Akcija
V prejšnjih številkah Lesba smo se odzvali na razstavo Žensko časopisje na Slovenskem, 1897-1997 (NUK, Ljubljana, marec 1997), ki je povsem izpustila lezbične medije. Zato smo bili v jesenskih mesecih toliko bolj prijetno presenečeni, ko smo v Delti, reviji za ženske študije in feministično teorijo (1-2, 1997), prebrali prispevek Karmen Štular Sotošek, avtorice omenjene razstave, z naslovom "Bibliografski pregled slovenskega ženskega časopisja", v katerega je uvrstila tako Lesbozine (sign.385221) in Pandoro (sign.480165) kot Lesbo (sign.118974). Jezne besede zato preusmerjamo v upanje na nadaljnje kreativno dopolnjevanje.

3. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, CD, Ljubljana, od 17. do 24.10.1997: je s šolsko nazornostjo pokazal, kako izgleda vključevalen koncept predstavitve ustvarjalnosti lezbijk znotraj široke feministične akcije: ne pozabimo na delavnico DJ Ritu, na koncert Džansever, koncert Sleater-Kinney, film I Shot Andy Warhol ter okroglo mizo Politike identitet. Primer takšne kvalitetne vključevalnosti je še vedno redek, če se spomnimo, da celo "kolosalno" teoretsko študijsko delo v petih zvezkih "A History of Women" (ur. Georges Duby in Michelle Perrot) vzdolž celotnega trajanja zahodne civilizacije lezbijke komajda kdaj omeni. 4. mednarodni festival Mesto žensk se bo začel v petek, 9.10.1998.

8. mednarodni filmski festival Ljubljana, CD, od 3. do 16.11.1997: zmagovalni, nagrajeni film festivala je bil kitajsko-francoski film "Vzhodna, zahodna palača" (1997) režiserja Zhanga Yuana. Dogajanje je postavljeno v Peking, na javna stranišča in v parke, kjer se srečujejo geji. Glavnega junaka med eno od policijskih racij odpeljejo na sedež policije, kjer se skozi zasliševanje odvrti njegova zgodba, zgodba homoseksualca v dandanašnji Kitajski. Kitajske oblasti so film prepovedale, režiser si je v domači državi s filmom prislužil hišni pripor, na MFF pa nagrado.

Ob napovedovanih spremembah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, znotraj katerih naj bi se v Sloveniji legaliziralo tudi istospolna partnerstva ali zakonsko zvezo istospolnih oseb, je Tatjana Greif (ŠKUC-LL) že maja 1997 na generalnega sekretarja vlade g. Boruta Šukljeta oziroma na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS naslovila zahtevo po aktivnem sodelovanju civilno-družbenih skupin pri reali-zaciji nove zakonodaje ter usklajevanju ustreznega zakonskega predloga. Zahteva je bila s strani Ministrstva ugodno rešena: v delovni skupini za predhodno obravnavo zakona o registraciji istospolnih skupnosti, ki od letošnjega februarja dalje že pripravlja ustrezen zakon, sodeluje tudi Tatjana Greif (kot predstavnica ŠKUC-LL in ŠKUC-MAGNUS).

Na napovedane zakonske spremembe se je nekaj medijev v Sloveniji korektno in ažurno odzvalo; če se omejim le na nekatere, je potrebno omeniti vsaj oddajo Studio City, 18.11.1997 na SLO2 in prispevek v tedniku Mladina, 27.1.1998. Studio City (ur. Bojan Kranjc) je posvetil vprašanju legalizacije istospolnih zvez celoten tematski blok, ki se je začel s posnetkom govora ameriškega predsednika Billa Clintona organizaciji Stonewall Lobby Group novembra 1997, in se nadaljeval z mnenji predsedniških kandidatov iz Slovenije o gejih in lezbijkah oziroma če bi kot predsedniki sodelovali pri podobnih akcijah. Mnenja so bila razdeljena v tri skupine: v prvi, s Kučanom (neodvisni kandidat), Kovačem (LDS) in Cerarjem (neodvisni kandidat), so bili odgovori pozitivni. V drugi sta diplomatsko sumničila Peršak (DS), ki bi "kot politik sodeloval, kot strokovnjak pa ne, ker o tej temi nič ne ve", in Podobnik (SLS), ki se je neposrednemu odgovoru izognil z izjavo o "strpnosti do vseh državljanov in državljank". V tretji skupini so bili negativci: Poljšak, ki "ne razume, zakaj je to potrebno demonstrirati", Miklavčič (SKU), ki se mu "sploh ne zdi, da ima to veze s čemerkoli", in Bernik (SDS), ki bi "moral najprej preveriti, če bi to bilo v skladu z njegovimi političnimi prioritetami". Prispevek se je končal z intervjujem z gejevskim parom o istospolnih porokah. V prispevku tednika Mladina, z naslovom "Nizozemska ni Slovenija" (The Economist Newspaper, Iztok Klemenčič), je bil ponatisnjen celoten manifest ŠKUC-LL, ki smo ga objavili v prejšnjem Lesbu, skupaj z novico o posvojitvenih pravicah, ki pripadajo partnerju/ki v nizozemskih registriranih partnerstvih ter z razmislekom o zakonodaji v Sloveniji.

