Posledica tega je, da posameznik ali skupina ljudi išče načine, kako bi družbi posredovali svoje sporočilo. Če je to sporočilo družbeno sprejemljivo, ima možnost sporočanja preko ustaljenih medijev. Če pa hoče posredovati svoje mišljenje, načela ali način življenja širši družbeni množici, ki le teh ne sprejema, nastopijo težave. Težko najde primeren medij zase.

Grafit je tak medij. Vsem dostopne ulice in stene so dobro ozadje, na katerega se lahko kaj napiše ali nariše. Tako se z grafiti največkrat izražajo marginalne skupine ali posamezniki. Grafit je torej specifičen medij in specifične so tudi teme. Najdemo lahko vse od političnih, športno navijaških, glasbenih, humorističnih, do čisto subjektivnih idej. Lahko so to že prej izoblikovana sporočila ali pa le izraz trenutnega razpoloženja. Vsi različni grafiti kažejo na različnost ljudi, ki živijo z nami in okrog nas. Bistvo grafita je, da svetu sporočimo: sem tukaj, sem akti-ven(a).

In temu, da se v posamezniku ali skupini porodi želja, da gre in ustvari grafit, mora botrovati močna potreba po izražanju. Dosti močnejša, kot če bi povedal sočloveku, kajti z grafitom poveš vsem (ki ga bodo videli). Bistvena komponenta pri grafitih je tudi anonimnost. Redko se najde grafit podpisan z celim imenom in priimkom. Eden od vzrokov je vsekakor v tem, da bi ideje, ki jih želimo predočiti javnosti, povzročile zgražanje širše družbe. Drugi, "resnejši" vzrok je nezakonitost pisanja grafitov. Kajti pisanje grafitov se smatra kot prekršek ali celo kaznivo dejanje. V uradnem listu RS (letnik 1974, številka 16, 5. točka, 7. člen) najdemo v zakonu o prekrških zoper javni red in mir zapisano: "... Prepovedano je pisati ali risati po fasadah zgradb, ograjah in na drugem javnosti dostopnem kraju, nespodobne ali neprimerne napise, izreke, gesla, risbe in podobno, kar žali javno moralo ali narodno in politično zavest občanov. ..." Grafit se torej smatra kot prekršek, prekrški pa se v splošnem kaznujejo z denarno kaznijo od 10000 do 100000 tolarjev. Če pa pišeš po tuji lastnini in jo s tem poškoduješ, pa gre za kaznivo dejanje in te lahko čaka kazen do dveh let zapora. V obeh primerih policiji ni potrebno ukrepati, če opazijo, da se vrši pisanje grafitov. Ukrepalo naj bi mestno redarstvo oziroma lokalna skupnost. Policija posreduje šele po prijavi. Če te prijavi lastnik stene, ograje ipd. na katero si pisal, ali pa če se nekomu zdi tvoj grafit žaljiv ali neprimeren. V slednjem primeru nadalje odloča sodnik(ca) za prekrške, če je res šlo za žaljiv ali neprimeren grafit.

Kljub temu pa se grafiti še vedno pišejo. Funkcionirajo kot opomin družbeni sredini, njenim vrednotam in institucijam, da obstajajo tudi še takšni drugačni od večine. Lezbičnost je občutljiva tema, ki jo širša družba še vedno težko sprejme. Grafiti z lezbično vsebino navadno izražajo problematiko neenakopravnosti, poudarjajo enakost ali pa potrjujejo obstoj lezbijk. Če je dosti lezbičnih grafitov, to v očeh družbe pomeni, da je dosti lezbijk. In bolj kot je nekaj množično, bolj se smatra za "normalno". In to, da je lezbičnost nekaj "normalnega", nekaterim, ki živijo drugače in lezbijk ne razumejo ali jih celo zavračajo, še zmeraj ni jasno. Takšne ljudi lezbični grafit provocira in jih morda spodbudi k razmišljanju. Upajmo.

Urška Recer