"Resolucija o izenačenju hetero in homoseksualnih učiteljev je kljub nasprotovanju predstavnikov (resolucija ne ustreza moralnim vrednotam njihove družbe) iz Afrike in Azije sprejeta. Poleg ZDA, Avstralije, Nove Zelandije, Kanade so jo podpisali tudi člani zahodnoevropskih sindikatov, ki v razpravi niso sodelovali," je za dnevnik Delo (24.8.1998) dejal Branimir Štrukelj, generalni sekretar Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ), udeleženec kongresa Izobraževalne internacionale (EI), svetovne organizacije učiteljev, in član izvršilnega odbora evropskega dela internacionale. Na letošnji konferenci v Washingtonu so namreč sprejeli resolucijo, s katero so izrazili podporo javnemu šolstvu kot enemu izmed osnovnih elementov za enakopravnost pravic otrok do izobraževanja, podporo novim oblikam šolanja, preprečevanju vdora logike trga v šolstvo, pravicam učiteljev in učencev ter medsebojni strpnosti. Liberalni učitelji se na pragu tisočletja še vedno razburjajo zaradi neenakega položaja heteroseksualnih in homoseksualnih uciteljev, navaja Delo.

"Pravno nevtralna šola zato nikogar ne postavlja v položaj, da bi moral v njej zanikati svoje osebne vrednote." Dr. Slavko Gaber, intervju v Mladini, 21.9.1998. Spomnimo se na ta aksiom, ko bomo, kot lezbijke in geji, imeli kakršnekoli opravke s šolo.

Reakcija
V dveh zaporednih majskih številkah katoliškega tednika Družina (10.5.1998, 17.5.1998) je svetovalka Petra v rubriki "Med nami" odgovorila na pismo bralca, ki je želel nekaj osnovnih stališc v zvezi med homoseksualnostjo in cerkvijo, takole: "Človekovo bitje je naravnano k darovanju in odprtosti in k dopolnjevanju - v različnosti spolov, narav, temperamentov. Homoseksualnost to preprečuje. (…) Čeprav obstajajo v svetu številne kampanje, ki poskušajo homoseksualnost predstaviti kot povsem normalen odnos ali celo kot samo vprašanje privzgojenih norm, je to psihološka motnja. Vzroke najdemo v spletu več neugodnih okoliščin v dobi odraščanja, predvsem pomanjkanja pozitivnega istospolnega modela. Danes poskušajo poiskati podlago homoseksualnosti tudi v hormonalnih motnjah, kar pa, tudi v primeru, da bi to bilo res, ne more spremeniti dejstva, da je to motnja. Tudi drugačnih dednih bolezni ne razglašamo za človeku naravne, nasprotno, poskušamo jih zdraviti ali najti sredstva za olajšanje. Vzroke za moško homoseksualnost pogosto najdemo v pomanjkanju ljubezni z očetove strani ali v močno negativnem očetovem liku: če je pregrob in avtoritativen, brez občutka za otrokove potrebe ali pa, nasprotno, odsoten in medel in ne more vzbujati spoštovanja. Naloga obeh staršev, matere in očeta je, da sina potrdi v tem, da je fant, da je moški, in dekle v tem, kar je v njej dekliškega, ženskega. Vloga očeta je še toliko pomembnejša, ker je zaradi načina življenja več zdoma, zaradi napačnega razumevanja in zavračanja 'moških' lastnosti v družbi tudi sam težje najde svojo vlogo in ustrezen način avtoritete. Toda otrokov 'klic po očetu' se nadaljuje še v dobi pubertete in tudi odraslega, če ga ni zmogel priklicati prej. Bodisi otrok bodisi odraščajoči fant potrebuje identifikacijski model. Ker ga v pravem trenutku ni imel ali je bil nesprejemljiv, ga bo iskal še nadalje, v odnosih z istospolnimi partnerji. Nekdo pa lahko 'pade noter' tudi iz radovednosti, preizkušanja; kar nekaj je primerov zlorabljenih otrok ali mlajših odraščajočih, bolj ali manj prisiljenih v tovrstna dejanja. Človeka s homoseksualnimi nagnjenji ne moremo obsojati, že zato ne, kar ne poznamo pravih vzrokov. Pa četudi bi jih, ne moremo skrčiti človeka na njegovo težavo. Lahko pa smo uvidevni, ker vemo, da je to tudi zanj vir trpljenja. Le-to izvira iz spoznanja samega o drugačnosti in odstopanja od družbenih norm, zaradi sramu pred samim seboj, zaradi neobičajnih želja ali ce je bil žrtev nasilja. A tudi če vstopijo v 'aktivno' homoseksualnost, sami navajajo, da so v teh odnosih hitro razočarani, težko vzpostavijo globlje prijateljstvo in imajo večinoma zelo veliko površnih odnosov. Po ameriških statistikah je 50 % homoseksualcev obolelih za aidsom. Pomembno pa je vedeti, da je to stanje spremenljivo in ozdravljivo. Mlajši kot je človek, lažje in hitreje se zdravi. 'Preusmeritev' postane težja, ko enkrat prestopi mejo iz 'pasivne' privlačnosti v aktiven odnos. Toda potrebna je strokovna pomoč, zelo veliko jih lahko spremeni življenje s spreobrnitvijo in spoznanjem, da imajo pravega Očeta v nebesih. Zelo lepo je predstavljeno stališče katoliške Cerkve v katekizmu (cleni 2357 do 2359). Nekaj stavkov: '(Homoseksualno) spolno dejanje zapirajo darovanju življenja. /…/ Niso si sami izbrali svojega homoseksualnega stanja; za večino od njih pomeni to stanje preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. /…/ Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, /…/ z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo približati krščanski popolnosti." Ob koncu svetovanja je Petra zadevo še enkrat povzela v treh točkah: "1. Homoseksualnost je odklon od normalnega, zato ni in ne more biti naravno stanje. 2. Človek, ki trpi za homoseksualnostjo, v večini primerov ne nosi za to krivde - povabljen pa je k čistosti (kar velja navsezadnje za vsakega kristjana). 3. Homoseksualnost je motnja v spolnem vedenju, ki se lahko spremeni in je ozdravljiva."