"Tako imenovana spolna vzgoja se mora pričeti že zgodaj in mora nujno zajemati tudi razumevanje spolnosti v vseh njenih razsežnostih, ne le da prikazuje spolnost kot nekaj, "kar ljudje počenjajo s svojimi spolnimi organi". Poudariti je treba, da se pri spolnih odnosih srečujeta dva človeka, ne le njuni spolni organi. Izobraževanje pa mora zajeti tudi starše ter pedagoške in zdravstvene delavce, kajti šele ko se bodo vsi ti do drugačnih obnašali humano in jih sprejemali, bodo otroci in mladostniki na drugačno spolno usmerjenost gledali strpno, tistim, ki so drugačni, pa omogočili srečen in zdrav razvoj." Irena Dogša, dipl. psihologinja z dolgoletno prakso v osnovni šoli in predavateljica psihologije (7D, 19.11. 1997)

Plakatna akcija "Vse ljubezni so enako lepe", Roza klub, januar 1998: ker nakazuje, kako bomo vsi skupaj dobili obraze in glave tedaj, ko bodo vse te različne ljubezni enakopravno zunaj.

* Januarja 1998 se je na transvestitski, to je "sestrski sceni" pojavil nov časopis Sestre. Časopis, podnaslovljen s sloganom, "sestre vseh dežel, združimo se", ustvarja pet sester, ki se je odločilo, da je "potrebno končati agonijo neinformiranosti na področju sestrskih aktivnosti".

Reakcija
"Ko sem prebral nekatere članke v naši sestrski reviji, sem začel razmišljati o šovinizmu, ki nam ga feministke tako rade očitajo. (...) Ženske šovinistke so zafrustriranke, ki so svoje življenje zapisale "Stvari", potem pa ne ločijo več med politiko in realnostjo." Aleš Pečnik, urednik, Uvodnik (Kekec, oktober/november 1997)

Za osnovno poznavanje povezav med feminizmom, politiko in realnostjo navajam del teksta Fatalista Jakoba (Mladina, 6.1.1998), ki bi se sicer zaradi svoje nedvoumne jasnosti moral znajti v zgornjem delu rubrike: "Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 so v družbenopolitičnem zboru ženske od 80 mandatov zasegle 12 komadov (15%). Na drugih volitvah leta 1992 je bilo med 90 poslanci še 12 žensk (13,3%). In na zadnjih volitvah decembra 1996 je ostalo v parlamentu prostora samo še za sedem (7) žensk. To znese 7,8% in uvršča Slovenijo na predzadnje mesto v civilizirani Evropi. Edinole Grčija je tik za nami. Ob tem dejstvu je čisto sprenevedanje, če se kdo zmrduje nad kvotami in pozitivno diskriminacijo. Če žensk ni v parlamentu, je to najhujša diskriminacija. Vse drugo je boljše. Že sicer je namreč položaj več kot alarmanten. Ob sicer mučno visoki stopnji nezaposlenosti prav povsod po svetu prve in predvsem nasrkajo ženske. V svetovnih okvirih ženske predstavljajo 40% delovne sile, na vodilnih mestih jih praktično nikjer ni čez 20%, na vodilnih mestih v velikih podjetjih pa je le 2 do 3% žensk."

"Novinarska kolegica, ki je svoje poliglotsko znanje (govori namreč vse štiri glavne evropske jezike) nabirala v posteljah vse Evrope, mi je nekoč razložila, da je telesne potrebe treba zadovoljiti, če ne, postaneš zamorjen. Včasih se seveda zgodi, da ti jo kdo tudi nepričakovano zadovolji. Temu potem rečejo posilstvo. 'Če mene vprašaš, so me posilili v polovici primerov moje spolne zgodovine in ne razumem, zakaj bi iz tega delala kak preklet feministični cirkus,' je dodala." Lada Zei, Žensko sreča pamet (NeDelo, 23.11.1997)

"Podobno je z odnosom do nasilja nad ženskami. Res je, da nekateri moški svoj načeti ego krepijo na račun žensk. Ampak ravno tako si ego krepijo tudi sodobne sufražetke. Takoj nato je namreč neka druga udeleženka, univerzitetna profesorica, izjavila, da je bila spolno nadlegovana. Seveda, če pa je v zloženki To je moje telo, ki jo je izdal Urad, zapisano, da je spolno nadlegovanje tudi nagovarjanje k zmenku. Ni čudno, da je delež samomorilcev skoraj dvakrat višji od deleža samomorilk. Ali da za moške velja eno samo pravilo spolnega nadlegovanja: nadleguj tako, da bo ženska zadovoljena." nepodpisan tekst, rubrika Peščena ura (Razgledi, 10.12.1997)

