Suzana Tratnik:
Berlin .. Metelkova
(odlomek)
seznam literature
Spet je bil eden tistih večerov boja proti nestrpnosti in medsebojnih prepričevanj o pomembnosti te ali one nevladne spodbude, o prelomni akciji tega ali onega gibanja. Na Metelkovi je bila okrogla miza, ne spomnim se naslova, a razprava je gotovo imela opraviti kaj s strpnostjo do istospolno usmerjenih. Spet sem bila ena od gostij, to sicer ni moje najljubše opravilo, a kot nekoč zagreta aktivistka sem vajena vsega; če je treba, stojim tudi za šankom ali pa govorim o tem, zakaj mora biti lezbično gibanje organizirano.

Ker sem bila neprespana, me je pogled na maloštevilno občinstvo razveselil; upala sem namreč, da bo vse hitro mimo in bom kar se da kmalu obsedela za mizo s prijateljicami. Preletela sem sedeče poslušalstvo, poskušala odkriti znane obraze, presoditi koliko je novinark in novinarjev in aktivistk - ti so bili v večini in to je pomenilo, da lahko predvidim vprašanja, ali pa da vsaj ne bo treba pojasnjevati podobnosti in razlik med lezbištvom in feminizmom, ali celo razlagati, da homoseksualnost ni bolezen. V najslabšem primeru lahko kdo privleče na dan genetiko, ta je zdaj modernejša od hormonskih razlag.

K sreči mi ni bilo treba dolgo govoriti, saj sem bila med zadnjimi na vrsti. Zato sem mirno preskočila nekaj let v zgodovini gibanja in najbrž izpustila tudi nekaj prelomnih dogodkov. Če predolgo govorim, se vedno začnem spraševati, kaj sploh počnem tukaj in zakaj govorim o tem.

Potem sem stopila k šanku, čim dlje od novinarjev in morebitnih vprašanj, in si naročila pivo. Pristopila je Anita, nova faca na lezbični sceni, in se v zadregi nasmehnila. -Oprosti, ker te morim,- mi je rekla, -ampak imam vprašanje, pravzaprav nekaj vprašanj.- -Če ti lahko pomagam,- sem bila strpna. Kdo ve, koliko let ima? Gotovo manj kot petindvajset. Nobena od ta novih jih nima več kot dvaindvajset. -Zame je vse tako novo,- se je opravičevala. -Ti imaš najbrž več izkušenj, ti več veš. Povej mi ... Veš, zdaj tudi študiram ob delu in rada bi se ukvarjala s to temo.- Aha, sem pomislila, še ena seminarska naloga s 'to temo', saj bom preživela. -Torej,- je nadaljevala Anita, -glede na tvoje izkušnje ... ali se ti počutiš diskriminirano?-

Ali se počutim diskriminirano? Prižgala sem cigareto in se poskušala zares zamisliti. -Seveda,- sem rekla po krajšem premoru, -seveda se počutim diskriminirano.- -Sem si kar mislila,- se je opogumila Anita, kakor da bi že imeli kaj skupnega. -Ampak - kako? Kako se počutiš diskriminirano?- Zdaj mi ni bilo več treba posebno zavzeto premišljevati. Poleg lepih zob je imela lepo oblikovane roke in všeč mi je bila njena garderoba. -Ja, na več načinov. (Anita je zavzeto prikimavala.) Ne morem dobiti štipendije, ker sem prestara. Nimam pravih sorodnikov. Ne znam spoznati pravih ljudi ali pa me ne zanimajo. V lokalih in na drugih javnih mestih ne morem kaditi trave, ker pri nas ni legalizirana. Nimam svojega stanovanja.-

Anita je molčala, meni pa se je tudi zdelo, da sem že dovolj povedala. -Oprosti, lahko vzamem cigareto? Hvala.- Potegnila je dim ali dva in rekla: -Najbrž se ti zdim smešna, ali kaj? Mogoče je bilo za vas, no, zate, drugače, ko ste bili stari enaindvajset let. Koliko si stara, če ni skrivnost?-

-Ne, prav nič se mi ne zdi smešno. Vse, kar sem naštela, je še kako res. Štiriintrideset let. Mar ni to dovolj razlogov, da se človek počuti diskriminirano? Vem, da to ni odgovor na tvoje vprašanje, je pa odgovor.- -A jaz bi vseeno rada odgovor na svoje vprašanje, veš, zaradi seminarske.- -Seveda,- sem rekla, -lahko ti dam seznam literature. Poišči me pozneje, dala ti bom telefonsko.-

