(Mladinska knjiga, Ljubljana 1980)

vožnja
nosi velika rjava sončna očala, še vedno kadi
in se pripravlja k fotografiranju. fotografira
me. oblačila in okolica se izrazito skladajo.
prevladujejo odtenki sive.

še svetlejši dan, celo z bledim soncem, z rumeno
travo. pot v hribih je skrita za velikanskim
spomenikom, še bolj stran, za zelenim drevjem je
stara stavba, velika in veličastna, grad. okolico
je zapadel dež.

ali je intimnost s prikaznijo naslednje osebe
in z vstopom v zaprt prostor večja ali manjša?
na sliki na steni je še naslednja oseba,

tvoje sanje, moja draga

z antikvarnim ključem odpirava vrtna vrata. siva
puščavska trava do prsi, na policah krhke skodelice
iz obdobja ming. obirava grah, velik kot buče. je
minilo stoletje, je minila noč je pravo vprašanje.

sanjaš me, kako z volčjimi zobmi trgam zrezke v
obliki vijoličastih majic, drugič me sanjaš v
vrtu, ki je bil zraven tvoje hiše. ne ljubiva istega
človeka. tretjič me sanjaš, kako te zapustim brez nog
v zastrupljeni savani. v prvem mraku ima cerkev na
hribu še rahlo senco barve, zvezde skakljajo v
daljnogledu, dvojna mavrica okrog mesca, jupitrova zima
je.

ko bo s čudovito gladkim gibom ukazala finale

v izseljenem prostoru bojo ostale rastline.
poletje bo moralo biti suho in vroče za pogovor,
stari pozni večeri, s ceste v odprta zatemnjena
okna. glasba sega na vrt, nekoliko na cesto. bonboni
v balonu za deklico, ki se v takih dneh skrije.
za tistega, ki mimogrede reče kaj prijaznega,
počitek na kamniti apolonovi rami. dolgi dnevi
prehojeni.

ko je ukazovala glasbenikom, svojim vazalom, je
imela ozke japonske oči. gong in harfa, zelen park
gnezdo za črno nuno. dan za dnem daljši, roke na
mizi pripovedujejo k tihemu glasu. z vekami nič več
ne utripa.

novoletna

pela je, kot da vse ve in se mi posmehuje.
s črno rožo na čelu, bosa, morska, med vsemi
omaganimi. spi kot vila. spi z osmimi
medvedki. ureja vrt. seli se. striže se.
smeje se. sporoča mi. pride k meni, s sedem-
krat zaklenjenim srcem. maj je.

leto 76, leto bengaličnih ognjev! zgodnje
rosne ure v tujih krajih, v velemestih in
na morju. rdeče, rumeno in zeleno leto. (svet
je bil zaprt zame in jaz zanj! mrzlo sva
shajala v molku.) ma charmante, my divine.
možje pa hodijo po stopnicah gor in dol,
nekaj časa mirni, nekaj časa besnijo.

zanimanje čolnarjev za ob reki sedeče

in trikrat sta priplula plavooka mlada
favna, se nasmehnila čez tolmune in že
vse je delal večer z drobnimi vali. in že
so prikorakali ljudje iz evrope.

lovski prizori na rdečem platnu

padci nikamor, ne gor ne dol, na nobeno stran. vendar
padci. za velikim oknom se v plavečem mraku prižiga
velemesto, brez ljudi, čas, ko so vsi nekje skriti,
srečni, obupani, dežuje, morda se že pripravlja sneg.
ena najljubših glasb vsakega zapre v dvorano naj-
čudovitejše jasnosti. naučili smo se, znamo, da vrat
med puhastimi balončki naše žalosti ne more biti.
pripovedujemo si, besede so tako enake besedam, ki se
kar vsakokrat sprehajajo povsod, znane srajčke besed,
tople trepetajoče svetlobe pokažejo zobe, močni zobje
v vratove nerazumevajočih nerazumljeni. ko ti po
pametnem pogovoru odprem vrata, te poljubim na lica
in na usta, za slovo, kot se reče in je res, zaprem
vrata za tabo, se ne premaknem dve minuti, da si že
na stopnicah in nadstropje niže in sem že nazaj
pred vrati in tudi začenjam tuliti, da nisem bila
pametna, res ne, in ko kar pustim, da se glas čisto
skrha, in se vržem ali zgrudim k postelji in v kotu
tri dni tiho pustim, da mi vroča reka solz teče za
vrat, in mi je vseeno, da tudi jaz čudna, zmešana in
smešna hodim po mestu in pustim, da je ovratnik moker.
draga moja pride kaj pomagat, kaj povedat, nič povedat,
ne razume, veruje (moja draga je, noč in dan je z mano
že dolgo), ko rečem, pot je taka, da tretji dan lahka in
prazna naredim še preskus z za to izbrano glasbo (ki je
katalizator moči in zdravja), malo stisnem zobe, malo
pomračim pogled in potem, greva v svet, nič ne poveva.
nikoli več nisem vprašala za življenje in smrt
odhajajočih, zdaj tudi vem, kako sem prvič mimoidočim
na cesti poslala sporočilo o svojem načinu ubijanja.
da mrtvi ostanejo ljubki in ljubi, da so srečanja z
njimi najdražja. tako čudovita, da na obrazu ni več
ostre lovske napetosti, napetosti v telesu, zmage v
pogledu, veliko ljubeznivega molčanja, besede počasne,
gladke, tihe. dragi moji, ljubi moji, te živalce so
škorpijoni, stekle mačke, tuleči sršeni.