Socialna izključenost je dandanes ena od realnosti Evropske Unije (EU). V njej živi 52 milijonov revnih, od 3 do 5 milijonov brezdomnih ali tistih brez dostojnega stanovanjskega standarda in 17,9 milijonov brezposelnih oseb, med katerimi je 9 milijonov dolgotrajno nezaposlenih, 5 milijonov brezposelnih pa so mladi pod 25 letom starosti. Vse bolj se postavlja problem "nove revščine": če sta bila vzroka "stare revščine" starost ali bolezen, pa "nova revščina" obsega določene socialne skupine, ki so ranljive zaradi svoje marginaliziranosti. Smernice, s katerimi naj bi EU razrešila krizo zaposlovanja, ki poleg brezposelnosti vključuje še vsaj nestabilnost delovne prihodnosti in težavnost pri doseganju delovnih izkušenj, so zgrajene okrog štirih osnovnih točk, stimuliranja podjetništva in samozaposlovanja, povečevanja možnosti zaposljivosti oziroma prilagodljivosti in politike enakih možnosti.

Politika enakih možnosti je usmerjena v zagotovitev starostne, etnične, spolne enakosti in enakosti glede seksualne orientacije. Skupine, ki so slabo reprezentirane v shemi aktivne zaposlenosti, prizadeva spolno in etnično razslojen trg dela, nestabilnost ali začasnost dela, ki ga trenutno opravljajo, različne oblike odkrite ali zastrte diskriminacije, neenake plače, tradicionalno razumevanje delitve dela. Ena večjih ovir k zaposljivosti je diskriminacija; mnogo ljudi je zaposljivih, vendar pa lahko različni predsodki preprečujejo dostop do trga dela. To velja predvsem za hendikepirane, deprivilegirane skupine in osebe, ki prihajajo iz manjšinskih skupin. Najvišje stopnje brezposelnosti v EU predstavljajo ženske, kar je pomenljivo, če hkrati vemo, da se je participacija žensk na trgu dela v EU dvignila od 46 % v letu 1975 k 57 % v letu 1997. V Sloveniji se, nasprotno, že opaža trend padca zaposlenosti žensk oziroma dvig regi-strirane brezposelnosti žensk. Oba načina nižanja stopnje žensk na trgu dela, evropski in slovenski, sta le dva obraza diskriminacije na področju dela.

Brezposelnost je povezana s socialnimi težavami, z izgubo kvalifikacij in samozavesti ter s tveganjem popolne izključenosti iz trga dela ali sploh iz družbe in tako povečuje ekonomske in statusne neenakosti. Akademske stroke, ki se ukvarjajo s problemom nezaposlenosti in socialnimi odnosi, izpostavljajo dva pristopa: prvi je t.i. teorija izpostavljenosti, po kateri situacija brezposelnosti vodi v druge socialne probleme. Drugi pristop je t.i. teorija izbora, ki trdi obratno, in sicer, da osebe s slabšimi življenjskimi pogoji prej padejo v socialne probleme, torej tudi v brezposelnost. Kakorkoli že, raziskave kažejo, da je prej brezposelna deprivilegirana mladina, priseljenci, begunci, etnične in rasne manjšine, slabo izobraženi, geji in lezbijke.

Odnos med zaposlenostjo in lezbičnimi življenjskimi stili v Sloveniji so nekoliko osvetlili rezultati ankete "Komunikacijski prostori lezbijk", ki sem jo opravljala med lezbično in biseksualno populacijo pozimi 1998. Med lezbijkami in biseksualkami, ki obiskujejo "eksplicitno" lezbično sceno v Ljubljani (anketa je bila opravljena med 100 lezbijkami ali biseksualkami) ali imajo z njo kakršenkoli kontakt, je le 24 % tistih, ki so redno ali začasno zaposlene, 11 % je samozaposlenih, 2 % sta 'na čakanju', 13 % je brezposelnih, 44 % je študentk oziroma dijakinj, 1 % pa ima upokojenski status. Takšna slika nam gotovo lahko pove naslednje: na lezbično sceno prihajajo lezbijke ter biseksualke v "socialno fluidnih" življenjskih situacijah, to je, v času šolanja ali z nizkim oziroma sploh nikakršnim formalnim delovnim statusom. Nizek odstotek lezbijk in biseksualk, ki so zaposlene in tudi obiskujejo sceno, vodi do ugotovitve, da obstaja na področju zaposlovanja v Sloveniji visoka stopnja različnih oblik diskriminacije lezbijk/biseksualk. Lezbijke/biseksualke nimajo na področju dela v RS nikakršne varnosti, ki bi jim zagotavljala inkluzivnost lastne seksualne izbire. Stanje tolerance v RS omogoča lezbijkam socialno življenje le do vstopa v t.i. socialno 'zrelost', 'odraslost' (do 27. leta). Lezbijke, ki so zaposlene, raje ne tvegajo družabnosti na sceni oziroma odidejo iz scene tedaj, ko se konča 'šolska ali mladostniška prostost': večina anketiranih sodi v starostno skupino, rojeno med leti 1970 in 1980, upada pri skupini, rojeni med leti 1960 in 1970 ter je skoraj izjema pri letnikih, kot so, denimo, 1943, 1953 ali 1959. Torej, brezposelne lezbijke. Ena poglavitnih zadev, pomembnih za ohranjanje socialne kontinuitete, je - poleg doslednega uresničevanja "politik enakih možnosti" - potemtakem gotovo tudi lezbični sindikalizem. Next millenium!

Nataša Velikonja