Slikarstvo Sadie Lee igra v sodobni umetnosti veliko vlogo. Umetnostna kritika1 jo postavlja med nosilne predstavnike/ce vizualne kulture, ki usmerja pogled gledalstva v nov zorni kot, nove reprezentacije in nove perspektive. Sama pravi, da skuša ideje o spolu in seksualnosti razvijati s študijami žensk, ki so nekonvencionalne glede na videz in obnašanje in ki ne izpolnjujejo idej družbe, kaj je pravšnje. Njeno delo se nanaša tako na tradicionalni subjekt kot na tradicionalne metode oljnega slikarstva, vendar pa subvertira te tradicije in parodira “stare mojstre” z osredotočanjem na žensko perspektivo.

Čeprav si je izbrala izrazito nepopularna sporočila, ki jih posreduje skozi slikarstvo, pa je Sadie Lee, kljub mladosti (r. 1967), dobitnica štirih zaporednih nagrad in priporočil za najboljši portret (BP Awards), ki jih razpisuje britanska National Portrait Gallery, začenši leta 1992 s sliko “Erect” pa do “Pinky” leta 1998. Po samostojni razstavi z naslovom “A Dying Art – Ladies of Burlesque” v National Portrait Gallery leta 1997, je v oktobru in novembru leta 1998 razstavila serijo “Inappropriate Women” v londonski East West Gallery. Ob tej priložnosti je nastal pričujoči intervju.

Od slike “Erect” do razstave v East West Gallery je že skoraj desetletje. Kako bi predstavili svoje delo: kakšni so bili bistveni premiki v tematskih poudarkih v tem času?

V zadnjih letih sem delala na sorodnih temah, bilo je nekaj sprememb v smeri, ampak v osnovi me zanimajo reprezentacije žensk. Slikam samo ženske in kolikor daleč sežejo moje ideje in zanimanja, želim raziskovati reprezentacije žensk na realističen način in z uporabo tradicionalnega oljnega slikarstva. “Erect”, ki je moja prva oljna slika in ki sem jo pravzaprav naredila zase, je portret moje partnerke v tistem casu in mene. Zelo me je pritegnilo slikarstvo gibanja “nemška nova objektivnost” oziroma slikarja Otta Dixa in Christiana Schada in ker sem upodabljala lezbični odnos, sem uporabila podobne metode, vendar pa sem ta odnos upodobila tako, kot ga vidim sama, ne pa skozi moški vojerizem. “Erect” je bolj opis določenega odnosa kot pa splošna lezbična tema. Imela sem srečo, da je bila slika izbrana za najboljši portret, ob tem pa jo je National Portrait Gallery (NPG) uporabila kot plakat za celotno razstavo. Vse odtlej se igram z idejami spola in upodobitvami žensk. Delna sprememba v načinu dela se je zgodila leta 1996, ko sem začela slikati striptizete, kar pa je, zgleda, le nadaljevalni korak od tega, kar sem sicer počela, saj že ves čas uporabljam goloto ali raziskujem napetosti med golim in oblečenim modelom. Da sem se potem preusmerila k. ženskam, ki z oblačili razkrivajo svojo goloto, je bilo potemtakem skorajda logično. Ta serija se imenuje “A Dying Art – Ladies of Burlesque”, bila je razstavljena v NPG leta 1997 in je posledica nagrade za najboljši portret leta 1996, ki mi je omogočila, da sem šla v ZDA in poiskala te ženske, ki so danes stare okrog šestdeset, sedemdeset let, ki pa so bile v ’40. in ’50. letih zares zelo slavne. Želela sem jih portretirati na močan, dostojanstven način, ne skozi nekaksno mehko držo, kot bi ljudje morda pričakovali.

Da ste imeli s to temo samostojno razstavo v NPG je, glede na značaj institucije, velik uspeh.

