Živimo v zapletenem svetu, razpetem med željo po dostopu do novih tehnologij in strahom pred njimi. Kako tudi ne, če samo pomislimo na nekatera ključna vprašanja in dvome, ki so neposredno povezani s tehnologijami in njihovim vplivom na naša življenja, na naše razmišljanje, na naš vrednostni sistem. Nas nove tehnologije oddaljujejo od lastnih teles in bližnjih ljudi ali pa nas le povezujejo na nove, nekonvencionalne načine? Kdo so tisti, ki imajo dostop do teh tehnologij? Kaj se bo zgodilo, če bodo genetski inženirji zmanipulirali javnost, da so odkrili in izločili gen za homoseksualnost? Lov na čarovnice (beri: geje in lezbijke)? Bodo splavljeni dozdevni lezbični in gejevski embriji služili zgolj še potrebam kozmetične industrije? Kaj prinaša kloniranje živali? Kloniranje ljudi? Katerih, kakšnih? Kdo bo v prihodnosti nadziral naš genetski zapis, podatke o naši DNA strukturi? O našem HIV statusu? Pa pustimo črne scenarije ob strani in se raje ozrimo na podobo virtualne ženske, ki je sicer samo ena izmed aktualnih tem, vendar bistvena, saj na njej tako rekoč sloni celotni kiberfeminizem, sodobna inačica feminizmov, ki daje pečat k razvoju feministične in lezbične zavesti na prelomu tisočletja in ki analizira, kaj se bo zgodilo z družbenimi razmerji spolnosti, spolnimi načini komunikacije teles, z željo in s spolno razliko v dobi kodirane metafore. Kiberfeminizem je torej tisti, ki išče odgovore na vprašanje, kako lahko imaginarij kiberkulture vpliva na spreminjanje kodov in opisov spolnih in kulturnih identitet. Vendar je definicija, kaj kiberfeminizem sploh je, zelo izmuzljiva oziroma težko določljiva. Ko govorimo o post ali kiber feminizmu se zdi, kot da gre za nekaj povsem novega, nekaj, kar ni združljivo z nobeno izmed preteklih feminističnih tradicij. Za koncepte postfeminizma je značilen premik onkraj oziroma izza feminizma, kot smo ga poznali doslej, in to celo do te mere, da se zdi postfeminizem nekakšna antiteza klasičnih feminizmov, kot je nekoč zapisala slovita ameriška kontroverzna esejistka Camilla Paglia. Če se samo spomnimo ekofeminizma, ki dobesedno slavi esencialno povezavo med ženskami in naravo, se zdi ta trditev povsem na mestu. Doberšen del tako imenovanega drugega vala feminizma je bil obremenjen s sporno ekofeministično ideologijo o “starodavni identiteti narave kot zaščitniške matere”, z ideologijo, ki je služila dokazovanju globoke povezanosti feminističnega pogleda z ekološkim. Ekofeministke so bile prepričane, da je “nekontrolirano razraščanje povezanosti med kapitalizmom in tehnologijo, na eni, in napredkom na drugi strani” skrčilo pomen tako narave kot žensk. Zagovarjale so politični pomen obnavljanja obojega, naravnega in žensko/materinskega, pomen, ki bi ga izkoriščevalsko znanstveno patriarhalno okolje moralo nujno zapopasti in sprejeti v svoj diskurz. Tako sta na primer Maria Mies in Vandana Shiva trdili, da imajo ženske “globoko in posebno razumevanje” za povezavo med patriarhalnim in ekološkim nasiljem. Prepoznanje različnih vplivov tehnologije na posameznikovo življenje, torej tudi na življenje žensk, je povzročilo, da so sodobne feministke zavzele distanco do domnevne feministične tehnofobije. Tako je recimo Donna Haraway v nasprotju z ekofeminističnim paradoksalnim razmišljanjem v teorijo vpeljala podobo kiborga - “kibernetični organizem, hibrid med strojem in organizmom, nekaj, kar je bitje družbene realnosti v enaki meri kot bitje fikcije”. S pomočjo kiborga je artikulirala dve bistveni doktrini: zavračanje