Romokatoliška cerkev in lezbištvo
Prispevek o odnosu Rimokatoliške cerkve (RKC) do lezbištva je v tem času dobrodošel iz več razlogov. Prvi je gotovo ta, da je RKC z demokratizacijo javnega prostora dobila večjo mnenjsko veljavo, kar nedvomno vodi v postopno spuščanje v socialno konzervativnost. Drugi je ta, da je v poslednjih nekaj letih izbilo na dan precej homoseksualnih škandalov znotraj katoliškega klera. Naj spomnim le na lanskoletno afero v Sloveniji, hkrati pa tudi na boj dunajskega gejevskega aktivista Kurta Kricklerja, ki je na več tiskovnih konferencah outiral visoke predstavnike avstrijske RKC, katoliške škofe Christopha Schönborna, Klausa Künga, Andreasa Launa in Egona Kapellarija. Tretji razlog pa je seveda samo vprašanje lezbištva znotraj ženskih samostanskih redov in, nenazadnje, tudi osvetlitev odnosa, ki ga RKC sploh zavzema do lezbištva.

Ob pripravah na tokratni tematski prispevek smo v uredništvu Lesba pisno in ustno zaprosili Nadškofijski ordinariat oziroma odgovornega predstavnika za stike z javnostmi dr. Janeza Grila za intervju z ljubljanskim nadškofom in slovenskim metropolitom dr. Francem Rodetom ali s katerim drugim visokim predstavnikom RKC. Intervju je bil, brez navedbe razlogov, zavrnjen, kar se verjetno stika s siceršnjim mnenjem RKC do homoseksualnosti. Papež Janez Pavel II. je namreč še tik pred koncem preteklega leta poudarjeno opozarjal o "nevarnostih, ki ogrožajo sodobno družino: individualizem, splav, evtanazijo, brezposelnost, pomanjkanje stanovanj in miselnost, ki izkrivlja podobo družine in njeno vlogo v družbi. Čeprav tega ni izrecno omenil", piše dnevnik Delo 29.12.1997, "so njegove besede izzvenele kot obsodba svobodnih zvez, homoseksualnih parov in rojevanja s pomočjo nadomestnih mater."

Prikazi homoseksualne ljubezni v zgodovini niso tako redki: mitologije, religije in zgodovina umetnosti so nas oskrbele z mnogimi primeri homoseksualne ljubezni. Prav tako se je znotraj krščanske motivike pojavilo mnoštvo dogodkov in odnosov, ki bi lahko na določen način sugerirale predvsem moško homoseksualnost; na primer podobe, ki predstavljajo idejo tesnih, romantičnih ali močnih prijateljskih vezi (npr. odnos med Savlom in Davidom, med Davidom in Jonatanom ali podoba svetega Sebastiana, ki ni toliko namenjena prikazu ponižanja svetnika, temveč razkazovanju golote moškega telesa; pa tudi odnos med Ruto in Naomi).

Manj so znane lezbične podobe, saj ženske niso imele možnosti neodvisno definirati lastne seksualnosti, pravtako niso imele dostopa do možnosti izražanja. Odsotnost zgodovinskega materiala, ki bi se nanašal na ženske, je posledica tudi dejstva, da so zgodovinske vire pisali moški ter da so ukvarjanja z ženskami bila zanje povsem obrobna. Po mnenju Johna Boswella je to tudi razlog, da se omembe lezbištva že v predkrščanskih civilizacijah redkejše kot omembe moške homoseksualnosti. Iz obdobja Rimljanov je tako eden bolj znanih primerov Ovidova zgodba ("Metamorphoses") o erotični ljubezni med dvema ženskama, med katerima pa druga velja za moškega, v kar jo bogovi tudi spremenijo.

Podoben skorajda-molk o ženskem "medsebojnem poigravanju", kot je lezbične odnose imenoval sveti Avguštin, se je prenesel v zgodnje krščanstvo. V krščanskem Svetem pismu je moška homoseksualnost zelo striktno zavrnjena ("K moškemu ne smeš iti kakor k ženi; gnusoba bi to bila.") ter kaznovana ("Če kdo gre k moškemu, kakor se gre k ženi, sta oba storila gnusobo: morata umreti, smrt zaslužita."). Oba citata sta del stare zaveze (Leviticus, tudi Genesis), ki je kristjanom pravzaprav postavila moralna pravila. Žensko (ali moško) homoseksualnost je RKC že od začetka uvrščala med seksualne odnose, ki sramotijo božje in naravne zakone, torej med grehe. Apostol Pavel v "Pismu Rimljanom piše: "Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je blagoslovljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega." Apostol Pavel ne govori o homoseksualnih osebah, temveč o homoseksualnih dejanjih, ki jih storijo heteroseksualne osebe: te torej storijo prekršek proti naravi in čez naravo, odvrnejo se od "naravne uporabe".

