"Genetova proza, zlasti roman 'Naša Gospa Cveta', je zame ena najboljših poezij. V sebi združuje in komunicira z ogromno pahljačo družbenih vlog v erotičnem oboževanju in včasih dobesedno morilskem odporu do sprenevedanja družbe. Ne homoerotična literatura sama po sebi, temveč literatura homoseksualcev in lezbijk je pogosto bolj intimna, problemska, kaže večji uvid v družbene prepovedi, človekove zavrtosti in odtenke ljubezni kot heteroseksualna. Zato, ker trpi ljubezen, ki je družbeno prepovedana ali nepriznana. Na večini področij nam vladajo ljudje, ki so emocionalno in erotično nerazberljivi, skriti, prikriti."

Vida Mokrin Pauer, pesnica, pisateljica, literarna urednica revije 'Primorska srečanja', "Književni listi", Delo, 11.6.1998

"Delta", revija za ženske študije in feministično teorijo, je v svoji 3./4. številki (1997) obeležila spomin na dva pomembna manifesta, stopetdeseto obletnico Komunističnega manifesta ter sedemdeseto obletnico nastanka teksta "Lastna soba", feminističnega manifesta izpod peresa Virginije Woolf. V reviji je, poleg tako osnovnih tekstov, kot je denimo "Al' nisem ženska?" Sojourner Truth ali "Pravice ženske" Olympe De Gouges, ponatisnjen tudi celoten manifest lezbične sekcije ŠKUC - LL, "ki pri nas obeta končni prelom s tradicijo državnofeministične lezbofobije", kot je uredništvo zapisalo v uvodniku.

Reakcija
Pogled Zahoda: "Najbolj progresivna dežela v Vzhodni Evropi - glede lezbičnih in gejevskih tem - je, po Rennejevi, Slovenija. Tam deluje feministična in lezbična skupina Kasandra z občasno odprto kavarno in informacijskim centrom."

Carol Anne Douglas, recenzija knjige "Ana's Land: Sisterhood in Eastern Europe", ur. Tanya Renne (WestView Press, 1997); Off Our Backs, marec 1998.

Iz zadnjih mesecev aktivnega lezbičnega dogajanja (zakonska priprava re-gistriranega partnerstva za geje in lezbijke; izid pete številke Lesba ter izid zloženke "Izobraževanje proti homofobiji"; okrogla miza "Zakaj se je lezbično-gejevsko gibanje razvilo v Ljubljani in ne v drugih mestih v Sloveniji?" v mariborski Kibli 25.4.1998; izbor mistra geja in miss lezbijke v K4 26.4.1998; otvoritev prvega lezbičnega bara "Monokel" v Sloveniji 15.5.1998; prva oddaja "Lesbomania" na RŠ, 6.6.1998; okrogla miza "Feministični in lezbični tisk" v klubu Monokel 19.6.1998) lahko hitreje izluščimo tudi odzivnost in kvaliteto komentiranja le-tega v dnevnem tisku v Sloveniji. Slika velja le za tromesečje med aprilom in junijem. Medtem ko "Dnevnik" zelo angažirano in redno spremlja dogajanja na lezbični sceni in je popolni No. 1 v podpornem medijskem smislu, medtem ko mu dokaj hitro sledi "Večer", pa je "Delo" - da o "Slovenskih novicah", sploh pa o prilogi "Ona", niti ne govorimo - spet povsem poniknilo. "Delo" se je znova premaknilo v izdelovanje cirkusa: na mestu poročanja je bilo ob izboru mistra geja in miss lezbijke in ob tem objavilo prispevek z naslovom "Alternativci za vsako ceno", bili pa so tudi na dunajski paradi, kjer se je novinarju porodila 'reportaža & zani-mivost' z naslovom "Neenakopravnost istospolnikov". Skovanka 'istospolniki' se v zadnjem času zelo pogosto pojavlja v medijih in deluje kot neke vrste še vedno homofobični kompromis med politično korektnostjo, ki zahteva etično noto v go-voru o gejevstvu in lezbištvu, ter vztrajno sumničavostjo, zadržanostjo, srditostjo in odporom do "tistih".

