|
|
V ljubljanskem klubu K4 se je v mesecu decembru '98 v Roza disku pričel cikel performansov, eksperimentalnega gledališča, drag šovov, video instalacij, razstav in ambientalnih postavitev z gejevsko in lezbično tematiko, s skupnim naslovom PINK FACTORY. Projekt je prvi pravi poskus združevanja dolgoletnih poskusov etabliranja lezbične in gejevske klubske kulture pri nas. Vendar ne gre zgolj za povezovanje že videnega, ampak za poskus umestitve te kulture v sodobni kontekst, v čas elektronsko (s)konstruirane zabave. Tako so se decembra v Roza disku zvrstili dogodki, povezani z vprašanji o tem, kaj je fetišizem. Med drugim smo lahko videli zaresni peep show za lezbijke in geje in poslušali ozvočen pogovor z vročo linijo, hot-line live. V mesecu marcu pa projekt PINK FACTORY napoveduje celo vrsto sprememb in izboljšav nedeljskih večerov v klubu K4. Organizatorji obljubljajo, da bodo v klub vpeljali vsebine, ki jih nikjer drugje v Sloveniji ni. Kakšne, ostaja zaenkrat skrivnost. Ve se samo to, da se bo temu ustrezno večer preimenoval, tako da Roza diska, kot smo ga poznali v preteklih desetih letih, zagotovo ne bo več. Zamenjal pa se bo tudi nosilec večerov. V prihodnje to ne bo več ŠKUC, ampak ŠOU, ki zagotavlja, da bo v tehničnem in finančnem smislu poskrbel, da bodo nedeljski večeri v bodoče spet polno zaživeli in klubu povrnili nekdanji blišč, popularnost in glamur.
LOTL in drugi avstralski lezbicni in gejevski mediji dobivajo sovražna pisma od skupine kršcanskih fundamentalistov, ki so se poimenovali White Australian Revolutionaries. WAR se bori za: "… obrambo družine pred feminizmom in homoseksualnim lobijem…". Njegovi pripadniki so oboroženi z bibljiskimi zakoni o sodomiji in perverznosti.
Avstralski pravosodni minister A. Vanstone je potrdil amandma, ki morilcem homoseksualcev dovoljuje sklicevanje na "provokacijo" in "omejeno odgovornost". Prvi sodni primer pa s to pretvezo ni ničesar pridobil. Moški, ki je umoril lezbijko, za katero je sumil, da je ljubimka njegove žene, je bil obsojen.
Lezbijka iz Alabame je izgubila pravico do starševstva v korist bivšega moža in njegove nove družice, kljub temu, da je bilo neizpodbitno dokazano, da mati za otroka popolnoma ustrezno skrbi. Sodnik je odločil, da njen življenjski stil (lezbicni), ki je v alabami nelegalen in nemoralen v oceh večine prebivalcev, ni združljiv z vlogo starša.
V prvih šestih mesecih 1998 je bilo na Nizozemskem registriranih 2655 partnerstev, od tega 769 lezbicnih (1045 gejevskih, ostanek pa heteroseksualnih).
Nizozemska parlamentarka Marleen Barth želi privolitveno starost za homoseksualce dvigniti iz 16 na 18 let - tako naj bi preprecili mladoletno prostitucijo in pornografijo. Pravosodni minister se z njo ne strinja, dokazuje, da bi sprememba bila v nsprotju z evropsko ustavo.
V luteranski katedrali v Uppsali (Švedska) razstavlja Elizabeth Ohlson. Razstava ima naslov Ecce Homo, prikazuje pa Jezusa in njegove apostole kot homoseksualce. Že 12000 radovednežev si je ogledalo razstavo, kljub množici protestov tistih, ki so nad slikami zgroženi.
Zadnja moda v EU so lezbijke in geji, ki so se spreobrnili in se odrekli svoji "grešni" preteklosti. V imenu Jezusa Kristusa krožijo po ulicah in dajejo "dober zgled". Pod vplivom svojih karizmaticnih cerkvenih voditeljev se celo poročajo med seboj (1 gej + 1lezbijka) ali s straighti, imajo otroke, ki jih razkazujejo kot dokaz spreobrnitve in pritiskajo na druge lezbijke in geje naj sledijo poti naravnega življenja.
