XX Files
Britanska državljanka Lisa Grant je leta 1995 vložila tožbo proti železniški družbi South West Trains, kjer je zaposlena, ker je ta zavrnila prodajo vozovnice s popustom za njeno partnerko Jill Percey, češ da imajo do nje pravico le raznospolni partnerji, ne glede na to, ali živijo v zakonski zvezi ali ne. To je po mnenju Grantove in njene odvetnice Cherie Booth v neskladju s predpisi Evropske unije o enakosti med spoloma. Lokalno sodišče v Southamptonu se je za mnenje obrnilo na sodišče EU v Luksemburgu, kjer je glavni tožilec 30.9.1997 ugotovil, da primer Grantove resnično pomeni "spolno diskriminacijo", ki je v nasprotju z 119. členom pogodbe o EU (načelo enakega plačila za enako delo, ne glede na spol delavca). Vendar je evropsko sodišče, ki mu predseduje Gil Carlo Rodrigues Iglesias, razsodilo drugače in pritožbo Grantove zavrnilo.

Lezbična učiteljica iz Walesa je bila - v procesu, ki jo je bremenil "nespodobnega" vedenja do svoje učenke, s katero je sicer imela sporazumno razmerje - marca lani spoznana za nedolžno. V tem primeru, ki je v sodni praksi zelo redek, je bila učiteljica spozana za "ne-krivo" seksualnih dejanj, saj je dekle kasneje priznalo, da je bila v času, ko sta začeli zvezo, starejše od 16 let (sporazumna starost v Veliki Britaniji).

Na Japonskem se je zmagoslavno končal prvi sodni proces za pravice gejev in lezbijk. Gejevsko-lezbična organizacija OCCUR je tožila Tokio Board of Education, ker jim je pred sedmimi leti preprečil namestitev v študentskem hostlu v času študijskega srečanja. Prvi sodni postopek za pravice istospolnih v pravni zgodovini Japonske se je tako končal v prid gejev in lezbijk, sodnik Yazaki pa je dejanje TBE označil kot "neopravičljivo". Skupina je dobila denarno odškodnino, ki jo namerava porabiti za borbo za človekove pravice istospolnih oseb v Aziji.

Prvič v zgodovini Amnesty International se je ta organizacija za človekove pravice zavzela za žensko, obsojeno na podlagi lezbične spolne usmerjenosti. Romunka Mariana Cetiner (40) je bila obsojena na tri leta zaporne kazni. Lezbištva sta jo na policiji ovadili njeni sostanovalki Elena Mihailescu in Adina Vana, ko je Cetinerjeva zahteva vračilo denarnega posojila; Vanovi je namreč Cetinerjeva posodila 4000 DM. V zaporu je bila podvržena hudemu fizičnemu nasilju paznikov in deležna prisilnega psihiatričnega "zdravljenja". Po 200. členu romunskega kazenskega zakonika je homoseksualnost kaznivo dejanje, za katerega je določeno eno do petih let zaporne kazni. Obtožena je bila zaprta že več mesecev, preden so ji maja 1996 prisodili. Oktobra 1997 je Evropski svet pozval romunski parlament, naj ukine diskriminatorno zakonodajo v zvezi s prepovedjo homoseksualnih stikov, vendar je parlament nadomestil popolno prepoved z zakonom, ki prepoveduje zapeljevanje in navajanje k homoseksualnim odnosom ter homoseksualne odnose med odraslimi osebami na javnem mestu. Na lastno pritožbo je bila Mariana Cetiner januarja 1997 izpuščena iz zapora, vendar so jo že maja ponovno zaprli.

Od 1.1.1998 je na Nizozemskem v veljavi zakon, ki omogoča sklenitev zakonske zveze istospolnih partnerje/erk. Medtem ko sta se za poroko prvi prijavili dve ženski, je ta zgodovinski dogodek vendarle obeležil upokojenski gejevski par. Ker gre za partnerja, ki že desetletja živita skupaj in je eden od njiju priklenjen na bolniško posteljo, so matičarji naredili izjemo in jima dali prednost. Potem, ko sta bila oproščena običajnega štirinajstdnevnega čakalnega roka, sta se kot prvi istospolni par v zgodovini Nizozemske poročila 5.1.1998. Nizozemski geji in lezbijke imajo po novi zakonodaji enake pravice kot heteroseksualni pari (lahko prevzamejo priimek, lahko dedujejo po partnerju/ki, imajo pravico do pokojnine po umrlem partnerju/ki, zanje velja enak davčni režim, v primeru ločitve dobijo preživnino, ipd.), edina razlika je v pravici do posvojitve otrok, ki je možna le enostransko (otroka lahko posvoji le eden izmed partnerjev/erk v zvezi). Podoben zakon že od leta 1993 velja tudi na Norveškem. Sicer je na Nizozemskem možen tudi cerkveni poročni obred in blagoslov srečnih parov, ki pa nima nobenih legalnih posledic.

