Dr. Tanja Rener, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer predava predmet sociologija družine ter sociologija vsakdanjega življenja, je prijazno sprejela naše povabilo za intervju. Z dolgoletno prakso in številnimi izkušnjami je dr. Tanja Rener ena izmed najboljših poznavalk tematike, vezane na družino in družinska razmerja, v zadnjem času pa se ukvarja tudi s položajem in družbenim odnosom do starejših ljudi ter aktualnim fenomenom potrošništva. Tokrat je spregovorila predvsem o treh temah: gejevskih in lezbičnih študijah in univerzi, pomembnosti zakonske ureditve istospolnih partnerskih skupnosti ter o lezbičnih in gejevskih družinah, na kratko pa je komentirala tudi poskuse slovenske cerkve pri vsiljevanju političnih mnenj.

1. Kje vidite pomen lezbičnih in gejevskih študij znotraj širšega znanstvenega diskurza?

Začnimo optimistično. Ta, tako imenovani "znanstveni diskurz" že dolgo, vsaj od sedemdesetih let dalje, ne podpira več in ne producira stereotipnih predstav o homoseksualnosti kot obstranosti, obscenosti ali seksualni patologiji. Lezbične in gejevske študije postajajo legitimno področje znanstvenih in raziskovalnih razprav, res pa je, da se institucionalizirani znanstveni diskurz (univerze, inštituti) do njih obnaša diskriminatorno, saj jih zlepa ne prepušča v svoje akademske programe. Tu vidim vzporednico z ženskimi študijami, ki se postopno že prebijajo na univerze tudi pri nas, a je bila pot dolga in včasih mučna. V času, ko je "znanstveni diskurz" še definiral homoseksualnost kot patologijo, se tudi ženskam na sploh v znanstveni matriki ni godilo bistveno bolje. Ženska seksualnost je bila tedaj, konec 19., v začetku tega stoletja, definirana kot patološka in kot podlaga bolezni, recimo histerije.

Lezbične in gejevske študije so ta hip v družbenih vedah eno najbolj propulzivnih področij, objavljajo se pri najuglednejših svetovnih založbah in objavljajo se na veliko. Naj samo spomnim, koliko tovrstne literature je bilo mogoče videti na svetovni razstavi knjig v Frankfurtu. Celo na naš Frankfurt po Frankfurtu so se prebile v upoštevanja vrednem številu.

Pravkar prebiram knjigo The Transformation of Intimacy zanesljivo enega najpomembnejših sociologov tega časa Anthonyja Giddensa, v kateri na več mestih denimo pravi, da je homoseksualna orientacija tako rekoč avantgarda poznomodernih življenjskih stilov. S tem avtor kakopak ne misli, da bodo ljudje večinsko istospolno orientirani, pač pa, da se bodo osebne intimne izbire oblikovale na načine, ki jim istospolno usmerjeni danes šele utirajo pota.

2. Kakšne so po vaši oceni realne možnosti, da se lezbične in gejevske študije v Sloveniji institucionalizirajo znotraj univerze?

Lezbične in gejevske študije so na nek način v Sloveniji že prisotne znotraj univerze, čeprav seveda na precej prikrit in tihotapski način. Na naši fakulteti, na primer, je bilo že kar nekaj diplomskih nalog, ki bi jih mirno lahko označili kot gejevske in lezbične študije. Še več je seminarskih nalog in tudi sicer se študentke in študenti radi pogovarjajo, diskutirajo, polemizirajo o teh tematikah.

Nekaj drugega pa je seveda zaresna institucionalizacija gejevskih in lezbičnih študij, npr. to, da bi se vzpostavile kot samostojen študijski program, ki ne skriva svojega imena. Dvomim, da bi bile na univerzah v Sloveniji zdaj realne možnosti za to. Toda saj univerzitetni študiji potekajo tudi zunaj obeh univerz, na zasebnih fakultetah in inštitutih. Tam bi pa nemara šlo. Navsezadnje so take institucije smiselne prav zato, da utirajo pot novim vednostim in drugačnim diskurzom, ki jih malce atrofirane institucije ne morejo prebaviti.