Ilga bo svojo svetovno konferenco (leta 1999) organizirala v Johanesburgu v Južnoafriški republiki.
"Ljubim prav vse na njej, vse do najmanjšega detajla. Anne je neverjetna oseba. Je preprosta in hkrati glamurozna. Ne razumem, zakaj sploh je na seznamu še ostalih 49 ljudi." je izjavila Ellen DeGeneres potem, ko je revija People njeno partnerko Anne Heche uvrstila na seznam petdesetih najlepših ljudi na svetu.
Multimedijska družba ABC je iz programa črtala nadaljevanko Ellen. Motila naj bi jih lezbičnost glavnih likov ali kot je izjavil predsednik družbe: "Počutil sem se, hm, neudobno zaradi prizorov, predvsem fizičnih, med Ellen in njeno, hm, partnerko."
15. oktobra lani je latvijski parlament sprejel amandma k zakonu o clovekovih pravicah. Leta 1991 v delu ustave, ki ureja vprašanje človekovih pravic, ni bila posebej omenjena diskriminacija zaradi istospolne usmerjenosti. V ustavi je bilo zgolj zapisano, da je prepovedana "vsakršna diskriminacija".
Marsin, izvojeni predstavnik Guadeloupeja, ni podpisal predlog zakona o istospolnih partnerstvih: "Predpostavke zakona so proti mojim vrednotam. Homoseksualni pari obstajajo, to je treba vzeti v racun, toda to ni ne normalen, ne naraven odnos. Za nastanek otroka sta potrebna ženska in moški. Po drugi strani pa sem, če mi bo znanost nekega dne dokazala, da lahko homoseksualci naredijo otroka, pripravljen spremeniti mnenje."
V zvezni državi Wisconsin je bila za predstavnico v ameriški Kongres izvoljena Tammy Baldwin. Baldwinova je prva odkrito lezbicna parlamentarka izvoljena v Kongres in hkrati prva ženska v 150 letih, ki je bila v Kongres izvoljena iz te države. Svojo republikansko nasprotnico Josephine Musser je premagala z 54% glasov proti 46%.
V Ljubljani sta trenutno na ogled kar dve predstavi, ki tematizirata lezbištvo. Prva je drama V samoti bombaževih polj (Bernard-Marie Koltčs) besedilo katere sicer obravnava moško homoseksualnost, vendar v uprizoritvi Slovenskega Mladinskega gledališca in v režiji Nicka Upperja, nastopa ženska dvojica. Druga je plesna predstava Svet znotraj, v koreografiji Dušana Teropšica, ki si jo lahko ogledate v Plesnem teatru Ljubljana.
Fotografinja Manja Zore, sodelavka revije Lesbo, je po koncu magistrskega študija fotografije na School of Visual Arts v New Yorku, lansko poletje razstavljala svoja dela v galeriji v Visual Arts Gallery v Sohu. V ciklu »Hendsome« je predstavila serijo fotografij, ki obravnava dotik in gibanje rok. Fotografinja Jasna Klančišar pa je v okviru spremljevalnih prireditev Gay Games, avgusta 1998, med šestdesetimi evropskimi fotografinjami predstavila svoje delo. Razstava z naslovom »Lesbian ConneXion/s« je bila na ogled v galeriji Artoteek Oost v Amsterdamu.
Decembra lanskega leta se je koncal 14. Festival gejevskega in lezbicnega filma, na katerem smo si ogledali osem in tri lezbicne filme. Festival je otvoril slovensko-nizozemski dokumentarni film Čisto srečen, kakršen sem (Just Happy the Way I am, 1998). Njegova avtorja sta Miha Lobnik in Klaus Müller. Govori o mladi generaciji lezbijk in gejev, ki zbrani na mednarodni konferenci »Homofobija in fašizem« razmišljajo o homoseksualnosti. Pričevanja mladih z vsega sveta so iskren dokument o soočanju z lastno spolno identiteto, samorefleksivna podoba razumevanja spola, spolnosti in družbene umeščenosti gejevsko-lezbičnega življenjskega stila. Obravnavane so tudi aktualne teme, kot je položaj lezbijk, sodelovanje med lezbijakmi in geji, odnos židovske in katoliške vere do homoseksualnosti itd.