Ta "vse ameriška-židovska-lezbična-folk pevka", kot se je Phranc poimenovala, pravi: "Moje pesmi pojejo vsem. Imam nekaj pesmi, ki se dotikajo lezbištva, toda seksualnost je le del mene - kot na primer moja frizura ali moji čevlji, ni niti največji niti najmanjši del. Toda v obdobju odraščanja je bilo zelo malo deklet, ki bi se deklarirali za lezbijke, dejansko sem se počutila, kot da sem edina. Vendar nisem! Mladi ljudje morajo izvedeti, da niso edini. Morali bi imeti pravico, da odrastejo in da so v resnici to, kar so. V tem vidim bistvo mojega početja."

Phranc se je rodila kot Susie Gottlieb, odraščala je v Los Angelesu, glasbo je začela spoznavati že pri petih, od klavirja, do violine in kitare pri desetih. "Odraščala sem ob poslušanju plošč Peta Seegerja, melodij z Broadwayskih predstav, največji pa je bil vpliv Allana Shermana." V najstniških letih je začela obiskovati ženske glasbene koncerte in igrati po kafičih; pri 17 je zapustila dom, ker "nisem mogla biti queer doma. V LA je obstajala močna lezbično feministična skupnost, to so bili časi, ko je bila ženska glasba dokaj nova. Tam sem odraščala."

Kot "radikalna mlada lezbijka, separatistka", je Phranc še naprej igrala kitaro in pisala pesmi, medtem, ko je delala za časopise kot Lesbian Tide in Sister; sčasoma se je preselila v San Francisco, da bi raziskala tamkajšnjo žensko skupnost in se hitro ujela v mestni punk in hard core sceni.

"Kar me je res povleklo v to punk zadevo je bilo to, da sem se prvič počutila resnično enakovredno v skupini," razlaga Phranc. "Srečala sem ljudi mojih let, ki so bili siti tega, ker jih zaradi mladosti niso jemali resno. Bila sem resnično mlada, v tistih časih ni bilo veliko mladih lezbijk (v gibanju); bili sta še dve, stari 16 in 17 let. Vse ostale so bile vsaj deset let starejše od nas." Odkrila je tudi, da ponovno uživa v kontaktu z "zunanjim svetom". "Bilo je razburljivo, saj sem se v veliki večini primerov poistovetila z ostalimi sovrstnicami, ki so bile jezne in vznemirjene in kreativne in politične." Phranc je prenesla zanimanje za punk nazaj v LA, kjer je igrala v bendih Nervous Gender ("pri njih nisem pela", je kasneje izjavila, ampak "vreščala") in Catholic Discipline. V zgodnjih osemdesetih se je spet znašla v akustiki, npr. v pesmi "Take Off Your Swastika". "Posebej zaradi te pesmi sem si resnično želela, da bi se besedilo slišalo. Oblika balade je krasen način, da poveš zgodbo skozi pesem. Punk rock je bil krasen. Preprost in močan z veliko sporočilnostjo."

Svoj prvi album Folksinger je Phranc izdala leta 1985 v samozaložbi z denarjem, ki ga je zaslužila s poučevanjem plavanja. Pesmi z albuma se dotikajo različnih tem, od popularnega ženskega wrestlinga v blatu (s spremljajočim zborom), do papeževe nesmrtnosti v smešni knjigi ("Caped Crusader"), do njenih izkušenj kot instruktorice plavanja (“One Of the Girls"), kjer ji hočejo njeni študentje obriti noge (sugestija, ki jo srečamo v odmevni "No way!") Folksinger je požel dobre ocene, toda slaba distribucija je pomenila slabo prodajo. Naslednjih nekaj let je Phranc preživela na turnejah z The Smiths, X, in The Viollent Femmes in se potem spet vrnila v studio. "Zatežilo mi je, da spet čakam, da mi nekdo posname ploščo, zato sem se odločila, da jo posnamem sama," se spominja. Producent je bil bobnar The Violent Femmes Victor De Lorenzo, album je bil posnet v studijih Milwaukee.

Phranc priznava, da bi lahko nalepka "all-American-Jewish-lesbian" odvrnila kakšno glasbeno založbo, toda v isti sapi dodaja: "Nihče ne bo tega priznal. Nihče ti ne bo odkrito povedal, da zaradi tega ne boš dobila pogodbe."

Toda pri Island Record so podpisali pogodbo s Phranc in l.1989 izdali I Enjoy Being A Girl. "Island je tipičen primer, kjer so me vzeli takšno, kakršna sem. Vse, kar sem počela, je bila čista glasbena kreativnost. Nobenih pritiskov ni bilo v tem smislu, da bi spremenila frizuro ali svoj look. Res je bil krasen občutek, da za teboj stoji močna založba, ki te podpira." Dokaj ilustrativna je izjava vodje marketinga pri Islandu za L.A.Times: "V trgovinah s ploščami nimamo posebnih predalov za židovske lezbične folk pevke. Dejstvo, da je Phranc lezbijka, sploh ni pomembno, razen v tem primeru, da je to del nje." "Ta izjava je bila prava brca v rit vsem tistim v glasbeni industriji, ki so bili dotlej ovira na moji poti," komentira Phranc.

"Androginost je vstopnica/ vsaj zdi se tako/ zato nikar ne nosi dolgočasnega, seksi topa/ in punca, prišla boš še daleč." (z albuma Folksinger)

(Gillian G. Gaar je neodvisna novinarka in glavna urednica glasbenega rock časopisa The Rocket. S članki o rock glasbi in popularni kulturi pa se je oglašala tudi v Goldmine, Pulse, Option in v številnih drugih publikacijah. Živi v Seattlu. Knjiga "She's A Rebel - The History of Women in Rock & Roll " je njen prvenec, ki je izšel pri Blandford Book v Veliki Britaniji leta 1993. Knjiga je fascinantna zgodba o ženskah, ki so v zadnjih štirih desetletjih preoblikovale rock in pop glasbo. "She's A Rebel" povezuje cel spektrum rock & rolla, od zgodnjih rhythm & blues pevk 50-ih do ženskih raperk in pop ikon 90-ih. V knjigi se je našlo mesto tudi za PHRANC.)

Prevod in priredba: Varja Požar