|
Enakost: istospolne družine Tekst pripravila Nataša Velikonja Izdajateljica ŠKUC-LL Ljubljana 1999
Čeprav so za istospolno populacijo v zakonskem okviru RS nekateri kriteriji enakosti že izpopolnjeni, pa je se vedno nosilka drugorazrednega državljanstva. Eno od področij, kjer je prisotna diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti in ki torej ne sledi načelom univerzalnosti človekovih pravic, je zakonodaja, ki ureja zakonsko zvezo, družinske odnose in starševske pravice.
Istospolna usmerjenost je ena izmed mnogih razlik človekove izkušnje, ki obstaja kot dejstvo. Način njenega izključevanja ali vključevanja kaže, kako sta se država in družba sposobni lotevati razlik nasploh. Protihomoseksualna diskriminacija, nasilje in homofobija niso le problemi lezbijk, gejev ter njihovih družin, prav tako se učinki diskriminacije ne kažejo samo na lezbijkah, gejih in njihovih družinah.
Zaščita družin je namenjena ustvarjanju okolja, v katerem lahko vsi člani in članice družine, še posebno pa otroci in mladina, razvijejo svoje sposobnosti v polni meri. Eden najvztrajnejših mitov o lezbijkah in gejih je, da nimajo otrok. Vendar pa nekatere lezbijke in geji postanejo starši, preden sprejmejo svojo homoseksualno usmerjenost, nekateri postanejo starši, ker imajo njihovi partnerji ali partnerke otroke, nekateri pa se odločijo za družino, ko so v lezbičnem/gejevskem odnosu.
Tudi v RS velik delež otrok in mladine odrašča v lezbičnih in gejevskih gospodinjstvih oziroma z lezbijko ali gejem kot bližnjim družinskim članom ali članico. Dejstvo je, da veliko otrok že živi z lezbičnimi ali gejevskimi starši. Vendar pa se otroci in mladina, ki imajo lezbične ali gejevske starše, ob obstoječi definiciji družine pogosto soočajo s težavami zaradi zakonske, socialne in ekonomske izključenosti svojih družin. Za razliko od družin s heteroseksualnimi partnerji oziroma partnericami in njihovimi otroci, so lezbične partnerke, gejevski partnerji in njihovi otroci podvrženi predsodkom zaradi spolne usmerjenosti, kar lahko pripelje tudi do izgube skrbništva, omejitve stikov ali prepovedi posvojitve. Zakonodaja in socialna politika ne ščitita niti lezbičnih in gejevskih partnerstev niti lezbičnega in gejevskega starševstva niti lezbičnih ali gejevskih družin niti pravic otrok lezbičnih in gejevskih staršev, kar pomeni, da tudi ne priznavata nič od omenjenega. Vsakdo bi moral imeti pravico, da se njegovo ali njeno družino spoštuje in priznava enakopravno tako v zakonodaji kot socialni politiki.
Dejstva:
a) Izobraževalni sistem večinoma ne zagotavlja varnega okolja, v katerem bi lahko otroci lezbičnih in gejevskih staršev bili sproščeni glede svojih družin. Nasprotno, večinoma dobijo sporočilo, da njihove družine niso “prave”. Čeprav raziskave kažejo, da otroci obvladajo razlike med družinami ter da so otroci homoseksualnih staršev prav tako emocionalno stabilni kot tisti heteroseksualnih staršev, pa lahko pomanjkanje pozitivne podpore povzroča strese in krepi socialno izključenost.
b) Otroci lezbičnih in gejevskih staršev nimajo zakonskega priznanja dejanske življenjske situacije, prav tako nimajo zagotovljene pravice do dveh staršev. Hkrati pa njihov ne-bioloski starš ne more prevzeti zakonske odgovornosti (v šolah, bolnicah) do otroka, če je biološki starš odsoten.
c) Otroci v lezbičnih ali gejevskih družinah se zaradi neurejenega zakonskega statusa staršev lahko soočijo z revščino pogosteje kot sovrstniki v heteroseksualnih družinah. Lezbični in gejevski starši so tako kot druge lezbijke in geji deležni večje možnosti brezposelnosti ali odpustitve iz službe zaradi spolne usmerjenosti.
d) Še vedno ni legalnega priznanja gejevskega partnerja ali lezbične partnerke, ki bi skozi enakopravno zakonsko partnersko obravnavo omogočilo dostop do sklada socialnih varščin, priseljeniških, pokojninskih, davčnih in dedovanjskih pravic, ugodnosti, ki izhajajo iz partnerkine ali partnerjeve zaposlitve ter statusa svojca.
e) Spolna orientacija niti homoseksualnih niti heteroseksualnih staršev ne vpliva na spolno orientacijo otrok. Vendar pa imajo otroci, ki odraščajo v lezbičnih in gejevskih družinah, več znanja o človekovi različnosti.
f) Rezultati raziskav, ki so primerjale lezbične in gejevske starše s heteroseksualnimi ter otroke lezbičnih ali gejevskih starsev z otroci heteroseksualnih staršev, niso pokazali odstopanj: dejstva torej ne podpirajo stereotipov o nezdružljivosti starševstva in istospolne usmerjenosti.
Zakonodaja in socialna politika morata priznati, da lezbijke in geji vzgajajo otroke in jih ponuditi realne možnosti za vzgojo, prav tako morata prevzeti izrecne politike, po katerih se bo starševske sposobnosti presojalo brez nevednosti, moralne panike in predsodkov do lezbičnih in gejevskih staršev.
Zahteve po polni zakonski in socialni zaščiti pravic otrok morajo biti izpolnjene na vseh področjih, ki so povezane z družino. Zagotoviti je treba, da se ekskluzivnost normativnih družinskih konceptov, ki reducirajo družino na heteroseksualno obliko, nadomesti z ustreznejšimi. Zakonodaja in socialna politika, ki se dotikata družine in vzgoje otrok, morata odražati različnost, enakopravnost in enakovrednost vseh družin ter realne potrebe otrok in mladine.
Država mora:
V letu 1997 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS odločilo prenoviti obstoječi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tako, da bi le-ta v novi verziji omogočil sklenitev partnerske zveze lezbijkam ali gejem. Sedanja zakonodaja namreč priznava zakonsko zvezo le med partnerjema različnega spola, družino pa obravnava kot skupnost raznospolnih staršev in otrok. Taksni definiciji sta diskriminatorni do lezbijk in gejev in njihovih družin, prav tako nista v skladu s 14. členom (enakost pred zakonom) in 53. členom (pravica do poroke) ustave RS. Usklajevanje se vedno teče: edina oblika, ki ne bo diskriminatorna, je lahko le priznanje zakonske zveze tudi med lezbijkami ali geji.
Viri:
Zloženko sta finančno podprla Urad za mladino RS |