Srednjeveški spokorniški priročniki so opozarjali na te "pregrehe", na katere lahko kler ali verniki oziroma vernice naletijo v svojih župnijah. Spokorniški priročnik papeža Gregorja III. iz 8. stoletja je nalagal 160 dni kazni za lezbične aktivnosti (za primerjavo: leto dni kazni za moško homoseksualnost in tri leta kazni za duhovnika, ki bi ga zalotili na lovu), priročnik svetega Karla Boromejskega, napisan v poznem 16. stoletju, pa je seksu med ženskami naložil dvoletno pokoro. Tomaž Akvinski je v "Summi Theologiae", enemu najbolj vplivnih del krščanske teologije, navedel štiri kategorije protinaravnega razvrata: masturbacijo, bestialnost, koitus v nenaravnem položaju in kopulacijo z neprikladnim spolom, moškega z moškim in ženske z žensko. Takšno razumevanje je vstopilo tudi na zgodnje univerze; Jean Garson, rektor pariške Univerze v 15. stoletju, je med popis zločinov proti naravi vpisal tudi seks med ženskami. V predmoderni Evropi so ženske veljale za mnogo bolj pohotne od moških in mnogo bolj dovzetne za razvrat, kar je v tisti dobi množično potrjevala tako medicinska, pravna in teološka literatura. Obtožbe proti ženskam na osnovi njihovega seksualnega obnašanja - npr. obtožbe čarovništva, kjer se je pogosto "dokazovalo", da so bile vpletene v seksualni užitek s hudičem - so bile zato v tistem obdobju dokaj pogoste. Vendar pa Evropejci, navaja Judith C. Brown, dolgo niso sprejeli dejstva o lezbištvu in so lezbične odnose enostavno ignorirali, saj je bilo njihovo razmišljanje o človeški seksualnosti povsem falocentrično. Ob neštetih primerih sojenja moški homoseksualnosti v srednjeveški in zgodnjemoderni Evropi je le peščica sodb zaradi lezbištva. Enega takih primerov navaja Antonio Gomez iz Španije, kjer sta dve nuni bili obtoženi zaradi "uporabe materialnih instrumentov", zaradi česar sta bili sežgani na grmadi. Michel Montaigne opisuje v svojem "Dnevniku iz poti v Italiji" zgodbo o mladi ženski, obešeni leta 1850, ker se je spustila v lezbično zvezo. Še en primer obravnava Judith C. Brown sama, in sicer primer re-dovnice Benedette Carlini, predstojnice samostana v Pescii v začetku 17. stoletja, "ki se je pretvarjala, da je mistik, ugotovilo pa se je, da je ženska na zlem glasu".

Seveda je bila pozornost usmerjena tudi v ženske samostanske skupnosti. Leta 423 je sveti Avguštin opozarjal, da ljubezen, ki jo nune gojijo druga do druge, ne sme biti telesna, temveč duhovna. V začetku 12. stoletja se pojavijo ženski samostani in seveda hkrati s tem vse pogostejše opozarjanje klera na greh žensko-ženskih odnosov. Že v istem stoletju je nadškof Etienne de Fougeres razdelil ženske v tri skupine: riche dame, lezbijke in perfektne žene, med katerimi sta prvi dve skupini dobili izrazito negativne oznake. Iz istega stoletja obstaja spis "Vizije meniha iz Eynshama", ki je v svojih vizijah ugledal trpeče duše, ki v peklu trpijo zaradi homoseksualnosti; a v njegovo veliko presenečenje je tam uzrl tudi ženske, minorem sexum, ki so se pravtako prepuščale takšnim strastem. Po koncilu v Parizu leta 1212 in Rouenu leta 1214 so redovnicam prepovedali, da spijo v istih sobah ter zahtevali, da v spalnicah celo noč gori svetilka. Od 13. stoletja dalje so samostanska pravila prepovedovala redovnicam, da prihajajo druga k drugi v celice, zahtevala so, da ostajajo vrata celic odklenjena, da bi jih predstojnica lahko preverjala, ter da posebne prijateljske vezi znotraj samostanov niso dovoljene. Kljub temu pa je iz tega obdobja ohranjenih kar nekaj ljubezenskih in erotičnih pisem, ki so si jih redovnice izmenjevale, pravtako tudi John Boswell navaja iz obdobja srednjega veka med visokimi religioznimi redovi kar nekaj stalnih lezbičnih parov.

