Pravice lezbijk niso drugorazredna zadeva; so del najosnovnejšega vprašanja, ki je skupno vsem Evropejcem: kako zagotoviti enake možnosti za vse. (Sonya Andermahr, 1992)

Za lezbijke je diskriminacija na delovnem mestu ključen problem, ki povezuje vse evropske istospolno usmerjene ženske, trdi Gill Velentine v svojem članku o antilezbični diskriminaciji in spolnem državljanstvu v EU. V zadnjih štiridesetih letih je delež zaposlenih žensk v evropskih in severnoameriških državah pospešeno naraščal, vzporedno pa je naraščalo tudi število zaposlenih lezbijk. Raziskave kažejo, da je večina lezbijk v zahodnem svetu po službah ali pa išče zaposlitev, le en odstotek se jih je označil za gospodinje. Da večino lezbijk najdemo na trgu delovne sile je (poleg emancipiranosti) posledica dejstva, da nimajo drugih možnosti, še zlasti v tistih državah, kjer istospolne poroke niso legalizirane. Po drugi strani ženske zaslužijo bistveno manj kot moški in zato teže vzdržujejo svoje partnerice. Zaradi velike odvisnosti od trga delovne sile so enake možnosti na delovnem mestu še toliko bolj pomembne za ekonomsko preživetje lezbijk.

V Sloveniji je delež zaposlenih žensk že tradicionalno visok. Leta 1996 je bilo med delovno aktivnim prebivalstvom 46,7 odstotka žensk, delež žensk med zaposlenimi pa dosega 48,8 odstotka. V zadnjih letih lahko razbiramo tudi jasen trend naraščanja samozaposlenih žensk, med vsemi samozaposlenimi se delež žensk približuje 30 odstotkom. Podatki o zaposlenosti po dejavnostih kažejo, da so najbolj feminizirane dejavnosti zdravstvo in socialno varstvo, kjer delež žensk presega 80 odstotkov, sledita izobraževanje in kultura s 67,3 odstotka žensk, gostinstvo in turizem s 66,9 odstotka žensk, trgovina s 61,3 odstotka žensk. Ženske pomenijo tudi več kot polovico med zaposlenimi v finančnih, tehničnih in poslovnih storitvah (54,3 odstotka), skoraj polovico pa jih je tudi med zaposlenimi v javni upravi, skladih, združenjih in organizacijah (48,7 odstotka).

Trend, na katerega kaže opozoriti, je gotovo naraščanje stopnje brezposelnosti žensk. Delež brezposelnih moških se zadnjih pet let ves čas znižuje (leta 1993 je stopnja brezposelnih moških dosegala 9,9 odstotka, lansko tretje četrtletje je upadla na 6,8 odstotka), stopnja brezposelnosti pri ženskah pa se je medtem precej poslabšala (leta 1994 je bila 8,4 odstotka, leta 1995 se je znižala na 7 odstotkov in se tako obdržala tudi leta 1996, lansko tretje četrtletje pa se je povzpela na 7,6 odstotka). Kaže tudi dodati, da so omenjeni podatki računani po metodologiji ILO (Mednarodne organizacije za delo), po klasičnem zajemanju podatkov pa so stopnje skoraj dvakrat večje. Na Vladnem uradu za žensko politiko tudi ugotavljajo, da podatki o starostni strukturi breposelnih oseb po spolu kažejo na slabše zaposlitvene možnosti žensk v novih pogojih gospodarstva. K temu prispevajo starševstvo in skrb za otroke, družine in dom, ki se pripisujejo samo ženskam. Nekatere kategorije brezposelnih žensk tako postajajo vse manj konkurečne na trgu delovne sile. Za učinkovito reševanje teh težav se na Uradu sklicujejo na predlog zakona o delovnih razmerjih in med njimi je za lezbijke še zlasti uporaben tisti segment, kjer bo delodajalcu pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi preprečeno postavljanje najrazličnejših vprašanj iz kandidatkinega zasebnega življenja. V praksi se namreč pogosto dogaja, da je delodajalcu pomembnejši zakonski stan in število otrok kandidatke kot pa izobrazba, izkušnje ali znanje jezikov. Urad za žensko politiko zato opozarja na 24. člen v predlogu zakona o delovnih razmerjih, s katerim je delodajalcu prepovedano, da bi od kanditatke ali kandidata zahteval podatke, ki niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem.