Švicarski organizaciji LOS in Pink Cross sta 31.10.1997 na zveznega svetnika Kollerja naslovili pobudo za zakonsko ureditev istospolnih skupnosti in sicer bodisi v obliki registriranega partnerstva bodisi v obliki zakonske zveze. Tudi v kantonih Genf in Waadt so istospolni pari zahtevali izenačitev pravic z raznospolnimi pari in po prvih ocenah imajo za to dobre možnosti.

V Hamburgu so se pred kratkim lahko uradno registrirali prvi istospolni pari. Čeprav ta registracija ne bo imela konkretnih pravnih posledic, saj je le zavedba v javnih dokumentih, je vendarle pomemben pokazatelj in signal, da kasnejše poroke niso izključene. Verjetno pa bo prej potrebna zamenjava vlade v Bonnu.

Posvojitev otrok je od decembra 1997 za istospolne pare možna tudi v ameriški zvezni državi New Yersey in sicer pod enakimi pogoji kot za raznospolne zakonske pare. Doslej so homoseksualni pari otroka lahko posvojili le enostransko (eden od partnerjev/erk v zvezi) in po dolgotrajnem postopku. Po navedbah Washington Posta homoseksualni pari v ZDA vzgajajo 8-13 milijonov (lastnih) otrok.

V kanadski provinci British Columbia so julija 1997 sprejeli zakon, po katerem imajo istospolni pari glede skrbi za otroke enake pravice in dolžnosti kot heteroseksualni pari. Zanimivo je, da je to spremembo podprlo tudi pet anglikanskih škofov te province, ki menijo, da gre za temeljni korak k izenačitvi civilnih pravic istospolno in raznospolno usmerjenih oseb.

V Belgiji, kjer istospolni pari doslej niso imeli nobenih pravic, je Ministrstvo za zunaje zadeve odločilo, da bodo odslej partnerji/ke belgijskih gejev in lezbijk dobili pravico do bivanja v Belgiji (priseljeniške pravice). Partnerji/ke bodo morali dokazati, da živijo v trajni skupnosti in na skupnem naslovu ter zvezo registrirati na notariatu.

Prizivno sodišče, najvišje sodišče Nove Zelandije, je lanskega decembra odločilo, da so poroke med istospolnimi partnerji ilegalne. Trije lezbični pari so postavili pod vprašaj odločitev Vrhovnega sodišča iz leta 1996, ki je razsodilo, da zakon Marriage Act iz leta 1955 ne omogoča porok istospolnim parom, čeprav je njegova dikcija spolno nevtralna. Dva od petih sodnikov Prizivnega sodišča sta mnenja, da gre v tem primeru za kršenje človekovih pravic (Bill of Rights 1990) ter da je pravica do poroke osnovna civilna pravica. Zato bodo lezbični pari na novozelandski parlament naslovili zahtevo po spremembi zakonodaje.

V ZDA poteka vseameriška kampanja za legalizacijo zakonskih zvez za istospolne pare. Gejevske in lezbične skupine so letošnjega februarja, v povezavi z Valentinovim, prvič proslavljale National Freedom to Marry Day (Nacionalni dan pravice do poroke). Slovesnosti so se odvijale v New Yorku, kjer so udeleženci nosili pentlje z napisi "Podprite enake pravice do poroke!" in "Imejte srce!", v San Franciscu je proklamacijska slovesnost potekala v pisarni župana Willieja Browna, v Kansas Cityju so uprizorili avtomobilsko procesijo "Ravnokar poročena!", v Atlanti pa slovesnost, imenovano "Poročna torta".

V Veliki Britaniji se obetajo zakonske spremembe, ki še pred nekaj meseci ne bi bile mogoče. Partnerji/ke gejev in lezbijk, ki so bili v državnih službah, naj bi tako pridobili pokojninske pravice, enake tistim, ki jih imajo poročeni heteroseksualni pari. Na pisno zahtevo geja Stephena Twigga je odgovorni minister dr. David Clark poslal spodbuden odgovor.