univerzalne teorije in nadomestitev demonologije v povezavi s tehnologijo. Ta teoretičarka, ki je bistveno zaznamovala feministično teorijo devetdesetih, svoj model kiborga pojasnjuje nekako takole: “Konec dvajsetega stoletja smo vsi mi himere, teoretični in fabricirani hibridi strojev in organizmov. Vsi mi smo kiborgi.” S tem, ko D. Haraway nekje pravi, da je raje kiborg kot boginja, začrta jasno distinkcijo do ekofeministične perspektive. Zamenjava spiritualnega ekofeminizma za postmoderni kiberfeminizem označuje celo vrsto sprememb, značilnih za feminizem osemdesetih in devetdesetih let. Premik od, denimo, Carolyn Merchant, ki je bila leta 1980 globoko prepričana, da simultani razvoj ženskega in ekološkega gibanja odslikava nekatere notranje povezave med njunimi prizadevanji, do Sadie Plant, ki deset let pozneje meni, da “silicijevo” (na silicijevi osnovi so zgrajeni mikročipi računalnikov) in žensko osvobajanje sledita razvoju drug drugega, je več kot očiten dokaz teh sprememb. Razlika med tema dvema pozicijama je ravno razlika med ekofeministično in kiberfeministično perspektivo. Kiborg Donne Haraway velja za ikono sodobnega feminizma. Nekatere feministke (kot na primer Carole Stabile) temu modelu niso preveč naklonjene, saj menijo, da postaja političnost na ta način zgolj forma diskurzivnega spopada, značilnega za intelektualne kroge. Harawayevi očitajo nazadnjaštvo in elitizem. Spet druge (Elizabeth Wilson, denimo) pa vidijo estetizacijo sodobne politike spolov povsem drugače. Prepričane so, da kiborg-feministke ne rabijo narediti ničesar, da bi bile videti politične, saj je to, kar model kiborga predstavlja, zadosten porok za njihovo političnost. Različnih definicij in pogledov na kiberfeminizem je skratka toliko, kot je resnih teoretičark kiberprostora in posameznic ter skupin, ki se ukvarjajo s kiber-aktivizmom. Na hitro lahko rečemo, da pomeni kiberfeminizem vrsto aktivnosti, ki nove tehnologije uporabljajo tako v vsebinskem kot tudi praktičnem smislu. Tako lahko informacijske tehnologije, med drugim, služijo kot sredstvo za ukvarjanje s politiko spolov, s popularno kulturo ali s seksualnostjo v umetnosti, teoriji in v aktivizmu. Za Sadie Plant, britansko pisateljico in eno najvidnejših svetovnih teoretičark kiberprostora, je kiberfeminizem diskurzivni model, ki temelji na kiberpanku, etimologiji, feminističnih umetniških projektih ipd. Po njenem mnenju je kiberfeminizem možno definirati kot nujni revolt sistema, ki vključuje ženske in računalnike proti svetovnemu nadzoru in materialistični realnosti patriarhata, ki si jih še vedno prizadeva podrediti. Skratka, gre za alianso žensk in strojev proti njihovim gospodarjem. Podobno utopično vizijo revolta lahko zasledimo tudi v kiberfeminističnemu manifestu (VNS Matrix’s Cyberfeminist Manifesto) za 21. stoletje: me smo virus nereda novega sveta/ saboterke ideologije velikega daddyja/ klitoris je direktna povezava z matriko. Spet drugo razlago nam ponuja teoretičarka Rosi Braidotti: “Kiberfeminizem mora kultivirati kulturo užitka... Ženske morajo prevzeti ples skozi kiberprostor, če si želijo zagotoviti, da joy-stick kavboji ne bodo reproducirali nedvoumne faličnosti pod krinko mnoštva”. Donna Haraway pa razmišlja nekako takole: “...