To je osebni dosežek, pa tudi premik v tem, da je NPG sprejela tveganje. Nikdar si ne bi mislila, da bodo sprejeli moje delo. Prvič sem razstavljala v NPG ob tekmovanju za najboljši portret, kjer ti je dovoljena le ena slika – imaš torej le eno možnost. To je bila slika “Erect” in z njo sem vstopila. Resnično nisem pričakovala, da bom izbrana in bila sem prepričana, da bo zanje preveč kontroverzna. Vendar pa sem bila jaz tista, ki je predpostavljala, česa naj ne bi bili zmožni in sem jim na nek način naredila krivico, ko sem verjela, da je slika zanje premočna. In morda se to zgodi mnogim, ki domnevajo, da tradicionalne institucije ne bi zanimalo njihovo delo in potem dejansko ne prebijejo te razlike in se tudi ne spustijo v stvari, ki ljudem ne prinašajo ležernosti v pogledu. Zato vse pohvale NPG, da je sprejela tveganje in sliko razstavila. Hkrati pa je to del tega, kar se danes dogaja, ne v smislu dobre reprezentacije, ampak mnogo stvari se dejansko spreminja: NPG je vendarle zelo tradicionalen medij. Bila sem navdušena, da so me izbrali in prav tako deležna velike pozornosti. Opogumilo je tako mene kot druge ljudi.

Kje ste pravzaprav začeli razstavljati?

Ena od prvih razstav, v katero sem bila vključena, je bila v času, ko sem bila del skupine “Lesbian Artists At Work”. Na tej razstavi, ki smo jo sestavljale in ki naj bi prikazala približno sedemdeset umetnic, ki se identificirajo kot lezbijke, naj bi le pomagala kot kustosinja. Umetnice smo želele predstaviti kar se le da mednarodno, z različnih koncev Evrope, iz Nemčije, Francije, Nizozemske, Španije itd.; ZDA in Velika Britanija sta bili bolj reprezentirani, ampak le zato, ker je bilo dokaj težko priti z ljudmi v stik, me pa smo vse bile umetnice in smo se organizacije učile šele na licu mesta. Takrat sem se ogromno naučila in prepričana sem, da bodo naslednje razstave tekle mnogo bolj profesionalno. Nekako smo jo le spravile skupaj in šele v teku priprav sem tudi sama aktivno pristopila. To je bilo na King’s Crossu leta 1992. To je bila torej moja prva prava razstava v Londonu in dogajala se je v istem času kot razstava v NPG. “Erect”, ki je bil tiskan kot plakatni oglas za razstavo v NPG, je visel po celem Londonu: to je bilo odlično, ker je podoba bila tako dvoumna, da je resnično begala ljudi in jih zmotivirala, da so šli na razstavo. Hkrati pa so bili posterji po postajah podzemne železnice popolnoma popisani. Nisem šla niti mimo enega, na katerem ne bi bilo komentarja, kar se mi je zdelo fantasticno! Dejstvo, da je slika tako močno bombardirala ljudi, da so o njej razmišljali in nato napisali, kar se jim je zdelo prikladno, k podobi, se mi je zdela krasno in zelo konstruktivno!

Recimo, kakšni komentarji?

Oh, večinoma proti-ženski in stvari, ki jih pričakujes, kurci, brki. Ampak meni je bilo vseč, pokazalo je, da so ljudje razmišljali, kaj naj bi to bilo, da je doseglo ljudi, da so se spraševali, za kaj gre, in potem vpisali svoje ugotovitve. Ker je to bil plakat za celotno razstavo, je zgledalo, kot da NPG skorajda pravi, to je reprezentacija tega, kar ponujamo, in ljudje bi lahko celotno zadevo brali kot lezbični dogodek, saj so videli le en primer in bi lahko domnevali, da se vse ostalo nanaša nanj. S strani NPG se mi je tudi to zdelo zelo pogumno. Skratka, ker sta dve zadevi tekli istočasno, razstava, ki je bila zares lezbična, in tista v NPG, je ogromno medijev zagrabilo za dejstvo, da se pojavljam na obeh, in so torej hoteli predvsem vedeti, zakaj je NPG izbrala lezbično umetnico kot reprezentacijo njihove razstave. Dvignilo je ogromno prahu in nekoliko me je skrbelo, da bo NPG delala okrog tega probleme, pa sploh niso. Nasprotno, bili smo izredno podporni in odgovarjali medijem, da so izbrali prav to podobo zaradi njene moči in da je to pravzaprav njihov poklic. Pogosto se namreč zgodi, da je lezbična umetnost upoštevana le skozi lezbični, ne tudi umetniški kontekst, tako da je bilo to, da so me vzeli resno, prav osvežujoče.

