|
|
Tisto, kar me v velikih mestih po svetu vedno znova fascinira, ni samo pestrost ras in iz njih izhajajoča različnost kultur in življenjskih stilov niti totalni hrup in vrvež, ki včasih meji že skorajda na kaos, niti urbanost in modernost ali celo neobremenjenost in sproščenost, pač pa to, da je vsaka ulica ali mestna četrt svet zase, geto, eksil za te in one, take in drugačne, in da vse skupaj vendarle funkcionira, koeksistira, skratka, živi in pusti živeti drugim. Pa naj gre za London, Berlin, Amsterdam, New York, San Francisco. Vseeno. To je to, si mislim, ko me pot zanese v eno teh mest.
Na cesti res vidiš vse mogoče - street life odslikava podobe prebivalstva nekega mesta, od yuppijev do marginalcev, od boemov do poslovnežev, od rokerjev, neopankerjev, reperjev do rejverjev, od džankijev do ekofajterjev, od transvestitov, gejev in lezbijk do skejterjev, od brezdomcev do uličnih glumačev. Multikulturalnost v prijaznem pomenu besede.
Ampak vse našteto bi ne bilo mogoče, če poprej ne bi obstajala dolgotrajna prizadevanja in vztrajnost različnih manjšinskih kultur in subkultur, ki odpirajo in ohranjajo nove prostore za druženje in družabnost. Od tod nove ideje, umetnosti, teorije, produkcije. Od tod imidži, stili, žargoni. Iz majhnih klubov. Iz subkulturnega undergrounda. Iz obrobnih prostorov nekega mesta. Šele potem, dolgo zatem, je možna artikulacija zahtev manjšinskih kultur znotraj mainstream ponudbe. Klubska kultura je eden bistvenih zagonskih in pogonskih mehanizmov za preživetje neke scene. Vse od norih dvajsetih v Berlinu ali Parizu pa do danes, ko so zahteve gejev, lezbijk, biseksualk, transseksualk in transvestitk po izenačenju pravic prav tako globalna tema kot vse večja brezposelnost ali izkoriščanje delovne sile v tretjem svetu. Uzakonitev istospolnih partnerstev že postaja norma, barometer za merjenje demokratičnosti neke države, eden izmed vstopnih vizumov v EU.
Da je svet res globalna vas, je v devetdesetih dejstvo. Stvari so vse bolj prepletene, soodvisnost vse večja. Naša življenja so vse bolj povezana s TV ekrani ali z ekrani računalnikov, ki nam omogočajo vstop na svetovno informacijsko avtocesto. Pa vendar nam ta očaranost z življenjem ob ekranih, z ekrani, na ekranih ne more dati niti približek tega, kar nam lahko da prijetna, odmaknjena in čisto življenjska atmosfera nekega malega kluba, kjer se lahko srečujemo, pogovarjamo in zabavamo. Zato je otvoritev dvajsetih kvadratnih metrov lezbičnega ozemlja v Ljubljani, kluba MONOKEL, zame osebno večja revolucija kot iznajdba računalnika ali mobitela. Brez slednjih lahko še zmeraj čisto solidno (pre)živim, brez lezbičnega kluba pa bi se počutila bistveno bolj izolirano. Slepo. V vsesplošnem bankrotu iluzij, v vse hujši, vse bolj zaostreni socialni realnosti, ki me obdaja v vsakdanjem živ-ljenju, je pač potreben nekakšen eksil. Je že tako, da vsakdo potrebuje svoj privatni Idaho. Svoj mali pobeg. Svoj prostor pod neskončno modrino neba.
Nataša Sukič Vegan