Po mnenju Judith C. Brown so bile seksualne afere znotraj ženskih samostanov vsakodnevna stvar, še posebej v renesansi, ko so bili "samostani na slabem glasu zaradi svojih svobodnih moralnih norm in zaradi svoje seksualne razpuščenosti, kar ne preseneča, če vemo, da so ti zelo redko predstavljali domove žensk, ki bi jih vanje priklical nek božanski klic, pač pa skladišča zavrženih žensk srednjega stanu in patricijskih družin." V protestantskih deželah in med intelektualnimi krogi v katoliških deželah, ki so se v 17. stoletju zoperstavljali cerkvi, je ljubezen med nunami celo postala literarni topos, še ena neugodna obtožba proti cerkveni instituciji.

V 16. stoletju, ko se je pod vplivom katoliške in protestantske reformacije povečal nadzor nad prestopi in herezijami, so postali strožji tudi pogledi na homoseksualnost. Za lezbičnost je bila predpisana smrtna kazen na grmadi, čeprav so nekateri, na primer Španec Antonio Gomez ali italijanski pravnik Prospero Farinacci, smatrali, naj se smrt na grmadi dosodi le v tistih primerih, kjer ima "ženska odnos z drugo žensko s pomočjo nekega materialnega instrumenta", medtem ko bi za ženske, ki imajo "odnose z drugimi ženskami brez instrumentov", uporabili blažjo kazen, denimo, bičanje ali javno oznanjenje. Seksualni pripomočki, ki jih lezbijke uporabljajo za "diabolične operacije, s katerimi si prebujajo željo", naj bi namreč, po mnenju Hincmarja, enega najvplivnejših teologov karolinške dobe, spremenili žensko telo in ga preoblikovali v nenaravno.

Kljub nekaterim omembam seksualnosti med ženskami v spisih krščanske teologije ali sodbam žensk zaradi "blodnih aktivnosti", pa lezbična seksualnost kot takšna ni bila priznana, pravtako tudi lezbijke "niso obstajale". Čeprav se sama beseda "lezbijka" enkrat samkrat sicer pojavi v 16. stoletju v nekem delu Brantomea, pa ni prišla, vse do 19. stoletja, v vsakodnevno rabo. Ženske, ki so - po tedanjem opisu - počele "medsebojno masturbacijo, polucijo, blodnosti, sodomijo, pederastijo, medsebojno pokvarjenost, koitus, kopulacijo, medsebojni razvrat, oskrunjenosti ali umazanije druga z drugo", so bile označene kot cipe, kurbe ali tribade. Včasih je bilo sicer možno izogniti se javni morali z določenimi socialno priznanimi institucijami: John Boswell navaja "posestrimstva", ki so na Balkanu v zgodnjem 20. stoletju vsebovala določene vidike homoseksualnosti. Zločini, ki niso bili niti imenovani, trdi Judith C. Brown, so pustili le malo sledi v zgodovinskih zapisih. Kontradiktorne predstave, ki so jih Evropejci imeli o ženski seksualnosti, so še dolgo onemogočale kakršnekoli razprave tudi o lezbičnosti.

Z razvijanjem lezbičnih in gejevskih gibanj in akcij za socializacijo homoseksualnosti so v zadnjih desetletjih začele nastajati reformistične skupine tudi znotraj samih cerkvenih struktur, ki zahtevajo spremembo stališč do moške in ženske homoseksualnosti. Doktrina RKC do homoseksualnosti je namreč ostala skozi vsa stoletja nespremenjena, s splošno liberalizacijo laičnega odnosa do homoseksualnosti in hkrati z eksplozijo aidsa pa so se njeni učinki še zaostrili: kler še vedno vztraja pri prepovedi uporabe kontracepcijskih sredstev, v tem primeru kondomov, ki so edino sredstvo zaščite pred virusom HIV, ter priporoča "zdravo moralo, ki je edino zdravilo." Škandali okrog javnega razkritja homo-seksualnosti visokih predstavnikov cerkve so najpogosteje izzvani prav zaradi izredne homofobije, ki jo sicer, kot kleriki, glasno zagovarjajo. Institucija RKC je zaradi svoje nefluidnosti, nedinamičnosti in eksklu-zivnosti prav gotovo ena zadnjih utrdb legalne nestrpnosti, ki pa jo tudi prav gotovo rušijo zaenkrat še vedno ekskomunicirani pripadniki in pripadnice iz vrst visokega klera. V Sloveniji prav nestrpno čakamo prvo lezbično redovnico in gejevskega duhovnika. Ki se bo sam/a outiral/a.

