Sicer pa, vprašajmo se, kako to, da v šolah pri umetnostni vzgoji spoznavamo skorajda izključno moške avtorje? Zakaj vsi vemo za Michelangela, Rembrandta, Cezanna, nikoli pa nismo slišali za Judith Leyster, Rachel Ruysch, Angelico Kauffmann, Roso Bonheur in druge slikarke, ki so ustvarjale v 16., 17., 18. in 19. stoletju? Nič bolje ni niti s poznavanjem umetnic 20. stoletja, ki so se pojavljale v vseh bistvenejših umetniških gibanjih - od impresionizma, fauvizma, kubizma, futurizma, konstruktivizma, dadaizma do nadrealizma, ekspresionizma in abstraktnega ekspresionizma.

Guerrilla Girls so v odgovor temu pred kratkim pri založbi Penguin Books iz New Yorka izdale svojevrstno “slikanico”, nekakšen vodič skozi zgodovino zahodne umetnosti, kjer je zajeta cela vrsta do sedaj prezrtih vizualnih umetnic, vse od antične Grčije do postmodernizma. Knjiga z naslovom “The Guerrilla Girls Bedside Companion to the History of Western Art” (1998) je razdeljena na šest poglavij: Classi Babes, Hot Flashes from the Middle Ages, The Renaissance: Lives of the Girl Artists, The 17th and 18th Centuries: Engendered Species, The 19th Century: Girls Going Places in The 20th Century: Women of the “Isms”.

Prvo poglavje pričujoče knjige je opis družbene razdelitve v antični Grčiji in v starem Rimu, kjer ženske niso imele praktično nobenih pravic. Razlike so bile tudi v pogledu na moško in žensko homoseksualnost; medtem, ko je bilo tako imenovano moško prijateljstvo visoko spoštovano, pa o odnosu do lezbičnosti (ta je bila delno kazniva) in zasebnem življenju antičnih žensk v zgodovinskih virih ni dosti zapisanega.

O estetiki tega časa pričajo številne arhitekturne ruševine, fragmenti motivov na starogrških vazah, freske, skulpture aktov in tudi opisi uničenih slik. Koliko je bilo ženskih umetnic, je težko oceniti. Zgodovinski viri navajajo nekaj pomembnih starogrških slikark - Cyzicus, Olympias, Timarete, Irene... Vendar njihovih del dejansko ni videl nihče.

V drugem poglavju nas Guerrilla Girls popeljejo v srednji vek, kjer je bila umetnost didaktično orodje v domeni cerkve. Večinoma se umetnostni zgodovinarji osredotočajo na arhitekturo srednjeveških katedral, tako da nehote nastaja vtis, da so to takrat zdaleč najpomembnejši umetniški dosežki. Najpomembnejši umetnici tega časa sta gotovo Hildegard von Bingen, nemška nuna in skladateljica, ki je živela in ustvarjala v 11. stoletju (na letošnjem festivalu Mesto žensk smo lahko videle video-glasbeni projekt umetnic Janene Higgins in Zeene Parkins z naslovom “Artificial Aye”, inspiriran z življenjem in delom te zanimive srednjeveške skladateljice) in Christine de Pizan, francoska sodna pisarka, priznana intelektualka ter pesnica iz 15. stoletja, mojstrica kratkega verza, ki je napisala na stotine balad, liričnih pesmi in pastoralne poezije.

V tretjem poglavju se lahko seznanimo z obdobjem, ki so ga zaznamovali umetniki kot Michelangelo ali Leonardo da Vinci. Kljub razcvetu umetnosti in kulturetudi tudi renesansa ni bila naklonjena ženski, ki je še zmeraj ostajala zunaj akademij in umetniških okolij. Tako je večina žensk, razen tistih redkih, ki so prihajale iz aristokratskih krogov, ostala nepismenih in neizobraženih. Sofonisba Anguissola je imela to srečo, da jo je podpiral njen oče. Eno njenih slik je celo poslal v oceno Michelangelu. Elisabetta Sirani se je od omenjene slikarke, ki je ustvarjala v senci svojega očeta, razlikovala po tem, da je svoje delo odločno predstavila v javnosti in je, med drugim, tudi ustanovila šolo za ženske umetnice. Properzia de Rossi pa je edina znana renesančna kiparka. Po naročilu je naredila skulpture za cerkev svetega Petronija v Bologni.