če imajo feministke kakršnokoli možnost vzpostavitve pojmov za politiko tehnoznanosti, verjamem, da moramo transformirati prezrte metafore tako organskih kot tudi tehnoloških vizij, jih postaviti na vidno mesto specifičnega pozicioniranja, kajti to je edina možna prispodoba za antirasistično feministično znanstveno in politično vednost.” Danes se v kiberfeminističnih krogih feminizem sedemdesetih pogosto označuje kot zastarel, monumentalen, preveč politično korekten, esencialističen, antitehnološki, aseksualen in povsem nerelevanten za nove okoliščine, povezane z novimi tehnologijami. Ironija je v tem, da v praksi ravno kiberfeminizem povzema številne strategije avantgardnih feminističnih gibanj - separatizem (ta se kaže v izključno ženskih straneh na Internetu, ženskih chat oziroma pogovornih kanalih, ženskih mrežah itn.), feministično kulturno, socialno in lingvistično teorijo in analizo, kreacijo novih ženskih podob na Mreži, ipd. V dobi kulture užitka, ki temelji na novostih, hitrosti, virtualnosti, simulacijah in utopičnih pričakovanjih, v času, ko mladi ljudje skorajda nič ali pa zelo malo vedo o zgodovini feminizmov, ne preseneča, da je eden najpopularnejših trendov sodobnega kiberfeminizma val, imenovan cybergirl-izem. Sem sodijo ženske skupine z imeni, kot: webgrrls, riot grrls, guerilla girls, bad grrls, net chicks, geekgirls, nerdgrrrls itn. Carla Sinclair in RosieX (ustanoviteljica geekgirl strani na spletnih straneh) pravita takole: “Grrrl strani ustvarjajo ženske, ki naslavljajo svoje teme in zahteve na način, ki ne prikazuje žensk v smislu žrtev. Grrrls sprejemajo odgovornost nase - one ne krivijo moških, namesto tega se raje osredotočajo na možnosti, ki bi izboljšale njih same, jih naredile močnejše. Grrrls uživajo v svoji ženskosti, istočasno pa se požvižgajo nanjo.” RosieX pa še dodaja: “Menim, da ideja izvira iz stare feministične retorike, ki si je prizadevala poenotiti vse ženske misleč, da gre pri vseh za ista hotenja, potrebe, želje... To preprosto ni sprejemljivo za ženske, ki uporabljajo Internet... Geekgirls so v glavnem nekakšen hardcore na medmrežju. To so determinirane posameznice, ki preprosto ljubijo računalnike - stroji niso le njihovi prijatelji, ampak kanali v svet umetnosti, politike, zabave, magije. Biti dekle pomeni zame biti geekgirl.” Kot rade poudarjajo kiberfeministične teoretičarke je ironično, parodično, humorno, jezno ali celo agresivno delo omenjenih ženskih skupin na Mreži pomembna manifestacija nove subjektivne in kulturne ženske reprezentacije v kiberprostoru. Kiberpank, protidiskriminacijski projekti, seksualni ekshibicionizem, trangenderski eksperimenti, lezbični separatizem, medicinska samopomoč, umetniška samopromocija in podobno so tipične dejavnosti cybergrrlizma. Bistvena pomanjkljivost tovrstnih iniciativ je stališče “vse, kar želiš biti in kar počneč v kiberprostoru, je kul”, stališče, ki ne reflektira pravega položaja žensk na medmrežju, ki ni politično kritično, in ki pristaja na antiteoretično retoriko; tovrstne ženske aktivnosti težijo predvsem k direktnemu izražanju idej skozi njihovo umetnost in k interaktivnim praksam. Posledica takšnega pristopa so pogosto nepremišljeno povzete seksistične in stereotipizirane podobe žensk, pobrane iz populističnih množičnih medijev: hiperseksualizirani ženski kiborgi in neumni ženski liki iz risank so najbolj priljubljene reprezentacije, brez vsakršne analize ali kritične rekontektualizacije. Stereotip, da smo ženske tehnofobične, še naprej ostaja močno prisoten v družbeni zavesti. Mnoge kiberfeministke se zaradi tega zatekajo v drugo skrajnost, v tehno utopična pričakovanja, misleč, da bo novi elektronski medij omogočil ženskam v kiberprostoru nove začetke kreiranja jezikov, programov, platform, podob, fluidnih