O tej temi se dolgo ni spregovorilo javno, dokler ni - odkar je v sedemdesetih homoseksualno obnašanje začelo izstopati iz sence tabu tem - poraslo zanimanje za raziskovanje homoseksualnosti. V znanstveni psihologiji so se raziskovanja okrepila po letu 1973, ko so v Montrealu na Svetovnem kongresu psihologov javno nastopili nekateri psihologi in psihologinje ter se deklarirali kot homoseksualci in lezbijke, z zahtevami po temeljnih človekovih pravicah, med katerimi je tudi pravica do lastne spolne identitete. Takrat so tudi ustanovili Združenje homoseksualnih psihologov. Rezultat se je v ZDA pokazal že naslednjega leta v odločitvi Združenja psihiatrov, da se homoseksualno obnašanje izbriše iz seznama mentalnih bolezni.

Po tem so sledila tudi prva raziskovanja, osredotočena na to, kako in kdaj se doživijo prve istospolne izkušnje, spoznanja ter razkritja teh dejstev širšemu okolju. Ta proces je dobil naziv: danes nam je poznan kot "coming out", javno razkritje.

"Coming out" je kompleksen proces v razvoju istospolno orientiranih oseb, sestavljajo pa ga najmanj tri faze:

1) V prvi fazi se prepoznajo istospolne preference, tj. pride do zavedanja o istospolni privlačnosti do drugih oseb. V tej fazi se to pred okolico najpogosteje skriva kot neugodno spoznanje, da smo "drugačni", saj nam kultura in religija vsiljujeta standardne vsebine o blaženi in željeni heteroseksualnosti kot edini pravi življenjski izbiri.

2) V drugi fazi običajno pride do približevanja k osebi istega spola, doživijo se prve istospolne izkušnje, začne se zahajati na mesta, kjer je mogoče srečati sebi podobne osebe, hkrati se začne tudi integracija v krog ljudi s podobnimi preferencami. Končno spoznamo, da nismo sami na svetu, da obstajajo mnogi in mnoge, nam podobne v iskanju ljubezni, pripadanja in zveze z osebo istega spola.

3) V tretji fazi, ki pa se pri vseh istospolno orientiranih osebah ne zgodi, pride do javnega razkritja lastne homoseksualnosti družinskemu krogu, prijateljem, kolegom in ostali heteroseksualno orientirani okolici. V tej fazi pride do afirmacije lezbičnega in gejevskega načina življenja. Nekatere osebe o svojih istospolnih preferencah, zaradi močnega socialnega pritiska s strani heteroseksualne okolice, nikdar ne spregovorijo.

Proces "coming outa" bi lahko na kratko opisali kot formiranje identitete s preferenco do istega spola, samospoznavanje, samovrednotenje ter socializacija tega procesa.

Ker nam religija, patriarhalna vzgoja, kulturna indoktrinacija s strani vrstnikov, šole, medijev in družine najpogosteje ponujajo slike o homoseksualnosti kot o nezaželenem in manj sprejemljivem načinu življenja, je proces coming outa za posameznika/co težaven, poln preprek in brez podpore okolice. Mnogi zato nikdar ne uspejo storiti najtežjega koraka, lastne percepcije za lezbijko ali geja, popolnega sprejemanja sebe ter javnega razkritja lastne istospolne orientacije. Včasih je lažje živeti v mimikriji kot javno razkriti lastno identiteto, saj se je pogosto neznosno težko braniti pred obsojanjem in diskriminacijo s strani okolja, še posebej, če gre za manjše ali zaprte sredine, prežete s patriarhalno vzgojo.

RAZISKOVANJE COMING OUTA PRI NAS

Zanimali so me odgovori lezbijk in gejev na vprašanja o procesu coming outa (glede na to, da vse dotlej podobna raziskovanja niso bila izvedena), zato sem v teku 1990. in 1991. leta preko anket izvedla raziskavo med 32. lezbijkami in 23. geji. Anketirani so bili iz Hrvaške in Slovenije. To je prva javna objava dobljenih rezultatov, ki so del diplomske naloge.