V naslednjem poglavju stopimo v 17. in 18. stoletje, v obdobje neoklasicizma in romanticizma in v čas velikih revolucionarnih družbenih sprememb. Toda celo revolucionarni misleci, kot je bil Rousseau, so videli “naravno” vlogo ženske doma, ob njeni družini. Neoklasicizem je bil sploh obremenjen z moškimi, heroičnimi, velikimi temami in z mitologijo. Edino na Nizozemskem temu ni bilo tako. Zato je tam ustvarjalo več žensk, kot v vsej preostali Evropi. Vendar jih, od okoli osemsto takrat živečih, znanih in priznanih umetnic, zgodovinar Walter Bernt v svoji primerjalni študiji omenja samo šest. Judith Leyster, Anna Maria Sybilla Merian, Rachel Ruysch, Angelica Kauffmann so samo nekatere. Dela Rachel Ruysch so denimo dosegala višjo ceno kot dela njenega sodobnika Rembrandta. Angelici Kauffmann pa je uspelo, da je postala članica ene najbolj “moških” utrdb takratne družbe, Angleške kraljeve akademije.

V 19. stoletju se končno prične “prava” bitka žensk za družbeno enakopravnost. Ravno v tem času so moški slikarji postali obsedeni z golim ženskim telesom, kot nikoli doslej. Slikarke in kiparke (Mary Cassat, Rosa Bonheur in Edmonia Lewis, denimo) so imele zato še toliko težje delo, da so njihovo umetnost jemali resno in ji pripisali zasluženi pomen. Lezbična slikarka Rosa Bonheur (natančneje smo jo že predstavile v prejšnji številki Lesba) je bila velika oboževalka George Sand, in se je prav tako zelo rada oblačila v moška oblačila, življenje pa je preživela s svojo prijateljico Nathalie Micas. Leta 1853 je naslikala svojo znamenito sliko “The Horse Fair”, s katero se je popolnoma prebila v ospredje in zaradi katere je postala ena najbolj spoštovanih evropskih umetnic tedanjega časa. Podobno kot Mary Cassat, se je pridružila zgodnjemu ženskemu gibanju in je bila članica Ženskega združenja slikark in kipark. Njena dela so osvojila največje svetovne galerije (od londonske Nacionalne galerije, do Metropolitanskega umetnostnega muzeja v New Yorku), kot prva ženska v zgodovini pa je prejela francosko legijo časti.

Kje so se nahajale ženske umetnice dvajsetega stoletja, zvemo v zadnjem, šestem poglavju. V družbene elite praviloma niso sodile. Razen redkih izjem, ki pa so, kot denimo Gertrude Stein (lezbična pisateljica in velika ljubiteljica umetnosti) na svoje sprejeme vabile v glavnem moške. In tako smo priča zanimivemu paradoksu: z osvobajanjem žensk, ki so končno dobile volilno pravico, se je vse več žensk odločilo, da bodo svoje življenje posvetile umetnosti, njihova (ne)vidnost, njihova prisotnost v knjigah o umetnosti, v muzejih in galerijah pa je ostala tam, kjer je bila vso zgodovino - zanemarljiva. Pičla.