Na moji levi je akvarij, na desni šank in ženske. Ura je že pozna. Ali pa zgodnja. Z Daro sediva za isto mizo v kotu in mogoče je zato najin zorni kot na Metelkovi vedno isti. Nekatere ženske se objemajo ali celo poskušajo plesati v ritmu, ki nima zveze z glasbo. In ob glasbi, ki nima zveze s plesom. Ko se objemajo, vedno posumim, da so preveč popile. Anita se previdno spogleduje z vsemi in se pogovarja le z nekaterimi, o katerih gotovo misli, da bi lahko bile dobra izbira. Zadovoljna sem, ker skrivaj pogleduje k meni. Zdaj sem že bolj pripravljena za pogovor o diskriminaciji, pravzaprav za to, da pogovor speljem na svoj mlin.

-Me smo iz tistih knjig,- reče Dara.

-Katerih vendar?-

-Saj veš,- reče. -Iz tistih knjig, ki si jih pokazala na okrogli mizi. Le da jih me še nimamo. Saj še nimamo toliko lokalov in pomembnih datumov, a ne?-

Iz tistih knjig s fotografijami, ki pomenijo zgodovino lezbične kulture in podobna jetra. Knjige, ki poskrbijo za to, da ima vsak čudak na tem svetu svoj kvadratni meter identitete. Listaš jih in potem naj bi vedela, kam sodiš in na katerem mestu stojiš. Potem naj bi ti bilo lažje. Potem veš, da so se ženske že od nekdaj objemale za šankom in popivale. Na primer, fotografije iz Berlina dvajsetih let, na vseh so možate lezbijke z monokli - strpnost jih je poimenovala butch - in njihove ženstvene ljubice. In lezbične umetnice iz predvojnega pariškega obdobja. To je ta prekleta zgodovina. Temu pravijo gay pride. Gejevski ponos. Mrtvim Berlin, zombijem Metelkova. A ista ujetost v podobe. Karkoli naredim, je že na naslednjih straneh, je že na barvni fotografiji neke knjige, ki bo kmalu izšla, tudi kot paperback izdaja. Ne uideš zgodovinam, pa če se ubiješ. Strani 44-46, fotografije pod zaporednimi številkami 16-38: 'Berlin - Metelkova'.

-To, kar praviš, je pa orto,- reče Dara. -O tem nisem nikoli razmišljala. Ko pridem sem, se zadenem in opazujem gostje. Zabavam se. Včasih se celo pogovarjam. Če pa je kriza, gledam ribe v akvariju. Ampak zgodovina - takih slik pa nisem nikoli gledala, to mi doslej še ni prišlo na misel. Ali imaš ti pogosto v glavi te fotografije, mislim tedaj, ko si tukaj na pivu, ne na okrogli mizi?-

To pa že ne. Bog ne daj, da bi počela kaj takega. Potem me ne bi bilo več v ta klub. Saj nisem neumna, da bi še sama svoje življenje nategovala na fotografski papir. Vse te navezave na neke stare prizore, na že videno, so pravzaprav zoprne. Čim nekaj narediš ali odkriješ in dokumentiraš, te že nekdo sprašuje o diskriminaciji.

-Stara, midve imava svoj film,- je zmagoslavno rekla Dara in nazdravila meni in plešočim ženskam ob šanku.

Ja, sem rekla, jaz imam veliko prizorov, ki ne bodo nikoli v nobeni usrani zgodovinski slikanici za novinke. Imam predstavo o svoji idealni ženski. Pravzaprav o dveh idealnih ženskah. A koga to zanima? Dara se je začela smejati - zdaj je gledala mene v akvariju.

Pričujoči odlomek je del zgodbe z naslovom "Berlin - Metelkova" iz zbirke kratkih zgodb "POD NIČLO" (Založba Škuc Lambda, Ljubljana 1997), proznega prvenca SUZANE TRATNIK. To je pravzaprav tudi prva knjiga z domačo lezbično prozo in si že zato zasluži polno bralsko pozornost. Zbirka vsebuje trinajst tematsko in žanrsko različnih, komunikativnih zgodb, poudarjeno osebnih in intimističnih ter osvežujoče polnih sarkastične distance, ki jo prvoosebna pripovedovalka postavlja pred okolje in ljudi, ki jih srečuje: distance, ki pa se kot val lomi ob vedno ponovne poskuse zavezanosti k taistemu okolju in ljudem.

N. V.