Tednik Družina se je letošnjega maja posebno intenzivno ukvarjal s homoseksualnostjo. Lojze Gosar piše (31.5.1998): "Če bi demografska vprašanja obravnavali v smislu 'seksualnih in reproduktivnih pravic', bi to pomenilo, da je skrenilo iz prave smeri prav to, kar bi moralo biti glavna skrb vlad in mednarodnih organizacij. Vprašanja v zvezi s posredovanjem življenja in njegovim nadaljnjim razvojem lahko obravnavamo na pravilen način samo s stališča blaginje družine: skupnosti moža in žene." Seveda gre za slovito katoliško oporekanje uvajanju seksualnih pravic ter pravic do izbire življenjskega stila v državne zakonodaje: "Tudi iz končnega poročila mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je bila v Kairu leta 1994, lahko razberemo, da gre za izrazito individualistično pojmovanje spolnosti, kot da je zakon že nekaj preživetega. Toda s temeljno naravno in univerzalno ustanovo, kot je družina, ne more nihče manipulirati."

V čakalnici Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani na Aškerčevi 4 visi plakat z napisom "Aids? Zvestoba!". Izdajatelja tega izjemno zdravstveno-vzgojnega projekta sta Združenje katoliških študentov Ljubljana in Akademsko katoliško združenje AMOS Maribor, sofinancerji pa Urad RS za mladino, Mestna obcina Ljubljana ter ŠOU v Ljubljani.

"Posledice bodo kakopak slovensko absurdne: ker se na rock koncertih frajerji pobijajo, mame bejb na rock koncerte ne bodo več pustile. In lepo vas prosim, le zakaj bi še hodili na rock koncerte, če tam ne bo več bejb? Jebeš rock koncerte, na katerih se dol dajejo le moški." Marcel Štefancic, jr. "Full Leather Jacket", Mladina, 6.7.1998.

"Ko se ženske pogovarjajo o Esmeraldi, so subverzivne. Politične! Pogovor o soap-operi jih solidarizira, poveže, združi - ko govorijo o Esmeraldi, v resnici kuhajo revolucijo. Moški morajo gledati soap-opere, če hočejo vedeti, kaj počne in kaj hoče ženska, to gverilsko bitje, precej bolj nadarjeno in subverzivno od njega." Marcel Štefancic, jr. "Kult Esmeralde", Mladina, 20.7.1998.

"Tako lahko le ugibamo, kakšne bi bile Slovenke, če bi bile dejansko na oblasti. Jaz mislim, da bi bilo v državi zanesljivo bolje, kot je sedaj. Navsezadnje so ženske bolj redoljubne in temeljite kot moški in njihova strast ponavadi dolgo traja. Skrbi me samo nekaj: kaj bi bilo v tem primeru s samokritiko. Ženske so namrec kritične do sebe samo, če so stoodstotno prepričane, da se z njimi nihče ne strinja." Danilo Slivnik, "Rebro na prodaj", Mag, 29.7.1998.

