očitno odsotnih, več kot dovolj.

Sara Lubej