"Nevednost ni pasivno stanje, temveč aktivna izključitev iz zavesti tega, česar si ta ne želi vedeti. Kakor analiza se mora tudi poučevanje ukvarjati ne toliko s pomanjkanjem vednosti kot z odporom do vednosti, in analitično osveščena pedagogika bi se zato morala učinkovito spopasti s strastjo do nevednosti."

C. PENLEY ("Poučevati v tvojih sanjah...", Krt 59, s. 261)

Človekovo seksualnost tvori kontinuum od izključno heteroseksualne, večinoma heteroseksualne, bolj heteroseksualne kot homoseksualne, bolj homoseksualne kot heteroseksualne, večinoma homoseksualne do izključno homoseksualne oblike spolnosti. Ne obstaja nikakršna znanstvena osnova za trditve, da lahko nekdo izbira svojo seksualno orientacijo. Raje kot o izbiri govorimo o odkrivanju in sprejemanju tega, kdo smo.

Spolna identiteta je koncept, ki mora preseči ozko spolno programiranje in stereotipne vzorce moškega in ženskega vedenja. Dandanes večinoma živimo v svetu polarizirano razumljenih spolnih vlog, kar vodi v tesne oblike socialnega in individualnega življenja. Zato je zelo pomemben vidik spolne identitete upoštevanje njene različnosti. Eden od mnogih elementov spolne identitete bi moral biti upoštevanje možnosti, ki jih vsebuje kontinuum človekove seksualnosti.

Eden bistvenih virov črnobelega slikanja človekove spolne identitete je heteroseksizem. Heteroseksizem je sklop socialnih praks znotraj mnoštva socialnih področij, dela, doma, šole, medijev, cerkev, sodišč, ulice itd., kjer je heteroseksualnost privilegirana. Heteroseksizem ni univerzalen, temveč družbeno pogojen, zato je povezan tudi z drugimi strategijami podreditve, kot so razred, spol, generacija in rasa.

Eden od rezultatov heteroseksizma je nevidnost lezbičnosti in homoseksualnosti. Razlogi za nevidnost lezbičnosti in homoseksualnosti ter stopnje homofobije se med družbami, v samih družbah in med posamezniki ter posameznicami razlikujejo in spreminjajo. Tako kot ni enostavnega razloga za stereotipe o homoseksualcih in lezbijkah, tako tudi ni enostavnega razloga za stereotipno reakcijo nanj. Splošne razlage homofobije ne obstajajo, obstaja le ogromno možnosti njenega izražanja.

Homofobija je strah, sovraštvo ali nestrpnost do lezbičnosti ali do homoseksualnosti. Je družbeni pojav, posledica predsodkov, ne pa izkustvenega strahu. Mnogo ljudi vsakodnevno izvaja ali izkusi različne oblike homofobije, čeprav se tega ne zaveda, saj je sprejelo in ponotranjilo negativna stališča do lezbičnosti in homoseksualnosti na osebni ravni. Homofobija je torej večinoma še vedno samoumevni del družbene vzgoje, ki smo jo deležni. Ena od oblik homofobije je izražena skozi besedno agresivnost, skozi fizično nasilje ter drugačne vrste diskriminacije do gejev ali lezbijk. Druga je strah do tega, da bi te kdo označil kot geja ali lezbijko. Tretja oblika pa je strah pred lastno lezbičnostjo ali homoseksualnostjo.

Homofobija je lahko iracionalna ali racionalna. Iracionalna homofobija je posledica popolne socializiranosti v heteroseksističnem svetu, je zavračanje in sovražnost do vsega, kar posega v črnobelo podobo spolov. Racionalna homofobija je načrtna, pogosto tudi organizirana aktivnost, usmerjena v zatrtje lezbičnosti in homoseksualnosti. Obe vrsti homofobije sta pravzaprav obliki izvajanja socialnega nadzora.

Znanje za popolno odpravo diskriminacije homoseksualnosti in lezbicnosti:
•Lezbična ali gejevska seksualnost sta normalni obliki človekove seksualnosti.
•Informacija, da sta lezbična in gejevska seksualnost normalni obliki človekove seksualnosti, mora biti splošno dostopna v vseh državnih institucijah, še posebej v vzgojnih in izobraževalnih institucijah.
•Šole in univerze morajo zavzeti ustrezno vodilno vlogo v usmerjanju državne politike k vključevanju lezbijk in gejev v življenje obče skupnosti.
•Šole in univerze imajo posebne kvalitete, ki jih zavezujejo k akcijam vključevanja gejev in lezbijk tudi takrat, ko državna politika na tem področju še ni izpopolnjena.
•Šole in univerze morajo vključevati podporne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti ter eksplicitno navedbo zavračanja različnih oblik homofobije v svojih dokumentih.
•Šole in univerze morajo zavzeti potrebne ukrepe za zaščito lezbijk in gejev učencev ali študentov pred kakršnokoli formalno ali neformalno obliko nadlegovanja s strani sošolcev ali učiteljev.
•Šole in univerze morajo poskrbeti za ustrezno vzgojo in izobraževanje, ki vključuje korektne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti, o spolni orientaciji, spolni identiteti, heteroseksizmu, informacije o nevarnih seksualnih aktivnostih, informacije o destruktivnem značaju homofobije ter informacije o pomenu demokracije, ki temelji na načelih svobode, enakosti in spoštovanju različnosti. Prvi kriterij je nevtralnost procesov vzgoje in izobraževanja, to je sprostitev prostora za vse državljane in državljanke, ne glede na njihovo religiozno, politično, socialno ali drugo prepričanje, narodnost, raso, spol, jezik, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali spolno orientacijo. Osnova problematičnega odnosa do lezbičnosti in homoseksualnosti leži v odzivanju drugih na človeške razlike. Problem s sprejemanjem lezbičnosti in homoseksualnosti je problem obsojanja, izločanja in zavračanja različnosti človekove izkušnje.
•Protihomofobična vzgoja in izobraževanje ne smeta biti getoizirana znotraj nekaterih programov, temveč vključena v vse vidike celotnega vzgojnega in izobraževalnega kurikuluma. V določenih šolskih in študijskih programih je vključevanje homoseksualnosti in lezbičnosti še posebej nujno in neizbežno, to je vsaj v ženskih študijih in študijih spolov, v multikulturnih študijih, literaturi, umetnosti, filozofiji, sociologiji, pravu, zgodovini ter v pedagoških programih.
• Poleg korektne obravnave lezbičnosti in homoseksualnosti v državnih, družinskih, vzgojnih in izobraževalnih ustanovah so možne tudi neformalne oblike vključevanja lezbičnosti in homoseksualnosti v družbo. Ena med njimi je intenzivnost druženja z lezbijkami in geji, saj osebne izkušnje zmanjšujejo družbene predsodke. Druga oblika je vzpostavljanje podpornih skupin, ki na socializacijski ravni razbremenjujejo stigmatiziranje lezbijk in gejev, lezbičnosti in homoseksualnosti.