Pri vsem povedanem si ni težko predstavljati, kako se je godilo tistim umetnicam, ki so odprto izražale svojo lezbičnost. Ena takih je francoska Židinja, fotografinja Claude Cahun. Zaradi njene seksualne identitete jo v nekaterih delih o nadrealizmu (če jo že slučajno omenjajo) obravnavajo kot moškega avtorja. Zato, da je lahko v knjigah, so ji preprosto spremenili spol. Bistvo njenega umetniškega koncepta je bilo ravno poigravanje s stereotipi, povezanimi s spolom in s spolnimi vlogami. Njeni avtoportreti tako upodabljajo cel spekter možnih ženskih/lezbičnih reprezentacij: od podobe dandija ali ultrafeminiziranosti do dvoumnosti androgina. Njena umetnost je bila za dvajseta leta tega stoletja škandalozna, naravnost “nora”, in je neposredno napadala družbene konvencije ter konzervativne vrednote. Najbolj bistveno pri tem pa je bilo, da sebe ni nikoli prikazala v vlogi objekta, namenjenega konzumni logiki moškega občinstva, ampak se je predstavljala kot objekt in subjekt obenem, namenjen edinole lastni seksualni fascinaciji.

Imena kot Sonia Delaunay, Alexandra Exter, Liubov Popova, Varvara Stepanova, Hannah Hoch, Gunta Stoeltzl, Pan Yuliang, Georga O’Keeffe, Frida Kahlo, Tina Modotti, Eva Hesse ... pripadajo tistim, ki so v dvajsetem stoletju utrdile vlogo in pomen ženske (v) umetnosti in jo postavile ob bok moški ustvarjalnosti. Kritika in občinstvo se sicer še vedno raje nagibajo k umetnicam, ki so “žalostne”, “trpeče”, “ženstvene”, karkoli že to pomeni. K ženskam, ki so žrtve ali odrešenice. Za zmagovalke in predrznice je v tej spektakelski areni kaj malo prostora. Ali pač?

Annie Leibowitz, pojem sodobne fotografije (njeno razstavo smo si lahko pred nedavnim ogledale v ljubljanski Moderni galeriji), je gotovo ena tistih redkih zmagovalk. Njenega pohoda na mesto ene najbolj znamenitih svetovnih umetnic ni zmotilo niti dejstvo, da živi z znano pisateljico in sociologinjo Susan Sontag. V čem se torej skriva fenomen nedvomno odlične Annie Leibowitz? V njeni duhovitosti in predrznosti? V tem, da zvesto portretira same celebrities, od rockerskih zvezdnikov (John Lennon, Patti Smith, ...), igralcev (Jodie Foster, Woopie Goldberg, Arnold Schwartzeneger,...), športnikov (Martina Navratilova, Greg Louganis,...), raznoraznih umetnikov (transvestitska zvezda Divine, gejevski grafiti umetnik Keith Harring, ...) do politikov? V samem obdobju, ki pomeni prehod od diskurzivnega k slikovnemu, od besede k sliki? Ali pa morda v tem, da ni nikoli resno reflektirala socialnih napetosti v družbi, ampak je ves čas soustvarjala, bolje rečeno, krojila pop kulturo? Če izvzamemo nekaj posnetkov pretepenih žensk, žensk z aidsom in žrtev sarajevske tragedije, je to njena značilnost še danes.

Zakaj omenjam prav Annie Leibowitz? Morda zato, ker je ena tistih redkih umetnic, ki ji je uspel preboj v prve vrste svetovne umetnosti. Vendar, če ne bi bilo vseh, v tem članku naštetih predhodnic, pionirk, ki so se mukoma prebijale skozi moško kulturo in družbo, ali bi ji uspelo? Bi jo sploh poznali, bi vedeli zanjo? Napak bi bilo, da bi nas njen preboj v svetovni umetniški vrh napolnil z varljivim občutkom, da je vse v najlepšem redu. Ni, in to Guerrilla Girls prav dobro vedo. Zgodovino (tudi umetnosti) je treba pisati znova in znova, vse dotlej, dokler ne bodo zapolnjene lise, ki jih je povzročila neupravičena odsotnost žensk v njej.

Nataša Sukič-Vegan