"Ob dogodkih, kakršen je seks v živo v gej disku, se pojavi dilema. Če bi se zgražali, bi bili s strani gej skupnosti obsojeni, da smo nazadnjaški, da ne dopuščamo drugačne ljubezni, da skratka kratimo človeške pravice. Če bi navdušeno ploskali kot heteroseksualci, bi lahko veljali za hinavce, ker bi uživali v drugačni spolni praksi, kar bi lahko pomenilo, da smo tako ali tako homoseksualni, pa tega ne upamo priznati ali za to niti ne vemo. Tako kot je blasfemična misel, da bi ženska lahko podvomila v feministična načela, je tudi vprašanje, ali se lahko heteroseksualec vtika v zadeve homoseksualcev, češ, kaj pa vi veste, vi, ki lahko v vsakem baru najdete partnerja, vi, ki se lahko na ulici držite za roke, v zadnji vrsti kina poljubljate, otipavate in če ste pogumni, še poseksate, imate otroke in tepete ženo ali moža. Vendar gej aktivisti homoseksualnost od časa do časa sami pošljejo v medijsko agendo - česar recimo ne počnejo fetišisti ali nekrofiliki, ki tudi prakticirajo seksualno drugačnost, pa zato še ne vpijejo na ves glas, da so stigmatizirani." "Po podatkih slovenskega on-line vodiča po gej sceni je tudi Piran gay friendly, ker se v skritih kotičkih obale lahko sončite nagi! In gej časopise v obliki plaht Lesbosa, resnosti Revolverja in rumenosti Kekca, ki je v zadnji številki kot pozitivni element Dianine smrti navedel dejstvo, da so mediji pogosto objavljali sliko lepega princa Williama. Pa še gej literaturo kot posebno kategorijo na straneh elektronskih knjigarn, poleg childrens books, nonfiction in bestsellers." nepodpisan tekst, rubrika Peščena ura (Razgledi, 21.1.1998)

"Prizadevanja za enako lepe ljubezni so za zdaj rodila publikaciji Kekec in Lesbo. Nadaljnje izdajateljske aktivnosti Roza kluba bodo radovednim otrokom pojasnile, ali je Kekca na gejevska pota zapeljal Bedanec." Bojan Budja, uvodnik Gej Kekec (7D, 21.1.1998)

Če sta v tokratni "Akciji" navedena pozitivna primera medijskega spremljanja zakonskih sprememb v zvezi z istospolno populacijo, je potrebno v "Reakciji" omeniti televizijski prispevek, ki je romal v bunker. Novinarka TV Tednika Pika Simič je namreč pripravila korekten in že avtoriziran prispevek o istospolnih zakonskih zvezah ali partnerstvih, ki je v prvi verziji, namenjeni za objavo v TV Tedniku 5.2.1998, obsegal dva dela: prvi del je zaobjemal aktivistični, pravni in politični vidik ter možne zakonske rešitve, kjer je intervjuvana Tatjana Greif argumentirala nujnost zakonskih sprememb zaradi konsistentnosti načela enakopravnosti državljanov in državljank. Drugi del je bil zasnovan emocionalno, v njem sta svojo osebno zgodbo pripovedovala Anton Bricman in Steffen Leskovar. Tako zasnovan prispevek je bil s strani urednika TV Tednika Darka Marina zavrnjen in v Tedniku 12.2.1998 je bil objavljen le drugi del prispevka, osebna zgodba torej. Problem takšnega prikazovanja je seveda skorajda neviden, saj izgleda, da se z golo postavitvijo "homoseksualne zgodbe" samoumevno razpletajo niti homofobije, diskriminacije in marginalizacije. Doseže se seveda obraten učinek: javnost še naprej smatra homoseksualnost kot dislocirano temo, kot "problem", ki se dotika izključno gejev in lezbijk, ne pa neuravnotežene zakonodaje v Sloveniji. Zato še enkrat ponavljamo: ureditev družinske zakonodaje ne bo razreševala "osebnega trpljenja", ki ga doživljamo ob neformalnih oblikah homofobije, marveč bo zagotavljala istospolnim parom tiste pravice, ki jih že jamči raznospolnim zakoncem. Poseg urednika Darka Marina v omenjeni prispevek sodi zato v tisto vrsto homofobije, ki skozi poligon čustev podaljšuje pasivnost velikega dela istospolne populacije, ki brez politične refleksije pušča homoseksualnost še vedno znotraj horizonta neke osebne senzibilitete, ki nima z zakoni, z državo, z družbo nikakršne povezave. Zaradi tega, zaradi izločanja homoseksualnosti iz področja političnega aktivizma, se tudi razlikuje od v "Akciji" omenjenih prispevkov.

Veliki splošni leksikon, Državna založba Slovenije 1997: geslo "lezbična ljubezen": "istospolna ljubezen med ženskami, ki se imenuje po gr. otoku Lezbos oz. po pesnici Sapfo, ki je tam živela. Domneva o njeni homoseksualnosti sloni na pesmih, v katerih nežno in strastno opeva mladenke, ki so obiskovale njeno šolo, čeprav druga, še bolj znana legenda pravi, da je bila nesrečno zaljubljena v nekega Favona, zaradi katerega se je vrgla z levkadske pečine."

Pripravlja: Nataša Velikonja