Pred tem se udeleži IGLYO konference v Driebergu (uro stran od Amsterdama), kjer se marsikaj novega nauči o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transseksualnih zdravstvenih temah. Tam postane malce homofobična, ker jo prvič v življenju obkrožajo ne-heteroseksualni ljudje, ki so med seboj vsi različni, pa kljub temu ne najde nikogar, da bi se z njim identificirala. Na koncu si že misli: če ni nobena takšna kot jaz, potem jaz že nisem lezbijka. Ko po zaključku te sicer zelo poučne, družabne in zabavne konference pride do Amsterdama, kmalu ugotovi, da si je zaman razbijala glavo, in da se ji ni treba z nikomer poistovetiti, da bi bila zadovoljna s tem, kar pač je.

Tam namreč vidi vse mogoče ljudi. Najbolj srečna je, ko najde cel kup že malce starejših žensk, ki se držijo za roke in ljubeče gledajo druga drugo. Tudi ona ljubeče gleda in drži za roko svojo punco in ne doživi nobenih začudenih, grajajočih pogledov. Iz samega veselja se spogleduje z drugimi ženskami, samo zato, ker se lahko in ker ji marsikatera vrne pogled. To vseljubeče in zaneseno vzdušje se preseli celo na heteroseksualne parčke, ki se prav stiskajo (ali pa se morda oni enkrat čutijo ogrožene).

Najde cel kup lezbičnih lokalov in lezbično – gejevskih knjigarn, kjer se kar ne more odločiti med vsemi tistimi knjigami. Na literarnem dnevu v eni od knjigarn sliši zgodbo lezbične avotice, ki pravi, da jo je vedno zanimalo, kako bi reagirala prostitutka, če bi si ona zaželela njenih uslug. Zato je zbrala pogum in stopila do ene izmed deklet v izložbah Red Light Districta, kjer se ji je ta ponudila brezplačno, češ, da zaračuna le moškim. Ta anekdota vrže lepšo luč celo na to, drugače za našo zeleno lezbijko, precej šokantno značilnost mesta.

Vsak večer hodi na lezbično-gejevski filmski festival, kjer sreča celo svojo sošolko iz Ljubljane. Vsa navdušena že misli, da je tudi ta sošolka “naša” in ji začne razlagati, kako je bila na IGLYO konfreneci. Kaj kmalu pa presenečena spozna, da se tej sošolki niti sanja ne, kaj se v Amsterdamu dogaja, čeprav je tam že kakšna dva tedna. Naši zeleni lezbijki ni niti malo jasno, kako to, da sošolka ni opazila vsega tega rom-pom-poma.

Samih športnih in kulturnih dogodkov, ki se kar vrstijo v okviru Gay Games, se zelena lezbijka pridno udeležuje, pravzaprav je čisto živčna, ker ne more videti vsega. Kljub temu je ta čas v Amsterdamu zelo srečna in čestita vsem lezbijkam in gejem, ki se sprehajajo po mestu in razkazujejo svoje medalje. Bravo naši! Ko napoči čas za vrnitev domov, je polna novih informacij in izkušenj z vseh okroglih miz, delavnic, gledaliških predstav in ostalega… Naša, zdaj že malo manj zelena lezbijka, misli, da so IGLYO konference in Gay Games dogodki, ki se jih je potrebno udeleževati, doživeti vsaj enkrat v življenju in se truditi, da bi bilo takšnih in drugačnih prireditev več tudi pri nas, kljub ozkoglednosti naših rojakov in rojakinj.

Urška Recer