identitet ipd. Takšen net-utopizem promovira kiberprostor kot svobodno področje, kjer posameznikov “pravi” spol, starost, spolna orientacija, socialni položaj, rasa... ne igrajo več nobene vloge. Pomembno pri vsem tem je, da končno uvidimo, da novi mediji eksistirajo pod vplivi vzpostavljenega socialnega ogrodja, ki je utelešeno v ekonomskih, političnih in kulturnih okoljih, ki so še zmeraj globoko seksistična in rasistična. Tako Mreža ni in ne more biti utopija, kjer ni spolov; pač pa je socialni zapis teles, spolov, starosti, ekonomij, socialnih razredov in ras. Povezava terminov kiber in feminizem nedvomno ustvarja temeljno novo formacijo v zgodovini feminizmov in v zgodovini e-medijev (elektronskih medijev). Vsak sestavni del tega termina nujno oblikuje pomen drugega. Feminizem oziroma feminizmi so bili razumljeni kot historično in sodobno transnacionalno gibanje za pravice in osvoboditev žensk, ki jih je omogočal ženski aktivizem na lokalnih in nacionalnih ravneh ter na transnacionalnem nivoju. Kiberfeminizem bi lahko predstavljal načine povezav zgodovinskih in filozofskih praks feminizma s sodobnimi feminističnimi projekti in mrežami tako na medmrežju kot tudi zunaj njega. Na ta način bi za mnoge lahko pomenil vstop v feministični prostor. Več kot bo informacij iz Mreže neposredno povezanih z vsakodnevnim življenjem, aktivizmom in bo v kontekstu z aktualno politiko, učinkovitejši bo pri povezovanju in mobilizaciji ljudi (lep primer za to trditev je mreža Zamir Network, ki je zaradi vojne v Jugoslaviji povezala mirovniške aktivistke in aktiviste iz Hrvaške, Srbije, Slovenije in Bosne). Dokler se bo kiberfeminizem izogibal škodljivim napakam izključevanja, lezbofobiji, slepi politični korektnosti in rasizmu, ki so pogosto bili del feministične misli in strategij v preteklosti, tako dolgo bo lahko uspešno peljal svoje delo naprej. Dostop do Interneta je še zmeraj privilegij in je za mnoge praktično nedosegljiv. PC je lahko poleg vsega ostalega precej “politična igračka”, saj ravno Internet omogoča distribucijo vseh vrst informacij, tudi političnih zahtev, denimo. Na medmrežju imajo feministične pobude novo, transnacionalno občinstvo; to pa je tisto, zaradi česar bi kiberfeminizem mnogim lahko pomenil vstop v feministični diskurz in v feministični aktivizem. Zato tudi ni in ne more biti vseeno, ali se bodo kiberfeministke uspele otresti škodljivih napak feminizmov iz preteklosti ali ne. Za kiberfeministke je reinterpretacija pretekle feministične analize, kritike in strategij nujna. Pa ne samo reinterpretacija že videnega, pač pa tudi vzpostavljanje novih tem - teorije vizibilnosti seksualnih razlik na Mreži, analize spolnih reprezentacij, kiberseksa, seksističnih reprezentacij žensk v kiberprostoru, obravnav nevarnosti fetišistične želje po informaciji in analize paranoj, povezanih z novimi tehnologijami, študij o razlikah med moškimi in ženskimi programerji in hekerji, raziskav o feminističnih in lezbičnih elektronskih umetniških strategijah, feminističnih modelih tehnološkega izobraževanja, ipd. Tem in vsebin je nešteto. Kiberfeministke imajo prav gotovo zgodovinsko priložnost ustvariti povsem nove feministične teorije in prakse, ki bodo skladne s kompleksnostjo novih družbenih, kulturnih in ekonomskih pogojev, povezanih z globalnimi tehnologijami. Pri tem pa je bistveno, da ne zanemarijo kritičnega pristopa tako do utopičnih kot tudi do mitičnih konstrukcij in feminizmov na Mreži. Nataša Sukič - Vegan
KIBERFEMINIZEM NA WEB STRANEH: |