Korenčkov palček in siva Sapramiška sta najboljša prijatelja. Vsaj do tistega dne, ko njuno sožitje zmoti hud prepir. V jezi se Korenčkov palček odloči, da bo šel po svetu. Sreča zanimiva bitja, med njimi belouško, kakavca, palčka Praprotnika in njegovo Črnomiško. Svet se mu zdi nadvse zabaven in privlačen, a vseeno mu nekaj manjka. V zgodbi, prepletenimi s pesmicami in bogatimi ilustracijami, se pojavijo že znana pravljična bitja te najbolj cenjene slovenske avtorice otroške literature.

1.
Na vrtni gredi sta živela, živita in bosta živela Korenčkov palček in siva Sapramiška, njegova najboljša prijateljica. Zmeraj sta se strašno dobro razumela. Zvečer je Sapramiška odšla spat v svojo hiško, Korenček pa se je zleknil pod najgostejše korenjevo zelenje, kakšenkrat pa sta spala skupaj v Sapramiškini hiši ali pa v vrtu. In nikoli, prav nikoli se nista prepirala… Dostikrat je Korenček takole prepeval:

Tam na vrtni gredi,
Tam midva živiva,
Jaz – Korenčkov palček
In pa moja miška siva.

Ko s korenjem se sladkava,
Imenitno se imava,
Se vse bolj in bolj rediva
Jaz in moja miška siva.

Vsak sladak korenček nov
Razdeliva si napol:
Sapramiška pol pohrusta,
A korenčkov sladki repek
Je za moja usta!

Ne, prav nikoli se nista prepirala, dokler ni nekega poletnega jutra Korenček rekel Sapramiški:
- Veš, kaj mi je najbolj všeč pri tebi, Sapramiška?
- Vse ti je všeč, se je zahihitala nečimrna miška, na primer to ti je všeč, da imam take svilnate brčice…
- Oh, kje pa! Tvoje brčice niso nič posebnega!
- No, potem pa ti je najbolj všeč to, da tako lepo pojem.
- Hoho, kje pa! Tvoj glas ni nič posebnega. Bolj cviliš kot poješ.
Sapramiški se je povesil nos.
No, to so bom pa še bolj zapomnila. No, mogoče pa ti je bolj všeč to, da za mojo hiško vsako noč zorijo čarovni lešniki? To bo tisto, kaj?
- O, kje pa, je zaklical Korenček, taki lešniki sploh niso nič posebnega!
Zdaj se je miška čisto res ujezila, zacepetala je s tačicami in kar zavreščala:
- Ti, zdaj te imam pa zadosti! Kako si upaš reči, da moji lešniki niso nič posebnega? Moji čarovni lešniki, ki mi jih je podaril mišji strah? Zdaj, seveda, se ti ne zdijo nič posebnega, zdaj, ko si se napokal korenja, namesto da bi pojedel samo repek, kot sva se dogovorila, pa si pozabil na to, ker si navaden požeruh! Samo še enkrat reci, da moji lešniki niso nič posebnega, pa ti snamem kapo in jo vržem tako visoko v zrak, da bo obtičala na oblaku in je ne boš nikoli več videl – in takoj povej, kaj ti je na meni najbolj všeč, drugače – drugače –
Palček se je ustrašil Sapramiškine jeze:
- Joj, Sapramiška, ne vpij tako! Glej, hotel sem reči, da mi je pri tebi najbolj všeč to, da se s tabo sploh ni mogoče prepirati… Ampak zdaj ne mislim več tako.
- Pa zakaj se z mano ne bi bilo mogoče prepirati, kaj misliš, da sem taka reva? Alo, prepirajva se, slišiš! Hočem, da se prepiraš z mano, in sicer takoj! Prepiraj se, prepiraj se, prepiraj se!
- Ne, ne bom se, ne, je bil palček užaljen. Jaz kar grem! Ne maram te več, ne maram, ne maram, ne maram!
- Kar pojdi! Potem pa te tudi jaz ne maram, ne maram, ne maram! Kar pojdi! Kar pojdi!

- In bom šel, ja, da veš, se je zdaj čisto zares odločil Korenček. Po svetu bom šel in ne bom prišel nikoli več nazaj, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli!
In Korenček je res obrnil Sapramiški hrbet in odšel, prvič v življenju je zapustil domačo korenjevo gredo in se napotil po mravlinčji stezi v širno polje. Sapramiška je nekaj časa gledala za njim, za hip se ji je zahotelo, da bi ga poklicala – pa kaj, ko so miške včasih tako trmaste! In tako je samo jezno zamrmrala:
- Ne grem za njim. Ne grem pa ne grem pa ne grem. Uf!

Korenčkov palček je drobil po polju, plezal na krtine in se po zadnjici dričal z njih, gugal se je na travnih bilkah in si dajal poguma z žvižganjem in popevanjem:

Jaz pa kar grem,
jaz pa kar grem,
jaz popotujem
in raziskujem,
svet je prepoln neznanih stvari,
bolj ko ga gledam – večji se mi zdi!

- Živijo jaz, je navdušeno zaklical. Niti enkrat se še nisem spotaknil! Preskočil sem že tisoč, miljonkrat tisoč krtin, in ena je višja od druge! Živijo jaz! Haha, to bi Sapramiška gledala, če bi me videla, bolj ko bi me videla, bolj bi me gledala, in bolj ko bi me gledala, bolj bi me videla! Ha! Naj živim jaz!
Na lepem je obstal kot začaran. Pred njim se je vzdigoval cel gozd ogromnih sončnic. Lahno so se zibale v jutranjem vetrcu in vsi njihovi cvetovi so bili obrnjeni v isto smer – proti vzhodu. Strmele so soncu v obraz in tiha pesem je zvenela iz njihovih stebel:

Sonce, zlato sonce moje,
sonce, kralj neba,
sonce, zlato sonce vzšlo je
izza skalnatih gora,
sonce, oče, sonce, mati,
moraš nam vse dni sijati
v tisoč sončničnih oči,
da nam sladko rjavo seme
v rjavih srcih sester sončnic
dozori, dozori…