Ker je na Švedskem umetna osemenitev samskih žensk zakonsko prepovedana, se švedske lezbijke poslužujejo različnih metod za samopomoč. Švedska zveza gejev in lezbijk (RFSL) tako organizira tečaje, imenovane "Do-it-yourself", kjer zainteresirane ženske seznanjajo z obsoječimi metodami samoosemenitve. Čeprav je v teku parlamentarni postopek za pravico do posvojitve otrok za istospolne osebe, se švedskim lezbijkam ne zdi vredno izgubljati časa.

Od novembra 1997 je v Južnoafriški Republiki možna donatorska umetna osemenitev samskih žensk, vključno z lezbijkami.

V lanskem letu je madžarski parlament sprejel zakon, ki ne dopušča več anonimnega testiranja za HIV virus. Zakon zahteva, da - če je rezultat HIV testiranja pozitiven - "mora dotična oseba, na zahtevo zdravstvene službe, dati na vpogled svoje osebne identifikacijske podatke. Dotično osebo se o tem obvesti pred HIV testiranjem". Nevladna madžarska organizacija Ovegylet, ki nudi podporo osebam, ki živijo z virusom HIV ali aidsom, je že sprožila protestne akcije, v katerih opozarja, da bo edini učinek zakona manjše število oseb, ki bi se testirali, kar bo privedlo v popolno oddaljenost od možnosti svetovanja ali zdravljenja Hkrati poudarja, da je takšen zakon škodljiv tako za javno zdravje kot za varovanje individualne zasebnosti.

Senzacijo je povzročila Patria Jimenez Flores, prva odkrita lezbijka, ki je bila izvoljena v mehiški parlament. Floresova je članica lezbične skupine El Closet de Sur Juana ter Stranke demokratične revolucije (PRD).

Nizozemski minister za zdravstvo in šport Els Borst je oktobra 1997 v Amsterdamu položil temeljni kamen za prvi dom za ostarele občane - geje in lezbijke.

Južno korejske oblasti so prepovedale izvedbo prvega gejevskega & lezbičnega video-filmskega festivala v Seulu, ki naj bi se zgodil lanskega septembra. Univerza Yonsei, kjer naj bi se festival odvijal, jim je na dan otvoritve odklonila gostoljubje, zagrozila z izključitvijo elektrike, oblasti pa so organizatorjem zagrozile z visoko denarno kaznijo ali triletnim zaporom. Prireditelji festivala, ki so želeli predvajati kar 85 filmov, so negativno priložnost izkoristili za opozorilo o kršenju človekovih pravic v Južni Koreji.

Od 18.10. do 2.11.1997 je v Köllnu potekal 1. festival lezbične literature (LesbenLiteraturFestival). Poleg literanih večerov avtoric - na primer Sonje Schock (Und dann kamst Du...und ich liebte eine Frau / In potem si prišla ti...in jaz sem ljubila žensko), Ines Rieder (Wer mit wem / Kdo s kom) in Sarah Schulman - delavnic, tečajev kreativnega pisanja, itd. so se predstavile tudi lezbične založbe. Festival je naletel na izredno dober odziv in bo odslej organiziran vsake dve leti.

Ena izmed zadnjih številk popularne lezbične revije Diva je obdelala tudi tematiko Dykes on Bykes, kjer med drugim pišejo: »Vsaka lezbijka si želi motor. Nekatere med nami sicer lahko nosijo Versaceja in vozijo Mercedes, vendar si globoko v sebi vse želimo usnjene jakne, prezirljive poze in hrumečega motorja med nogami. Če mislite postati bikerica, se pripravite na resnično spremembo v vašem življenu!« Sicer pa tiste, ki še niste, vredno je poskusiti!

V Parizu se je od 29.10. do 2.11.1997 odvijal 9. festival lezbičnega filma. Nagrade publike so prejeli kratek dokumentarec "My Mother is an Alien" (Bronwen Evans, 1995, VB; pričevanja otrok - danes že odraslih - o odraščanju znotraj lezbičnih družin), daljši dokumentarec "It's Elementary: Talking about Gay issues in School" (Debra Chasnoff, 1996, ZDA), kratek film "The A-Z of dating" (1996, VB) in film "Fire" (Deepa Mehta, 1996, Kanada). Posebno nagrado revije Lesbia je prejel dokumentarec "Groove on a Stanley Knife" (Tinge Krishnan/Beth Kotler, 1996, VB). Nagrada organizacije CEL (Centre Evolutif Lilith) je šla komediji "Heldinnen der Liebe" (Natalie Percillier/Lily Besilly, 1996, Nemčija).

