Kako pa je z lezbijkami v malih mestih? Kaj počnejo lezbijke, ki se v malih mestih nimajo možnosti družiti z drugimi lezbijkami, pravzaprav ena druge sploh ne opazijo in ne poznajo, ker v malem mestu pač nihče sploh ne ve, da so one ali pa katere druge lezbijke? Razen tega, da kdaj pa kdaj katera izmed njih napiše ali pa nariše kakšen lezbični grafit, vse ostale pa so potem vzhičene in od navdušenja kar skačejo po ulicah, češ, nisem edina, nisem sama, razen tega - stradajo. Opravičeno, saj je v manjših mestih, kjer vsak vsakogar pozna in vsi vedo vse o vsakomur, pritisk na lezbijke toliko močnejši in večji, ker so zaradi oddaljenosti od večjih, kulturno in socialno pestrej-ših mest, prebivalci vaških hišic in zaprašenih cest ob velikih Cerkvah mnogo bolj konzervativni, vtikajoči se in netolerantni. Tam so lezbijke, ko komaj spregovorijo besedo "lezbijka", poslane stran, pretepene, pobegle ali pa prepričane v to, da je z njihovimi hormoni nekaj grozno narobe. Ene se takoj, ob prvi možnosti, preselijo v večje mesto, kjer se lahko mirno, brez skrbi sprostijo v lezbičnem klubu, v lezbični atmosferi, plešejo z žensko, skratka tja, kjer se dogaja. Druge pa niti ne vedo niti se jim ne zdi pomembno, ali so ali niso lezbijke, to je njihova osebna, zasebna, intimna stvar. (We've heard that before, haven't we? ) Opravičeno. V malem mestu.

Pa vednar ni tako. Vsaj naj ne bi bilo. Kar zadeva zasebnost lezbijk, je res zasebno vse ostalo: s katero spiš, katero ljubiš, katero zaenkrat samo opazuješ, drugače pa je beseda lezbijka vse preveč politična, nesprejemljiva, odrinjena ali pa samo tiho, fino ignorirana (ne samo s strani heteroseksistične javnosti, temveč tudi s strani lezbijk samih. Res.), da bi si jo lahko vsakdo privoščil izgovoriti. Še posebej izgovoriti v istem stavku z besedo jaz. Povsod, ne samo v manjših mestih. Ob vseh današnjih svetovnih nazorih, splošni nestrpnosti, prihodih in odhodih papežev in Esmerald in vseh dogodkih, ki razburjajo tako javnost kot tudi mene in vsakega osebno (seveda vsakega na svoj način), je biti outirana lezbijka danes, v majhnem mestu, prekleto težko.

Ko hodiš po ulici in se prepuščaš svojim hormonom, se obračaš za ženskimi nogami, gledaš krila, gledaš pod krila, ko se med posedanjem po lokalih spogleduješ z ženskimi očmi, ki srkajo kavo za sosednjo mizo, ko se z žensko sprehajaš po parku, z roko v roki ... nič pornografije, nič golote, ne prepovedanega, kaznivega niti ne zlobnega ali pa nasilnega, pa vendar je to prava revolucija v malih mestih. Ali pa se samo ustavijo, obrnejo za tabo in strmijo. Strmijo. In tako še dolgo, dokler ne izgineš za vogalom. To vemo vsi, takoj ko stopiš na ulico, se zavedaš, da bo strmel vsak, ki lahko vidi in slišal vsak, ki to lahko. Tako. Skratka ljubezen, ki je deležna neverjetne pozornosti že samo na ulici, pravzaprav samo na ulici. V nobe-nem tedniku, mesečniku iz malih mest ne pišejo o lezbijkah, v nobenih še tako alternativnih klubih malih mest se niti enkrat na pet let ne zgodi lezbični koncert, performans, literarni večer, okrogla miza, o lezbičnih grafitih v malih mestih sploh ne moremo govoriti v množini. Niti ne v dvojini. In zakaj? Zaradi ignorance, neobveščenosti in neupoštevanja lezbične populacije? Nihče ne organizira ničesar za lezbijke, niti lezbijke same ne organizirajo ničesar za lezbijke, zase. Vsaj uradno ne. Strah? Ja. Ali bolje: pomanjkanje poguma. Nihče o lezbijkah ne piše, ker nihče pravzaprav ne pozna nobene lezbijke, ki bi imela za povedati karkoli o sebi kot o lezbijki. Nekaj neosebnega, brez jamranja, brez solz, politično, naravnost. In na glas. Z imenom in obrazom. V malem mestu. Niti lezbijke same (v malih mestih) ne pišejo o sebi. Morda ker se v tej identiteti ne (z)najdejo ali ker se nočejo ali pa ker se jim ne zdi pomembno. Everybody's important.

A grem raje v večje mesto. Na sceno, k lezbijkam, novim idejam in dejanjem naproti. Kot vse ostale. Zaenkrat. V malem mestu napišem grafit, gledam za ženskami, se spogledujem z njimi, jih osvajam, pa še to vedno opazijo samo drugi, ne lezbijke. Nobena lezbijka. V manjših mestih so lezbijke še vedno tihe, nevidne, ne opazijo niti mene, papirnate. Pih. In odpihne jih v večje mesto. Kot mene.

Sara Lubej