"Moški se laže kot ženske vključijo v boj za prevlado, ker ženske ne potrebujejo vidnih oblik moči. Moč imajo ženske že v sebi, sem pa lahko uvrstimo lepoto, seksualnost in sposobnost rojevanja." A.O., "Ženske, o larifari", Mag, 29.7.1998.

"Na drugi strani pa je pri marsikateri pesnici opaziti poudarjeno, da ne recem nenehno, pisanje v dvojini oziroma nanašajoč se na ljubljenega, ki je pogosto njen že dodobra ustoličeni partner in, če je vse po sreči, tudi že oče njunih otrok. Zelo drugače kot pri moških pesnikih torej, ki bolj poredko opevajo svojo stalno spremljevalko, medtem ko jih precej pogosteje navdihujejo nedosežene in nedosegljive muze. In kaj drugega je to kot odsev notranjih teženj, ki se odzivajo na potrebe optimalne genske reprodukcije - ki se, kar zadeva vrsto svoje implicitne vedenjske strategije, med spoloma pac v precejšnji meri razlikuje? Še ena stvar: materinstvo je pri pesnicah neprimerno pogostejša, torej, kot se jasno kaže, tudi pomembnejša tema kot pri moških pesnikih očetovstvo. Spet zelo razumljiva stvar, če jo pogledamo po biološko, z naše standardne druge strani. Koliko trpljenja in koliko vlaganja vseh mogočih dobrin je šlo v to bitje, pravcati del materinega organizma - le kaj drugega na tem svetu bi jo torej lahko čustveno prevzemalo še bolj kot to in le kaj bi torej kot pesnica veljala, če ne bi vsaj v nekaterih obdobjih oziroma stanjih nadvse poudarjeno pisala tudi o tem svojem bistvenem eksistencialnem segmentu? … Ja, hec bi bil, ko bi se tak iskatelj natančne resnice znašel v nepričakovanih škripcih: v marsikateri slovenski, pa celo svetovni antologiji ne bi niti zdaleč našel dovoljšnjega števila pesnic, ki bi jih lahko vzel v precep svojega ostroumja. Kaj je zdaj to - so mar toliko slabše ali pa jih je morda toliko manj, ki pišejo? Ne bi rekel, da je nujno tako, ne eno ne drugo. Le manj pomembno jim je nemara uveljavljanje navzven. In spet smo seveda pri evolucijski psihologiji." Dr. Artur Štern, metabiolog, "Lenobni humus pesništva", Delo, Sobotna priloga, 1.8.1998.

"Najbolj slavna ženska na svetu - ki v javnosti ni rekla niti ene. Bejba, ki je odprla usta, požrla, kar mora bejba požreti, in se potem odsmejala v klub mračnih predmetov poželenja, kjer so jo prisrcčno objele Helena, Kleopatra, Teodora in Lady Macbeth, monumentalne fatalke, ki so rušile imperije, premikale koledarje in pozirale Bogu. Hura, babe, zmagale smo!" Marcel Štefancic, jr., "Poletje z Moniko", Mladina, 10.8.1998.

"Svobodnjaki in 'novodobneži' prisegajo na enakost med spoloma, spet drugi v vsakem dogodku in napisani ali izrečeni besedi iščejo spolno diferenciacijo. Nekdaj, v dobrih starih casih, kot se jih radi spominjajo naši dedje in pradedje, so fantje delali na njivah, dekleta pa so ribala tla. In nihce se menda ni spraševal, ali so dela enakomerno oziroma primerno porazdeljena." Monika Kubelj, "Vsi razlicni", Mag, 12.8.1998.

"Če hočemo spoznati narod, moramo najprej obiskati 'prvo damo' tega naroda. Vaša 'First Lady' je Marija Pomagaj na Brezjah. Zato ne preseneča, da se je k njej takoj po prihodu v Slovenijo odpravil sveti oče Janez Pavel II." kölnski kardinal nadškof Meissner, član najožjega spremstva ob papeževem obisku v Sloveniji leta 1996, Priloga slovenskega katoliškega tednika Družina, 16.8.1998.

"Ker je veČina sester mlajših od trideset let, ne morem mimo vprašanja, ali jim sploh še preostane kaj časa za fante in za poroko." Urša Matos, "Med življenjem in smrtjo", Mladina, 21.9.1998.

KAKŠNA JE RAZLIKA - V TOKRATNI REAKCIJI - MED IZJAVAMI NOVINARJEV T.I. "LIBERALNIH" IN "KONSERVATIVNIH" MEDIJEV ZA ŽENSKE, ZA LEZBIJKE?

Pripravlja: Nataša Velikonja