Sploh so devetdeseta hrupna in pestra, obsedena z informiranjem in izražanjem. Vsi smo na nek način soudeleženi v tej spektakelski areni - prav vsak lahko odigra vlogo voditelja ali animatorja; vsak lahko telefonira na radijsko postajo in v eter pove svoje mnenje o tem in onem, izrazi svojo osebno izkušnjo. Vsi smo lahko spikerji, pisci takšnih in drugačnih tekstov, avtorji grafitov. Zadošča, da vržeš svoje besede na papir, se sprehodiš do prve fotokopirnice ali kopirnega stroja, narediš nekaj sto kopij in jih distribuiraš naokoli. Ali kupiš sprej in po stenah pišeš in rišeš grafite. Ali si odpreš svoj web site in delaš svoj elektronski časopis. Možnosti, ki jih ponuja informacijska družba, je ogromno. Pasti, ki jih takšna "svoboda" izražanja prinaša s sabo, pa tudi najmanj toliko. Več, kot je na razpolago raznih medijev, večja je tudi možnost manipulacije.

Še tembolj, če gre za tako imenovane medije-tabloide, ki se naravnost ne imenujejo tako. Če, na primer, vzamemo v roke Lady ali Vroči kaj, nimamo nikakršne dileme glede resnosti navedb; vemo, to je tabloid in ga tudi jemljemo kot takšnega - kot štos in nič več. Kaj pa, recimo, če beremo Razglede? Eden redkih časopisov za intelektualce pri nas. Pardon - oni se v šali resda nazivajo za edini intelektualni tabloid - pa vendar dobro vemo, da je to časopis z resnimi intelektualističnimi pretenzijami. Zatorej ni in ne more biti vseeno, če v rubriki Peščena ura (Razgledi, iz dne 21. januarja 1998) preberemo nepodpisani tekst, ki gnevno napada lezbično in gejevsko gibanje v Sloveniji, žali lezbične in gejevske medije, pod dvom postavlja nujnost obstoja lezbičnih in gejevskih družabnih zbirališč in podobno. In, kar je najbolj žalostno, že v samem uvodu z izmišljeno zgodbo o nekem dogodku v nedeljskem Roza disku naravnost ščuva bralce k nestrpnim stališčem napram homoseksualno orientirani populaciji. Absurdni vrhunec to pisanje doseže v trenutku, ko se posmehljivo spotakne ob plakatno akcijo "Vse ljubezni so enako lepe", akcijo, ki promovira enakovrednost straight in lezbičnega ter gejevskega stila življenja. Citiram: "...Te dni so se na ulicah pojavili roza obrobljeni plakati, na katerih stojijo za roke držeči se pari - ona in ona, ona in on, on in on. Brez obrazov..." Zanimivo, tekst brez imena se spotakne ob plakate brez obrazov! Zakaj so ljudje na teh plakatih brez obrazov v tako homofobični družbi, kot je naša, verjetno ni nobeno presenečenje. Mnogo bolj zanimivo vprašanje je, zakaj rubrika v tako uglednem časopisu, kot Razgledi nedvomno so, ni podpisana!

V straight medijih so se in se še bodo pojavljala pozitivna, nevtralna, pa tudi skrajno negativna stališča o homoseksualcih. Saj, ko pa o tem ponavadi razpravljajo tisti, katerih edina homoseksualna izkušnja je globoko zasidran družbeni predsodek, ki proizvaja številne skrajno negativne stereotipe o lezbijkah in gejih.

Mnogo bolj žalostna je zgodba o gejevskih in lezbičnih medijih, o nas samih, torej. Kako je mogoče, da glavni in odgovorni urednik edinega slovenskega gejevskega časopisa pri nas, skrajno brutalno, predvsem pa izjemno žaljivo, šikanira tako lezbijke kot geje, vse to pa ovije v "humanistično" kritiko moškega in ženskega šovinizma, od katerega se seveda razsvetljeno distancira (Kekec, št. 17/18, oktober/november 1997). Citiram: "...Čeprav se moški in ženski šovinizem navzven manifestirata enako, pa je med njima vseeno nekaj bistvenih razlik: Moški šovinisti so enostavno preveč zabiti, da bi se lahko pogovarjali, če pogovor ni štrikanje. So ljudje brez osebnosti, ki niso sposobni v človeku videti človeka in okrog sebe vidijo le spolne objekte in ljudi, ki to niso. Ženske šovinistke so zafrustriranke, ki so svoje življenje zapisale "Stvari", potem pa ne ločijo več med politiko in realnostjo. Pri tem gredo tako daleč, da postanejo enako slabe kot moški šovinisti, čeprav se razlogi za moški in ženski šovinizem razlikujejo..." In tako dalje in tako naprej v tej maniri. To, da se sedaj odzivam na to pisarijo, avtor že vnaprej označuje za paranojo. Kaj zapisati ob taki nestrpnosti, skorajda sovraštvu? Dokler so v igri domnevno straight pisci, lahko razumem vsaj to, da verjetno ne poznajo družbenih razsežnosti, ki jih s seboj prinaša stigma istospolne usmerjenosti, čeprav to ni in ne more biti nikakršno opravičilo. Ko pa se v gejevskem tisku pojavijo tako sovražne, slepe in kategorične trditve, pa moram priznati, da ne razumem prav ničesar več. Je medij, pa čeprav žanrsko lahkoten in sproščujoč, res lahko orožje v rokah osebnih interesov? Je to res mnenjski poligon, ki brez vsakršne odgovornosti na papir vrže vsako misel, ki se slučajno porodi v glavi nekega posameznika?

Revija Lesbo je v letu dni svojega obstoja doživela samo dve negativni medijski kritiki, obe v zadnjem času. Ena je prišla v sklopu splošne kanonade napram lezbičnemu in gejevskemu aktivizmu pri nas, druga s strani tistih, ki bi pravzaprav morali sodelovati z nami, namesto da se vkopavajo v bojne jarke. Sicer pa je iskanje notranjih sovražnikov zmeraj bil lažji način preživetja kot soočenje s celotno družbo. Pravi problemi in prava vprašanja, dragi bratje in sestre, so, žal, zunaj. Tja se boste morali v bodoče zazreti, če ne, se nam bo "Stvar", za katero si pravzaprav prizadevamo vsi skupaj, lepo izmuznila, mi pa bomo za zmeraj ujeti na istem mestu.

Nataša Sukič-Vegan