Če se na hitro sprehodim skozi umetnostno zgodovino, bi lahko našla ogromno vzporednic vašega slikarstva z delom zgodnje-renesančnih holandskih slikarjev, le da je pri vas perspektiva na strani žensk, lezbijk.

To je zelo res in renesančno slikarstvo je name zelo vplivalo. Slikarstvo na sploh je zelo specifična izbira. Ko sem bila na univerzi, sem delala inštalacije in mislila, da bo tako tudi ostalo. Še vedno delam na istih temah, ugotovila pa sem, da je zame bolje, če jih posredujem skozi medij, ki je tako tradicionalen kot slikarstvo in tako zelo povezan z moškimi. Bolj zanimivo mi je podajati novo sporočilo skozi star medij, kot pa skozi nekaj, kar ljudje morda niti ne razumejo. To je le jezik, ki je vsem poznan.

Vprašanje za boljše branje slik: zakaj slikate toliko dvojnih podob (npr. “Erect”/1991, “Narcissi”/1993 ali “Cross Dressers”/1996)?

Najpogosteje so to avtoportreti s partnerko. Pravzaprav zgleda, da prikličem s tem prekletstvo, ker vedno, ko naslikam koga, ostanem sama in bi mogoče morala to početi redkeje, ker si zapravljam prijateljice.

Zrcalna podoba je vseskozi močan del slikarstva. “Narcissi I” in “Narcissi II” imata podlago v viktorijanski romantiki, v načinu reprezentacije, kjer sta dve ženski skupaj skozi poljubljanje zrcala. Ampak “Narcissi” je očitno sodobna podoba, sodobni sta frizuri, to naj bi se torej dogajalo zdaj, žanr je le referenca. Za ti dve sliki sem imela zelo osebne razloge: bila sem v zvezi z osebo, s katero sva izgledali povsem različno, imeli pa sva podobni frizuri. Vsakdo je torej domneval, da sva sestri, ne pa nekaj več, in do te domneve je prišel le na podlagi frizure! Zelela sem narediti nekaj del, ki bi raziskala tematiko narcizma v lezbičnih odnosih. Če nekdo improvizira podobnost, se pogosto predpostavlja, da so razlogi za privlačnost do druge osebe le ti, da ta druga izgleda kot jaz. Kar pa je običajno le naključje. Gre torej le za poigravanje s to temo.

Poigravate se veliko tudi z lezbičnim campom, z butch podobami, kar je v velikem kontrastu s popularnimi idejami o tem, kako biti “prava ženska”.

Če primerjaš sodobno umetniško prakso žensk, ki se identificirajo kot lezbijke, in če primerjaš stvari, ki potekajo zdaj, s tistimi iz sedemdesetih let, zgleda, da so danes manj očitno politične, s šibkejso zavesto o političnem in mogoče je to rezultat lezbičnega šika, ki se dogaja in ki je grozen in mi ni niti najmanj všeč.

Vendar pa so ljudje začeli eksperimentirati in to jim daje samozavest, čeprav je politika bolj v senci. Kar je sedaj prevladujoče v mnogih delih, je ironija, smisel za ironijo, ki je prav tako povezana s seksualno prakso, saj ljudje lažje sprejmejo močno sporočilo skozi humor. Je pa seveda na osebi, ki gleda sliko, da se odloči, na katerem nivoju jo bo sprejela: ne more je gledati le kot nekaj okrasnega, lahko jo gleda kot dobro šalo, lahko pa tudi razume pomene v ozadju in razbere zelo resna sporočila. Taksna večplastnost mi je vseč, saj je privlačna za več ljudi. Ni tako politična, da je popolnoma brez humorja, hkrati pa humor ne vzame moči drugim namenom, ki so prav tako tu. Gre za močne ideje, ki pa so bolj prefinjene in ki zahtevajo malce razmisleka. Camp sploh ni slaba stvar, nasprotno, zelo je v duhu “devetdesetih”.