3. Kdaj bodo naše fakultete v svoje študijske programe in ostalo tiskano gradivo uvrstile izjavo o antidiskriminatorni politiki, kot je to pravilo v tujini?

Te stvari so sicer pomembne, mislim pa, da niso popolnoma usodne. Institucija si sicer lahko navesi ali nalepi ta emblem politične korektnosti, da je videti simpatična in v trendu, hkrati pa ohranja ali celo vzpostavlja mehanizme, ki preprečujejo dostop do študija socialnim manjšinam različnih vrst. Recimo, kaj pomaga deklarirana antidiskriminatornost kake odlične univerze, če je hkrati letna šolnina trideset tisoč dolarjev ali več?

No, ampak pometajmo doma. Jezik, jezikovna forma, jezikovna izjava seveda niso le odraz realnosti in realnih razmerij, ampak jih tudi producirajo. Zato je vendarle pomembno, da so vsaj nekatere fakultete in tudi Ministrstvo za šolstvo v svojih dokumentih začeli nagovarjati študentke in študente, dekane in dekanice. Ampak, naj ponovim svoj prejšnji poudarek. Bolj od simpatičnih deklaracij je pomembna antidiskriminatorna politika na debelo. Zato je boj za ohranitev ne-kapitalskega načina študija (to, da je študij kar se da poceni) in boj za nove programe, ki bi pritegnili in krepili “manjšinske vednosti”, bolj pomemben od nalepk in deklaracij.

4. Ena od smernic demokratičnosti družbe je njena zakonodaja. Ta med drugim ureja tudi družinska razmerja. Ekskluzivni poudarek na nuklearni družini ne odgovarja več sami dejanskosti. Ali lahko orišete številne pojavne oblike družine v sodobni družbi in v čem le-te odstopajo od nuklearne družine?

Zakonodaja je sicer lahko simptom demokracije, predvsem pa je običajno izraz in utelešenje tradicij in konservativnosti. Tudi naša, čeprav je treba - resnici na ljubo - reči, da je imela v preteklosti družinska zakonodaja v Sloveniji nekaj svetlih trenutkov. Med prvimi v Evropi je, denimo, zagotavljala pravno enakost zakonske in zunaj zakonske družinske skupnosti, čeprav je bila in je še dejanska izvedba te enakosti pogosto problematična. Prav tako je bila naša zakonodaja med prvimi, ki je spolno nasilje (posilstvo) v zakonski zvezi obravnavala kot tako, torej kot kaznivo dejanje. Praviloma pa zakonodaja lovi realnost za nazaj, zamuja s sedanjostjo, kaj šele, da bi odpirala prihodnost. Zakonodaja v Sloveniji na področju družine in zakonske zveze diskriminira istospolno usmerjene, začenši z opredelitvijo zakonske zveze kot zveze dveh oseb različnega spola. Upamo lahko, da bodo spremembe te zakonodaje, ki se pripravljajo, prekinile omenjeno diskriminacijo. Ne bo pa to šlo samo od sebe.

O družinah na kratko. Če je kaj značilno za družinsko življenje sodobnosti, je to intenzivna pluralizacija družinskih življenjskih oblik in stilov, kar kot sociologinja ponavljam do onemoglosti. Poleg klasične jedrne družine staršev in otrok, ki je v Sloveniji najbolj razširjena, se izrazito pojavljajo enostarševske družine, dopolnjene ali reorganizirane družine in tudi lezbične ter gejevske družine.

5. Na podlagi česa lahko govorimo o lezbičnih in gejevskih družinah?

Na podlagi edinega kriterija, ki je relevanten za opredeljevanje družin, to pa je obstoj starševskega razmerja kot socialnega razmerja. To, kar konstituira družino, je otrok oziroma otroci in vsaj en starš.

Moderne države državljank in državljanov bi načelno ne smelo zanimati, kakšne so osebne okoliščine staršev, še celo ne v primeru, da bi bile te okoliščine potencialno ogrožujoče za otroka. Ali ste kdaj slišali, da bi kaka država alkoholikom prepovedovala imeti otroke?