Predlog novega zakona

Poleg splošne diskriminacije, ki so je lezbijke deležne že zato, ker so ženske, je v predlogu zakona o delovnih razmerjih predviden tudi 6. člen, ki med drugim izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. V celoti se 6. člen glasi takole:
1. Delodajalec ne sme iskalca zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidata) ali delavca postavljati v neenakopraven položaj zaradi rase, barve kože, spola, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin.
2. Ženskam in moškim morajo biti zagotovljene enake možnosti in enaka obravnava pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah, nagrajevanju, odsotnostih z dela, delovnih pogojih, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. (Zakon je bil v prvi parlamentarni obravnavi oktobra 1997)

Raziskava, ki jo je leta 1984 opravila britanska skupina "Lesbian Employment Rights" kaže, da je 151 med 171 lezbijkami doživelo kakšno obliko anti-lezbijanizma na delovnem mestu. Leta 1994 so pri britanskem "Stonewallu", gibanju za enake pravice gejev in lezbijk, izpeljali podobno raziskavo o izkušnjah gejev in lezbijk. Šestina med 1.873 anketiranimi je trdila, da so doživljali diskriminacijo, petina vprašanih je sumila, da jo doživljajo, osem odstotkov jih je bilo odpuščenih zaradi spolne usmerjenosti, polovica jih je doživela nadlegovanje, četrtina pa je odgovorila, da jih je bilo preveč strah, da bi kandidirali na določena delovna mesta ali pri določenih delodajalcih. Najnovejša Stonewallova raziskava, ki so jo izvedli med 2000 lezbijkami in geji, kaže, da kar dve tretjini anketiranih ne razkriva svoje spolne usmerjenosti na delovnem mestu. V neodvisni raziskavi Social and Community Planning Research, ki so jo opravili med 600 heteroseksualci, so ugotovili, da kar tretjina vprašanih ne bi želela zaposliti kandidatov, če bi vedeli, da so istospolno usmerjeni. Po drugi strani pa se dve tretjini heteroseksualcev strinjata, da bi morali spisati protidiskriminacijsko zakonodajo za zaščito istospolno usmerjenih, poročajo v prilogi Equality 2000, skupni izdaji Gay Timesa in Stonewalla.

Čeprav je v Veliki Britaniji več prijavljenih primerov diskriminacije lezbijk na delovnem mestu kot v drugih evropskih državah, to še ne pomeni, da je drugod nadlegovanja dejansko manj. Sodeč po poročilu italijanske raziskovalke Vere Squarcialupi, je diskriminacija na delovnem mestu skupna izkušnja lezbijk v Evropi. V poročilu, ki ga je napisala že leta 1984, ugotavlja, da so evropske zakonodaje sicer tolerantne glede homoseksualnosti med odraslimi, kljub temu pa ne zagotavljajo nobene zaščite pred diskiminacijo. Opozorila je tudi na varnostne mehanizme, s katerimi se lezbijkam in gejem otežuje rekrutiranje v javne službe po Evropi, lezbijke pa se sistematsko izključuje iz nekaterih služb, denimo iz vojske. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi leta 1991 v "The Iceberg Report, Anti-homosexual Discrimination in Europe 1989-90". Zaposlovanje ali napredovanje lezbijk in gejev je v evropskih vojaških sistemih omejeno s posebnimi zakoni. V Italiji je istospolna usmerjenost že podlaga za oznako "nesposobnosti za služenje", v Nemčiji pa istospolno usmerjenih sicer ne izključujejo, vendar pa ne morejo napredovati v vojaški hierarhiji. V Veliki Britaniji so med 1987 in 1989 izključili kar 196 istospolno usmerjenih žensk in moških iz vojske. Leta 1994 je britanski minister za obrambo javno priznal, da so sestavljali seznam žensk, ki jih je preiskovala vojaška policija zaradi suma lezbičnosti, zbirali pa so tudi imena njihovih partnerk ali znank. Da ne gre za zgodovino, temveč aktualen problem, kaže najnovejše Stonewallovo poročilo (11.7.1998), da je Terry Perkins, ki so ga leta 1995 odpustili iz Kraljevske mornarice zaradi spolne usmerjenosti, izgubil tožbo na visokem sodišču. Hkrati pa pravniki opozarjajo, da bodo takšno prakso morali v Britaniji kmalu opustiti. Amsterdamska pogodba namreč prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti; v britansko zakonodajo bodo morali vključiti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Ker bo morala britanska vojska prej ali slej opustiti diskriminacijo homoseksualcev, Stonewallovi aktivisti predlagajo, naj to storijo že zdaj.

Med poklice, ki terjajo obvezno heteroseksualnost, sodi tudi poučevanje, ugotavlja Khayattova v svoji knjigi o nevidni prisotnosti lezbičnih učiteljic. Avtorica trdi, da morajo učiteljice ravnati v skladu z družbeno predpisano vlogo nežne in spodobne ženskosti in dajati vzor moralnosti za mlade ljudi, zato je heteroseksualnost sama po sebi umevna. Lezbična učiteljica je pravo protislovje takšni podobi in zato obstaja velika verjetnost, da bo njena izprijenost fizično ali ideološko vplivala na otroke. Leta 1980 je namestnica ravnateljice v Belgiji v televizijski razpravi izjavila, da je bila njena kariera ovirana zaradi lezbičnosti. Delodajalec (lokalne oblasti) jo je nemudoma odpustil, ker je namenoma izzivala delodajalca z izjavo, da je bila homoseksualnost prepreka za njeno napredovanje in da je ravno tako nevarno zaupati ravnateljstvo dvem moškim. S tem naj bi izzivala integriteto in moralnost svojih nadrejenih. Učiteljica se je pritožila na Evropski Svet, vendar so jo zavrnili z razlago, da javni uslužbenci ne smejo neupravičeno kritizirati nadrejenih. Zavrnila jo je tudi Evropska komisija za človekove pravice.