Hkrati pa nočem predstavljati seksi podob dveh omehčanih žensk, ki si v negližejih gladita kodre. Po mojem mnenju je to za moške. Vse moje slike imajo podlago v moji osebni izkušnji, to so realistične upodobitve mojih lastnih odnosov: v teh slikah je osebna zgodba. Zame najbistvenejše kritike prihajajo s strani žensk, ki vidijo v slikah nekaj osebnega, ne nekaj splošnega. In dejansko se ženske, heteroseksualne in raznovrstne, identificirajo z delom ne glede na njihovo lastno seksualnost, saj enostavno niso vajene videti podob močnih žensk. Še posebno je to bil primer s striptizetami. V NPG sem imela delavnico s starejšimi ženskami, amaterskimi slikarkami, ki se nikdar niso videle podob močnih starejših žensk. Dejstvo, da so delale v seks-industriji, jih sploh ni motilo; videle so le podobe starejših žensk, ki poželjivo sedijo v naslanjaču in gledajo naravnost in naprej. Zgleda, da jih je to čisto postavilo pokonci. Odlično je dobiti nazaj takšen odziv.

Obstajajo kakšne razlike v načinu obravnavanja vaših del pri množičnih medijih ter lezbičnih oziroma gejevskih medijih?

Obračam se na oboje. Res je, da slikam ženske in svoje osebne odnose, ni pa to nujno samo za ženske. Tu je za splošno potrošnjo. Pravzaprav me zelo veseli, da lahko govorim kot slikarka, ne izključno kot lezbijka, ki slika. To mi je zelo pomembno. Podobe so zelo dvoumne, niso nujno o lezbištvu in se lahko naslavljajo k. širsemu občinstvu. Ogromno ljudi dela striktno v tem področju in verjetno njihova dela ne bodo nikdar razstavljena v tradicionalnih galerijah in to je velika škoda, ker mislim, da bi bila sposobna spremeniti reakcije ljudi. A to se ne bo zgodilo: nikdar ne bodo dosegla ljudi, katerih mnenja bi se resnično morala spremeniti, ker ciljajo le na tiste, ki to vse skupaj že vedo in ki se že strinjajo. In to v resnici ne pripomore k. ničemur.

Zame je pomembno, da pritegnem različne javnosti in čeprav jim ni všeč, vsaj vidijo in morda razmisljajo o tem, zakaj jim ni včeč: to je vsekakor bolje, kot da ne bi videli sploh ničesar. Zavedam se, da so moje slike za mnoge preveč kontroverzne. Mislim, da je mnogo ljudi, ki je prišlo na razstavo o striptizetah, pričakovalo, da bodo naleteli na bleščece, seksi in vojeristično zasnovane portrete žensk, ob pogledu na katere se ne bodo počutili ogrožene. A dejstvo, da jim ženske s slik zrejo naravnost v obraz in da so popolnoma samozavestne, mnoge zmede. Tako zelo so navajeni gledati na ženske, se posebej, če so delno oblečene ali gole, in v samem slikarstvu je tako zastavljeno, da se počutis udobno, ko jih gledaš, one pa kot da gledajo stran, s seksi in vabečim telesom. Tega gotovo nočem početi. Všeč mi je vzeti idejo, dejansko pa dopustiti osebi, ki ni oblečena, da obvladuje odnos. Včasih je to strašno težko naslikati. Stvar je tako enostavna, pa vendar ustvari takšno razliko pri ljudeh, ki slike gledajo! Všeč mi je takšen boj moči.

Se lahko preživljate s slikarstvom?

V tem trenutku se, a je zelo krhko. Sploh ne živim v izobilju. Še vedno občasno delam pri uokvirjalcu slik, tako da lahko uokvirim vsa svoja dela. Dobiti denar za slike vnaprej in potem eksperimentirati in delati stvari, ki jih rada počnem, ne da bi pri tem nenehno mislila na račune, je razkošje. Resnično imam sreco, da lahko tako delam. Ne pričakujem, da bi zaslužila kaj denarja, vsaj ne, dokler ne bom dovolj stara. To se običajno zgodi, se posebej ženskam, da se jih v mladosti ne jemlje resno in mislim, da ljudje pričakujejo, da si nabašem otroke in da je slikarstvo le neke vrste konjiček. Ampak vztrajam. Vidim, da mora mnogo žensk iti daleč daleč, predno dosežejo finančni uspeh, da se to ne zgodi vse dokler ne izpolnijo štirideset ali petdeset let. To je zgodba z umetnicami.