Spet. Na predavanju Aljoše Kolenca v Galeriji Kapelica v K4 1.6.1998, z naslovom "O psihopatologiji vsakdanjega življenja", je beseda tekla o transvestiji in transseksualnosti. Ker je organizator predavanja - bojda spričo marketinških potez - v medijih napovedoval govorjenje tudi o psihopatologiji vsakdanjega življenja in homoseksualnosti, je predavatelj že uvodoma povedal, da se bo nekoč gotovo spustil tudi v obravnavanje lezbijk in gejev. Tokrat smo poslušali razlage o tem, kako se v transvestitih in transeksualcih dogaja neuspešno razreševanje psihoze, simbolne kastracije, Ojdipovega kompleksa, zaprečenega Subjekta, vse pa se spočne s prvobitno hordo in umorom praočeta. Transeksualci so namreč, kot je predavatelj povedal, citirajoč različne življenjske primere iz Delove rubrike "Svet so ljudje", nesrečni in svoje odločitve obžalujejo. Problem, ki bi se moral predavatelju postaviti, se tiče tudi odziva publike, ki je na tako postavljeno razlago seveda zastavljala vprašanja in pripombe, kot so, "kako se torej izogniti psihozi" ali "feministke se, ko tako nasilno hlepijo po moči, ulovijo na isti štos" ipd.

"Drugi dogodek je star štirinajst dni. Zgodil se je v popoldanskem času ob eni od gramoznic ob reki Muri v bližini Dokležovja. Trije učenci višjih razredov bakovske OŠ so se odpravili na kopanje. S seboj so vzeli tudi nekaj alkohola. Ko so ga popili, so se menda začeli otipavati in se 'igrali' še druge spolne igrice. Kako daleč so šli pri tem, ni znano, le eden od učencev je doma staršem menda potožil, da se mu je na kopanju zgodilo nekaj nenavadnega. Kot je povedal ravnatelj šole Janko Rožman, so govorice prišle na uho tudi njemu in učiteljem. Razrednika učencev in šolska pedagoginja so se z učenci pogovorili. Ti so priznali, da so se menda otipavali, kaj več pa niso povedali. O vsem je šola obvestila tudi starše. Fantje, ki živijo v socialno neurejenih družinah, zdaj normalno obiskujejo pouk."

Ivan Gerenčer, "Spolno nasilje med prekmurskimi šolarji", Kronika, Delo, 5.6.1998

"Možakar je delaven in ponosen in spričo katoliške zavezanosti trajni ohranitvi zakonske zveze ob frigidni ženi ni našel drugega izhoda kot pot v alkoholizem. Problem je komajda rešljiv, kajti seksualno zavrta (invalidna!) žena s feministično obsedenostjo terja idealnega princa, ki bi pravzaprav moral biti skopljenec. Seksualna terapija dolgo traja, preden žena blagovoljno spet 'pripusti' moža. Do takrat pa naj princ kar masturbira, čeprav je tudi to silno grešno dejanje. Tako imamo dovolj dela psihiatri in spovedniki. Na ta način seksualno zavrte žene (ki so med Slovenkami v večini) ustvarjajo alkoholike! Z razvojem feminizma vse več."

Dr. Janez Rugelj, "Dnevnik/2", Sobotna priloga, Delo, 13.6.1998

"Po njenem mnenju skoraj ni več moškega, ki bi bil sposoben opravljati vse navedene vloge. Pritrdil sem ji, saj se zavedam, da je moja terapevtska skupnost feminizirana in precej feministična, kajti žene prekašajo veliko večino moških, kar ustvarja ozračje propadajoče civilizacije. V dosedanji človeški zgodovini so možje daleč prekašali gospodarske sposobnosti žensk, zdaj pa smo priča nadpovprečnemu delovanju žensk, porajajočemu se feminizmu in matriarhatu ter begu moških iz družine. Srečujemo se z 'odsotnim možem' in 'odsotnim očetom'. Moški postajajo vsestransko šibki (tudi število njihovih semenčic upada!) in se pred sposobnejšimi in kastrirajočimi ženskami umikajo k ljubicam, v ahasverske poklice, v alkoholizem in samomor. Pač se ne pustijo terorizirati ženskam, ki so obsedene s feminizmom."

Dr. Janez Rugelj, "Dnevnik/3", Sobotna priloga, Delo, 20.6.1998

"Sicer pa bo komu morda v tolažbo, če povem, da sem prejšnji teden prvič osebno spregovorila s slovito filmsko zvezdo Jane Seymour. Precej postarana dama meri kakih meter petdeset, suha je tako, da bi se ob njej zjokale še Kraljevske mesnine, in o njenih nogah je pametno molčati. Moram reči, da bi rajši videla, ko bi je nikoli ne spoznala." Body fašizem 'velikanke ženskega časopisja na Slovenskem'.

Bernarda Jeklin, "Na begu pred Esmeraldo", Nedelo, 5.7.1998

Pripravlja: Nataša Velikonja