IBM: ugodnosti za istospolne partnerje

Diskriminacija lezbijk na delovnem mestu se nadaljuje tudi pri zagotavljanju drugih ugodnosti, ki jih delodajalci dajejo "družinam". Heteroseksualna družina naj bi dopolnjevala delovno mesto, ker zagotavlja kontinuiteto, počitek in rekreacijo, ki jo delavci potrebujejo za produktivnost, gej življenjski stili pa naj ne bi bili stabilni in zato ne morejo zagotavljati obnove. Evropski delodajalci pogosto prevzemajo paternalistični pristop in zagotavljajo zdravstveno zavarovanje in druge ugodnosti za družinske člane zaposlenih. To seveda ne velja za lezbične partnerice in njihove otroke. Ob tem kaže za vzor omeniti ameriško družbo IBM, ki istospolnim partnerjem zaposlenih zagotavlja enake ugodnosti kot heteroseksualnim.

Delodajalci torej praviloma organizirajo in reproducirajo hete-roseksualno hegemonijo na delovnem mestu. Večina heteroseksualcev svobodo za javno izražanje seksualnosti razume kot samo po sebi umevno. Ljubezenski odnosi in spolne izkušnje so najbolj običajna tema pogovorov med delovnim časom. Številne lezbijke, ki se zavedajo možnosti diskriminacije delodajalcev ali kolegov, svojo usmerjenost skrivajo ali pa fabricirajo heteroseksualne izkušnje. Posledično to pomeni ostro ločevanje med domom in delovnim mestom; izogibanje družabnim dogodkom in zabavam pri kolegih. Raziskave kažejo, da se zaradi takšnega umetnega ločevanja med javnim in zasebnim lezbijke počutijo odmaknjene od kulturnih vzorcev na delovnem mestu, težko se vklopijo v socialno omrežje med kolegi, še teže pa navežejo prijateljstva. Če se izogibajo obredom drobnega obrekovanja na delovnem mestu, lahko lezbijke označijo za nekooperativne, to pa je lahko odločilna ovira pri napredovanju. Britanska zdravnica, lezbijka, je dala takšno izjavo za Guardian: "Moje družabno življenje je ovito v skrivnostnost, izogibam se nevljudnim vprašanjem in pogosto napletam laži. Nisem paranoična; prepričana sem, da bi večina mojih kolegov ostro nasprotovala moji spolni usmerjenosti, nekateri pa bi postali sovražno nastrojeni."

Skratka, če se lezbijke še nekako izognejo formalni diskriminaciji delodajalcev, veliko teže ubežijo pred homofobičnostjo kolegov. V knjigi intervjujev z britanskimi lezbijkami in gej policijskim osebjem je zapisana tudi zgodba neke detektivke. Spominja se, da so bila vsa stranišča na policijski postaji popisana z grafiti o njej, kolegi pa so ji za novoletno darilo kupili vibrator. Tako ali drugače zaposlovalne prakse omejujejo in pripisujejo manjšo vrednost delu seksualnih manjšin in utrjujejo dominantne pravne ter moralne seksualne standarde.

Diskriminacija na delovnem mestu nikakor ni le posledica pomankanja pravne zaščite, povzročajo jo kulturni pritiski, ki utišajo lezbijke tudi takrat, ko je zakonodaja tolerantna. Naravnanost in ideo-logija v neki družbi (doma, v skupnosti in cerkvi) pogojujeta zaposlovalne prakse, kulturo in odnose. Tudi sposobnost lezbijk, da se zoperstavijo heteroseksizmu, je praviloma odvisna od opore, ki jo dobijo pri lezbičnih in gej političnih skupinah in socialnih omrežjih. V Sloveniji nimamo nobene "študije primera" diskriminacije lezbijk na delovnem mestu, podobno je na Hrvaškem in v drugih jugoslovanskih republikah. Zato ste v članku lahko brali le suhoparne povzetke primerov iz tujih držav (po nekaterih ocenah je v EU 32 milijonov gejev in lezbijk). Pisali smo torej o navidezno neobstoječem problemu. Na hitro lahko sklepamo,da takšnega primera ni, ker lezbijke o tem ne želijo javno spregovoriti, "neoutirane" pa tako ne morejo imeti težav z diskriminacijo. Lahko pa predpostavljamo, da bi "primer" spodbudil odpiranje javne razprave o tej temi in kanaliziral kolektivno socialno in politično energijo seksualnih disidentov, skratka, da bi deloval kot katalizator za nadaljnji razvoj lezbičnega in gej gibanja in queer politike, povečal solidarnost in utrdil povezave z mednarodnimim aktivizmom.

Nataša Koražija