Se mi pa osebno postavlja vprašanje smiselnosti oznake lezbičnih ali gejevskih družin. Ne vem, zakaj bi bilo smiselno izpostavljati in imenovati osebne okoliščine staršev, če to v ničemer ne bremeni starševskega razmerja? Podobno, kot ni smiselno govoriti o vegetarijanskih družinah, čeprav vegetarijanstvo verjetno vpliva na njihov življenjski slog, in najbrž tudi ne o katoliških družinah. To so oznake, ki bi v razmerju do države in zakonodaje absolutno ne smele pomeniti ničesar. Drugače je denimo z oznako enostarševskih (samohranilskih) družin, ki potrebujejo naklonjeno socialno politično obravnavo.

Še nekaj bi rekla. Ko je govora o gejevskih in lezbičnih družinah se tudi pri ljudeh odprtega duha pojavlja nekakšna predsodkovna skrb približno v tem smislu: že v redu istospolna partnerstva, kaj pa otroci? Ali drugače, zakonska zveza še še, ne pa družina. Pred kratkim sem prebrala knjigo Contemporary Parenting, ki prinaša rezultate dvanajstih primerjalnih raziskav o lezbičnih in gejevskih družinah in njihove vplive na otroke. Te raziskave so brez izjem pokazale, da ni pomembnih razlik med otroki, ki živijo z istospolnimi starši in tistimi, ki živijo s staršema obeh spolov. Razlik ni ne v spolnem obnašanju in spolnih vlogah otrok, razlik ni v odnosu do vrstnikov in ne v odnosih do odraslih. Drugače rečeno, na kakovost starševskega odnosa vpliva serija različnih dejavnikov čisto drugega tipa. Ljubezen, naklonjenost, skrb za otroke pač niso merljive s spolno orientacijo staršev.

6. Ravnokar se je začel postopek za zakonske spremembe, ki naj bi tudi istospolno usmerjenim partnerskim skupnostim zagotovile določeno zakonsko zaščito. Zakaj so po vašem mnenju potrebne zakonske spremembe v zvezi z istospolnimi partnerstvi?

Potrebne so iz kulturno civilizacijskih in vsakdanje praktičnih razlogov. S kulturno civilizacijskimi merim seveda na spoštovanje človekovih pravic in na maksimo, zapisano tudi v slovenski ustavi, o prepovedi diskriminacije ljudi glede na njihove osebne okoliščine. Kaj pa je drugega spolna orientacija, če ne osebna okoliščina človeka?

Potem je tu še splet praktičnih problemov, ki jih istospolno usmerjeni imajo, če njihov partnerski ali družinski status ni legalen in so povezani z vprašanji dedovanja, skrbništva, zavarovanja…pa cele serije drobnih vsakdanjih reči, ki so videti samoumevne, pa se lahko mučno in sitno zapletajo, če ne pašeš v heteroseksualno normo.

7. Kako komentirate v zadnjem času vse boj nasilne poskuse slovenske rimskokatoliške cerkve, da nastopa kot politični akter in oblikovalec javnega mnenja, ki vzpodbuja raznovrstno nestrpnost, denimo primer skupine Strelnikoff?

Cerkev in njeni predstavniki počenjajo, kar počenjajo in mene to pravzaprav nič ne moti, prej me čudi, kar počnejo in ob nekaterih stvareh se zabavam. Tudi me ne moti, če se politične stranke smešijo s klici po represivnosti in po cenzuri. Kar me kot državljanko skrbi in sem ogorčena, je ravnanje države in njenega represivnega aparata. Natančneje, če oseba Rode poziva k nespoštovanju ustavne ureditve, državni tožilec molči, se pa nemudoma zgane, če njegovo nalogo v umetniški formi opravi kdo drug. Mogoče pa javni tožilec vidi v Strelnikoffu nelojalno konkurenco?

Da se Cerkev trudi biti politično aktivna in oblikovalka javnega mnenja, je njena pravica, pa naj bo kdaj še tako skregana z evangelijskim izročilom. Problem seveda nastane takrat, ko s svojim političnim delovanjem posega v pravice tistih, ki ne pripadamo in se ne prepoznamo v njenem totemskem klanu.

Intervju pripravila: Tatjana Greif