|
|
Homoseksualnost v hrvaškem tisku je predmet novega raziskovalnega projekta “Ženske in mediji”, skupine za človekove pravice žensk B.a.B.e. in bo po objavi – v fanzinu Just a Girl, lezbičnega publicističnega projekta Because press, v časopisu Ženske infoteke Kruh i ruže ter v političnem pop-magazinu Arkzin - predstavljal enega redkih zapisanih sledov o vprašanjih, problemih ter potrebah lezbijk in gejev na Hrvaškem.
Ženske v hrvaških tiskanih medijih so v splošnem redek pojav (13-19%; glej “Zastupanost žena u hrvatskom tisku, Žene i mediji”, B.a.B.e., Zagreb, oktober 1997). Še tem redkim so dodeljene tradicionalne vloge soprog, mater, prijateljic in pomočnic uspešnih moških. Čeprav je zanimanje za teme, ki neposredno zadevajo ženske – nasilje nad ženskami, ženske v gospodarstvu in celo človekove pravice žensk - v zadnjem letu občutno naraslo, kot posledica sistematičnih kampanj in akcij nevladnih ženskih skupin, pa tematika človekove pravice ženske do svobodne seksualne izbire še vedno ni naletela na resnejši in afirmativen medijski pristop.
O lezbijkah pišejo marginalni časopisi, v rubrikah “škandali iz sveta”, ter skozi šale in karikature. Desno orientirani tabloidi prednjačijo v podpiranju stereotipov; lezbištvo enačijo z najbolj morbidnimi perverzijami. Primer je članek, objavljen v reviji Arena, aprila1998, ilustriran z pornografskimii fotomontažami, ki govori o nekrofilski lezbijki iz Sarajeva, ki si je po vsakem obstreljevanju iskala žrtve. Gre za ekstremni primer sovpadanja homofobije in nacionalistično-šovinistične ideologije.
V preteklem obdobju je bila govorica sovraštva priljubljeno orožje hrvaške fronte iz zaledja (pro-vojaško usmerjenih hujskaških medijev), homoseksualnost je pogosto služila za diskreditiranje in proizvodnjo zunanjih in notranjih sovražnikov. Glede na tradicionalno pomanjkanje žensk v strukturah, iz katerih so se regrutirali sovražniki Hrvaške (to so vojska, tajna policija in politika), se je etiketa lezbijke v blažji obliki, kot “ženske sumljive seksualne usmeritve”, le redko prilepila “ljubiteljicam moških” iz hrvaškega javnega življenja.
Pač pa so bile “ženske sumljive seksualne orientacije” tiste, ki so ženski prispevek k narodni obnovi videle v intelektualnih dosežkih, ne pa v reproduktivnih organih, kakor tudi tiste, ki vojnega in vojaškega nasilja nad ženskami niso omejevalne z narodnostno pripadnostjo storilcev, temveč so v njem videle demonstracijo moči sleherne patriarhalne družbe.
Medijska kampanja proti takšnim političnim stališčem prominentnih hrvaških intelektualk (po tej kampanji znanih kot “čarovnice iz Ria”) je imenovane ženske obtožila izdaje nacionalnih interesov, pri čemer je argumente za njihovo politično neprimernost iskala skozi detajlne analize njihovega zasebnega življenja, zakonskega stanu in aluzij na seksualna nagnjenja.
Tri leta po koncu vojne postaja politična korektnost zelo počasi vendarle norma medijskega poročanja. Pojavljajo se rahle slutnje tolerance, na ravni prepoznavanja obstoja lezbične problematike. V Večernjem listu (izrazito konseravtiven, prorežimsko usmerjen dnevnik) so tako 4. oktobra 1998 predstavili lezbični publicistični projekt Because press iz Zagreba.
Optimistično predvidevamo, da bo dobra komunikacija in sodelovanje z novinarkami iz drugih ženskih in feminističnih skupin tudi v bodoče za lezbijke izkazala kot dobra strategija pri sikanju svojega mesta v javnosti.
Pripravlja: Biljana Bijelić (prevod T.G.)