Nataša Velikonja

Viri:
- "The Sexual Perspective", Emmanuel Cooper
(Routledge, London/New York 1995)
- "Nedolični čini", Judith C. Brown (Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1990)
- "Christianity, Social Tolerance and Homosexuality", John Boswell (The University of Chicago, 1981)
- "Same-Sex Unions in Premodern Europe", John Boswell (Vintage Books, New York 1994)

Avstrijski duhovnik Johannes Wahala je organiziral skupino, imenovano "Junija", kjer so predstavniki evangelistične, starokatoliške in rimokatoliške cerkve prirejali bogoslužja za geje in lezbijke v Schottenkirche na Dunaju. Ker jim je nadškof Christoph Schönborn to prepovedal, so oktobra 1997, kljub prepovedi, bogoslužje priredili na prostem, v bližini osrednjega mestnega parka. Zaradi tega je Schönborn duhovniku Wahali prepovedal opravljanje duhovniškega poklica in ga izključil iz njegove župnije. Pri tem je zanimivo, da je ravno nadškof Schönborn eden izmed štirih škofov, ki so bili leta 1995 outirani kot homoseksualci. Spomnimo naj, da je Schönborn na mestu dunajskega nadškofa zamenjal Hansa Hermanna Groëra, obtoženega pedofilskih spolnih zlorab.

Po nizozemskih raziskavah je duhovniški poklic eden z najvišjim odstotkom homoseksualcev: znotraj duhovniških poklicev naj bi bilo kar 25 % homoseksualcev. Papež Pavel VI. je nekoč sam dejal, da je Rim "mama Pavla".

Skupina avstrijskih lezbi-čnih in gejevskih organizacij ter posameznikov in posameznic je tožila desno-orientiran katoliški mesečnik "The 13th" zaradi članka, ki so ga objavili v novembru 1997 in ki ščuva k pretepanju lezbijk in gejev.

Norveška luteranska duhovnica Siri Sunde je bila suspendirana z opravljanja duhovniškega poklica, ker se je poročila s svojo partnerko Eleanor Brenna. Zanimivo je, da jo je odpustila Rosemari Kohn, prva ženska škofinja na Norveškem. Po norveški zakonodaji so namreč isto-spolne poroke dovoljene, razen če je eden od partnerjev/ ic duhovnik; cerkev namreč noče, da bi aktivni geji in lezbijke opravljali duhovniški poklic.

Na Danskem se lahko lezbični in gejevski pari poročijo v evangelistično-luteranski državni cerkvi. To lahko storijo pri redni maši, brez posebnega obreda.

"The Lesbian nad Gay Christian Movement" (LGCM) je v lanskem letu kot velik uspeh pozdravila uvrstitev debate o homoseksualnosti v britansko generalno sinodo. LGCM je naletela na odpor v evangeličanski sekciji cerkve, ki se je konstantno upirala debati o lezbištvu in homoseksualnosti in že od leta 1987 vztraja na zahtevi, da je homoseksualnost treba prepovedati, vendar je bila na Sinodi z večino glasov debata sprejeta.

Angležinja dr. Elizabeth Stuart, katoličanka in profesorica teologije na univerzi Glamorgan v Walesu je avtorica več knjig, ki obravnavajo lezbično, gejevsko in feministično teologijo. Njeno knjigo "Daring To Speak Love's Name: A Gay and Lesbian Prayer Book" je nadškof škofije Canterbury prepovedal. Profesorica Stuartova si želi, da bi lezbijke in geji spremenili cerkev, da bi le-ta bila sposobna upoštevati in spoštovati razlike.

Krščanska dobrodelna ustanova je zavrnila donacijo v višini 200 funtov, ki jo je novembra 1997 zbrala lezbična in gejevska skupnost za brezdomce v angleškem Eastbournu. Donacija je bila namenjena krščanskemu centru Oasis, vendar jo je eden njegovih ustanoviteljev, Brian Martin, zavrnil, češ da "denar ni dobrodošel, ker da je homoseksualnost priskutna", in dodal, da "nismo na svetu zato, da bi sodili o komerkoli. To lahko počne samo bog. Vendar pa mislim, da v družbi ni prostora za homoseksualne ljudi. Ljudje naj berejo Sveto pismo - tam lepo piše, kakšen greh je homoseksualnost!"