Antihomofobicno izobrazevanje*:
Vzgojne in izobraževalne vsebine morajo postati odprte za ustrezne in korektne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti. Vsakdo je lahko cilj ali sredstvo negativne socializacije in negativnih družbenih predpostavk o lezbijkah in gejih, vendar pa lahko dvig antihomofobične zavesti med učnim osebjem izbriše sliko neke nestrpnosti.

Učenje ni nevtralna aktivnost. Antihomofobična pedagogika mora vplivati na vse metodologije in epistemologije:

•Ne predpostavljajte, da so vsi vaši učenci in učenke heteroseksualni. Pri obravnavanju lezbičnih in gejevskih vsebin se izogibajte besedam, kot so "mi", "vi", "oni" oziroma načinom razlage, ki predpostavljajo, da lezbijke in geji obstajajo le nekje daleč. Dobro si je zapomniti, da je od desetih vsaj ena oseba lezbijka ali gej.
•Postavljajte učne primere brez uporabe heteroseksističnega jezika. V razredu se izogibajte primerom ali jeziku, ki krepijo predpostavke o univerzalnosti heteroseksualnosti. Dajajte pozitivne ali podporne primere, kar bo iz razreda ustvarilo varno okolje za gejevske ali lezbične učenke ter učence. Učencem in učenkam priporočajte, da se odvadijo uporabe heteroseksističnega ali homofobičnega jezika, tako v šalah kot v šolskih izdelkih.
•Ne izločajte gejevskih ali lezbičnih tem kot posebnosti v vaših učnih načrtih. Učitelji in učiteljice želijo včasih vključiti gejevske in lezbične teme v učne programe, vendar jih osamijo bodisi kot kratkotrajne bodisi kot izbirne možnosti. Učenci in učenke dobijo, kot rezultat, sporočilo, da gejevske in lezbične teme niso pomem-bne ali da so preveč kontroverzne za občo obravnavo.
•Izgovarjajte besede "gej", "lezbijka", "homoseksualnost", "lezbičnost" lahkotno, brez pomenskih prizvokov. Gejevske in lezbične teme so pomembno in legitimno področje znanja in vedenja, zato morajo biti predstavljane na nesenzacionalističen način.
•Zagotovite, da bodo vaši učenci in učenke nemoteno pristopali k obravnavanju gejevskih in lezbičnih tem. To ne pomeni le vključevanja gejevskih in lezbičnih tem v diskusijo, temveč tudi predstavljanje gejevske in lezbične perspektive ter antihomofobične analize.
•Ne uvajajte gejevskih in lezbičnih tem skozi "odprte diskusije". Izogibajte se "proti" in "za" pristopa. Čeprav je institucijam demokratične družbe oblika "odprte diskusije" znak svobode govora, pa je naključno mnenje o lezbičnosti ali homoseksualnosti še vedno široko odprto predsodkom in stereotipom. Napačno zastavljen začetek diskusije - denimo, ali je s homoseksualnostjo kaj narobe ali ne - lahko doseže ravno obraten učinek in poglobi homofobična stališča. Skušajte sprožiti debato na način, ki ne bo sprožil homofobičnih reakcij: analizirajte, denimo, homofobične tekste, analizirajte, komu so namenjeni ipd.
•Izogibajte se razkrivanja svoje heteroseksualnosti ali razkrivanja heteroseksualnosti svojih učencev in učenk ob obravnavanju gejevskih ali lezbičnih tem. Učenci in učenke se morajo zavedati, da razglašanje heteroseksualnosti ob obravnavanju lezbičnosti ali homoseksualnosti krepi distanco do gejev in lezbijk, do lezbičnosti in homoseksualnosti. Če se učenec ali učenka identificira kot heteroseksualna oseba, ga oziroma jo lahko vprašamo, zakaj oznanja to samoidentifikacijo javno.
•Podprite samorazkritje svoje lezbične učenke ali gejevskega učenca ali sebe. Samorazkritje geja ali lezbijke ni enako razkritju heteroseksualne osebe. S homoseksualnim ali lezbičnim coming outom se vzpostavljena razmerja družbene neenakosti nevtralizirajo, medtem ko se s heteroseksualnim razkritjem še okrepijo.

*Vir: I.Barnard (1993), Feminist teacher (7,3)

Zloženko je finančno podprl Zavod za odprto družbo Slovenija