Kot poroča revija Lambda Nachrichten, je konec lanskega leta znamenita dunajska Roza-Lila Villa po petnajstih letih delovanja razpadla na gejevski in lezbični del. Do konflikta je prišlo zaradi nasprotujočih si pogledov na profesionalizacijo svetovalne službe, stališča do pedofilije, prekoračitve pooblastil in nasilja. Lezbični del ekipe gejem očita neprofesionalno obnašanje v svetovalni službi ter neukrepanje v zvezi z zlorabo pooblastil posameznikov, ki kljub dokazanim prekrškom še vedno delajo kot svetovalci, nedefinirano stališče do pedofilije, ekskluzivno pojavljanje v medijih, ki daje napačen vtis, da obstajajo le gejevski aktivisti, in verbalno nasilje v pogajanjih in nepripravljenost na dialog. Nasprotno pa gejevski aktivisti očitajo bivšim kolegicam, da so izvedle lezbični prevrat, da so nestrpne in da jih nočejo razumeti. Geji si želijo gejevske emancipacije in iščejo razloge za nastali spor v razlikah med gejevsko in lezbično subkulturo. Roza-Lila Villa bo odslej delovala v dveh samostojnih enotah, vendar na istem naslovu.

Od 1.12. do 7.12.1997 so v Ljubljani, v dvorani Kinoteke, potekali 13. dnevi gejevskega in lezbičnega filma. Publika je lahko izbirala med šestimi filmi, "The Delta" (Ira Sachs, 1996, ZDA), "Isle of Lesbos" (Jeff B. Harmon, 1996, ZDA), "Like Grains of Sand" (Ryosuke Hashiguchi, 1995, Japonska), "Latin Boys Go to Hell" (Ela Troyano, 1997, Nemčija/Španija), "All over me" (Alex Sichel, 1996, ZDA) in "Lilies" (John Greyson, 1996, Kanada). Festival se je, kljub okrnjenim finančnim sredstvom, obdržal in tako smo imele priložnost videti enega najbolj inovativnih lezbičnih musicalov ("Isle of Lesbos") in simpatično najstniško lezbično filmsko zgodbo ("All over me").

"Celotni koncept lezbičnega šika, ki je tako obvladoval zgodnja devetdeseta, ni več tako močan in lezbijkam ni prav nič pomagal. Nič več dela nismo imele," pravi Lea DeLaria, ameriška komedijantka, ena najbolj znanih lezbičnih umetnic. V letošnjem marcu bo na newyorškem Broadwayu premiera predstave "On the Town", sicer musicla iz štiridesetih let, v katerem poleg Lee DeLarie igra tudi Quentin Crisp. "Kot ogromna in zajetna lezbijka sem zaradi svoje seksualne politike, brez dvoma, doslej izgubila na Broadwayu mnogo vlog. Če so me v Veliki Britaniji vedno dobro sprejeli, pa Američani tega nikdar niso mogli prebaviti," doda. Lea DeLaria je pred nedavnim sicer zavrnila ponujeno vlogo za film "Stone Butch Blues", novelo Leslie Feinberg, ker jo je, kot pravi, "strejt producent zajebaval in zajebaval".

Catherine Deneuve je danes vidno bolj zrela, kot pa je bila v času igranja vampirke, ki zapeljuje nedolžno Susan Sarandon v filmu "The Hunger". V francoskem filmu "Les Voleurs" igra petdesetletno učiteljico filozofije, ki se zaljubi in tudi seksa s petindvajsetletno študentko. Čudna je ta Catherine, če se spomnimo, da je prav ona prisilila ameriško lezbično revijo Curve - ki se je predtem imenovala po njenem priimku Deneuve - da spremeni naziv.

Fotografinja Aleksandra Vajd, sicer tudi sodelavka Lesba, je na natečaju za fotografijo leta 1998, ki jo razpisuje revija za kulturo Emzin, prejela drugo nagrado. Žirijo je prepričala s portreti ljudi, ki sicer formalno pripadajo cirkuškemu krogu, posneti in predstavljeni pa dobijo moč simbola vsega tistega, kar se dogaja zunaj tega kroga. Čestitamo!