Vendar pa so zbiratelji in zbirateljice začeli iskati moja dela, tako da je to način, ki bi ga rada nadaljevala: delati to, kar rada počnem, možnost, da lahko delam novo serijo slik.

In sicer? Imate kakšne nove ideje?

Imam. Začenjam s popolnoma novo serijo in sem čisto vznemirjena. Vsa ta dela, od “Erect” iz leta 1991 pa do letošnjih, se nekako nanašajo druga na drugo in vse to bom nekoliko potisnila vstran, začela nekaj svežega in preživela večino naslednjega leta ob delu celotne serije, ki pa je ne bom razstavila, dokler je ne končam. Kajti pogosto se zgodi, da dobim razstavo, medtem ko se delam slike, kar me povsem oddalji od ustvarjanja.

Zelo me zanima ideja otroške nedolžnosti in se vedno se poigravam z idejami seksualnosti. Rada bi naredila nekaj slik o trenutku, ko se mlada ženska zave svoje homoseksualne želje. To bo iz moje, ženske perspektive, ne iz mesta moškega, ki gleda otroke, za podlago bom vzela resnične izkusnje drugih in svoje lastne. Za poustvaritev teh zelo zgodnjih seksualnih izkušenj v igrah odraščanja med dekleti uporabljam odraslo žensko, model, ravnokar sem jo odkrila in je čudovita! Ima resnično zanimiv obraz in je popolnoma nedoločljive starosti. Naredila ji bom rahlo otroški videz, ji stanjšala telo, da ne bo izgledala, kot da je polno razvita. Ampak tako ali tako že izgleda takšna. Res ima odličen obraz, povsem brezčasen, lahko bi bila iz dvajsetih let ali iz sedanjosti, iz prihodnosti ali pa iz stoletij nazaj. Upodobila jo bom kot dve dekleti in poustvarila igre, kot so zdravnica in medicinska sestra, pomerjanje oblek itd. V tistem trenutku gre le za igro, ko še ne ves ničesar, a se naenkrat zaveš svojega telesa. To je torej to, v kar sem zdaj vpletena. Je kar obsežen projekt in sem povsem vznemirjena.

Kdaj ste z delom zadovoljni? Kdaj zaključite serijo?

Veliko skiciram. Za vsako sliko naredim ogromno skic, ki pa jih nočem razkazovati, saj so to študije in bi bilo skorajda tako, kot bi komu kazala strani v dnevniku. V NPG imajo sicer kupe skic, ki naj bi podprle slike, vendar pa bi se sama počutila pri tem popolnoma gola in mi to ne bi bilo všeč. Veliko skiciram in se odločam za kompozicijo in tudi potem na platnu postopno ostrim in ostrim center. Samo delo zame ni nekaj spontanega, temveč nekaj izredno napornega in moram vedeti, k čemu sem namenjena. Dolgo časa ne izgleda podobno ničemur, vendar pa postopno, iz plasti v plast, postaja ostreje in ostreje in počasi vlečem k. sebi, dokler končno ne začutim, da lahko končam. (smeh)

Bi želeli za konec intervjuja še kaj dodati?

Pravzaprav sem zelo srečna, da se ljudje zanimajo za moje delo in da želijo o njem vedeti več. Pogosto greš v galerijo in gledaš slike in razmisljaš, ali so ti všeč ali ne, in v resnici nošeš niti vedeti za razloge, zakaj so tam ali kaj je imel umetnik v mislih, ko jih je delal. Pogosto so mi ljudje pisali preko NPG in to je bilo tako lepo, ker so jih stvari zanimale in ker so želeli vedeti, o čem slike sploh govorijo. Vedno jih potem vprašam, kaj oni mislijo, da govorijo. In pogosto smo povsem usklajeni, včasih pa ne, in zame sploh ni bistveno, da se ujamemo, dokler jim nekaj pomenijo. Za slikarko je zelo laskavo, če zbudi zanimanje.

1 Glej E. Cooper, “Sexual Perspective” (Routledge 1994) ali C. Smyth, “Damn Fine Art By New Lesbian Artists” (Cassell 1996

Intervju: Nataša Velikonja