OSEBNA SLIKA

Stopnje izobrazbe

Anketirani moški so v povprečju imeli 26 let, ženske 31 let. Končano srednjo šolo ima 41 % žensk in 52 % moških, višjo šolo je končalo 9 % žensk in 7 % moških, fakulteto je končalo 41 % žensk in 38 % moških, magisterij ali doktorat 12 % anketiranih žensk. Evidenten je nekoliko višji nivo izobrazbe žensk, gotovo tudi zato, ker je bila starost anketiranih žensk višja, medtem ko so anketirani moški bili nekoliko mlajši, mnogi med njimi pa še niso končali študija.

Živijo z:

S starši je živelo 56 % moških in 28 % žensk, v skupnosti z osebo istega spola 51 % žensk in 13 % moških. Med njimi živi samih 38 % žensk in 39 % moških. Brez potomstva je 96 % anketiranih moških in 81 % žensk.

Emocionalna in seksualna izkušnja

Vsi anketirani so do tedaj doživeli najmanj eno emocionalno in seksualno zvezo z osebo istega spola, ker je hkrati bil tudi eden od kriterijev za anketiranje.
Emocionalno in seksualno izkušnjo z osebo nasprotnega spola je imelo 90 % žensk in 65 % moških.
Moški so v povprečju z 12,5 leti ugotovili, da jih privlačijo osebe istega spola, ženske pa so do tega spoznanja prišle s 15,5 leti.
Da jih osebe nasprotnega spola niso nikoli privlačile, je izjavilo 19 % žensk in 39 % moških.

Osebe nasprotnega spola so privlačile del gejev z 12. leti, medtem ko je del lezbijk čutil privlačnost do oseb nasprotnega spola s 13,5 leti.
Moški so v seksualne kontakte vstopili bolj zgodaj, najpogosteje okrog 15. leta, ženske okrog 18. leta.
Tisti moški, ki so imeli tudi heteroseksualno spolno izkušnjo, so izjavili, da so jo doživeli v povprečju s 16. leti, medtem ko so ženske izjavile, da so jo doživele v povprečju z 18. leti.

Javno deklariranje

Javno se je pred okoljem, kot homoseksualno orientirana oseba, deklariralo 72 % žensk in 78 % anketiranih moških.
Svoji okolici so o svojih istospolnih preferencah začeli javno govoriti moški v povprečni starosti 21. let in ženske v starosti 22. let.

Dobljeni podatki so podobni paralelni študiji o položaju homoseksualnih oseb, ki je bila izvedena v ZDA, na Danskem in Nizozemskem, kjer je 64 % ljudi doživelo svoje prvo istospolno izkušnjo do 23. leta življenja.

Raziskovanje, izvedeno leta 1989 v Nemčiji v skupini moških homoseksualcev, je pokazalo, da je bilo 80 % gejev ob svojem prvem istospolnem dejanju mlajših od 20. let.

V moji raziskavi je 83 % anketiranih svojo prvo seksualno izkušnjo z osebo istega spola imelo pred 20. letom.

Raziskovalci so že prej ugotavljali, da se proces coming outa pri lezbijkah in gejih razlikuje. Pri moških se redno homoseksualno vedenje pojavi bolj zgodaj kot pri ženskah, kar potrjuje tudi ta raziskava. Tudi značaj zveze, ki jo ustvarijo moški, je različen od značaja zveze, ki jo ustvarijo lezbijke. Medtem ko moški razvijajo veliko število prehodnih zvez z moškimi, ki vključujejo spolni odnos, in poudarjajo aktivno obnašanje brez emocionalne bližine, pa lezbijke ustvarjajo dolgotrajne zveze z ženskami, kjer poudarjajo bližino in romantičen odnos. V tuji literaturi je navedeno, da so obdobja zorenja podobna pri istospolno orientiranih moških in ženskah. Do približno 17. leta se istospolne osebe zavedo svoje orientacije. Istospolno orientirani moški doživijo svoje prve spolne izkušnje z istim spolom najpogosteje do 22. leta starosti, medtem ko ženske doživijo prve istospolne izkušnje med 22. in 28. letom starosti. V dobi do 30. leta starosti pride do javnega deklariranja o homoseksualnosti med prijatelji in sorodstvom, nekoliko kasneje, okrog 33. leta, do priznavanja tega dejstva pred kolegi iz službe. Očitno je torej, da je socialni pritisk najmočnejši na delovnem mestu ter da se mnogi bojijo za svojo eksistenco, zato o svojih spolnih preferencah neradi govorijo v svoji delovni okolici.

Nataša Lalić, Zagreb, januar 1998